Jedro

Pravni interes kot procesna predpostavka mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Pravni interes mora biti konkreten in neposreden, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja, kar pa v konkretnem primeru, ob dejstvu, da je tožnik s pritožbo uspel, ni podano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.11.2001, s katero je bilo ugodeno njegovi pritožbi, odpravljen sklep Davčnega urada Ljubljana z dne 20.5.1999 ter mu zadeva vrnjena v ponovni postopek. Z omenjenim sklepom davčnega organa prve stopnje je bila zoper pritožnika na podlagi zakona o davčnem postopku (40., 42. in 49. člen) uvedena prisilna izterjava neporavnanih obveznosti s pripadajočimi obrestmi in stroških postopka v skupnem znesku 2.207.336,50 SIT. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da sklep organa prve stopnje ni vseboval vseh sestavin, določenih v 43. in 44. členu Zakona o davčnem postopku, zato presoja pravilnosti dolgovanega zneska ni bila možna.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da je bil tožniku v ponovnem postopku že 12.12.2002 izdan nov sklep o prisilni izterjavi, zoper katerega je dovoljena pritožba in možnost sodnega varstva. Glede na dejstvo, da je bilo tožnikovi pritožbi v davčnem postopku ugodeno, prvostopni upravni akt odpravljen ter glede na pravne učinke izpodbijanega upravnega akt, je presodilo, da tožnik za tožbo ne izkazuje potrebnega pravnega interesa; s tožbo namreč ne more doseči zase ugodnejše odločitve.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zaradi ugotovitve ničnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da za tožbo v upravnem sporu izkazuje potreben pravni interes, razveljavi izpodbijani sklep in o pritožbi meritorno odloči, nadalje naj odloči, da je odločba o vpisu v register nična, ter da mu prizna stroške postopka (pravdne in sodne). Navaja, da po vpisu odločbe o vpisu v register zasebnih zdravstvenih delavcev z dne 28.8.1992 ni dobil potrebne koncesije, ki je po 3. členu Zakona o zdravstveni dejavnosti pogoj za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti. Zato bi moral že davčni organ ugotoviti po uradni dolžnosti, da je omenjena odločba o vpisu v register nična oziroma bi to moralo ugotoviti upravno sodišče. Ker zdravstvene dejavnosti zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev ni mogel opravljati, so posledično nastale terjatve fiktivne.

Pritožba ni utemeljena.

Pravni interes kot procesna predpostavka za vložitev tožbe mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora. Tožnik mora izkazati, da upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo posega v njegovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Po ustaljeni praksi vrhovnega sodišča mora biti pravni interes tudi neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega položaja (sklep I Up 873/2002 z dne 8.12.2005 in drugi).

Predmet presoje v obravnavani zadevi ni zakonitost oziroma pravilnost odločbe o vpisu v register z dne 28.8.1992, katere ničnost uveljavlja tožnik (ta je bila presojena že v upravnem sporu U 388/99), ampak odločba tožene stranke z dne 27.11.2001, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, odpravljen sklep z dne 20.5.1999 ter zadeva vrnjena davčnemu organu prve stopnje v ponoven postopek; ta je o zadevi v ponovnem postopku dne 12.12.2002 tudi že odločil. Upoštevajoč navedeno procesno situacijo, pravne posledice odprave sklepa z dne 20.5.1999 (odpravljene so tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale) ter dejstvo, da je organ prve stopnje v ponovnem postopku že ponovno odločil s sklepom z dne 12.12.2002, tudi po presoji pritožbenega sodišča morebitna ugoditev tožnikovi tožbi ne bi privedla do izboljšanja njegovega položaja. Pomeni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da za obravnavanje vložene tožbe ne izkazuje več potrebnega pravnega interesa.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 76. člena v zvezi z 1. odstavkom 82. člena ZUS-1. Pritožba je bila obravnavana kot pritožba po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007.