Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obseg in trajanje bolečin ter katere nevšečnosti je zaradi nje tožnik trpel. Druga toženka odmerjeni odškodnini za to vrsto nepremoženjske škode nasprotuje zgolj na splošno (da je previsoka), tožnik pa v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so telesne bolečine po 16. 12. 2017 (ko se je zgodila druga nesreča pri delu in si je tožnik poškodoval desno dlan) 50‑odstotno posledica obravnavane poškodbe iz leta 2016 in 50-odstotno posledica druge poškodbe leta 2017. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna in skladna z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke travmatologa dr. A. A., ki je v izvedenskem mnenju z dne 13. 11. 2023 (str. 7) navedel, da so bolečine po 16. 12. 2017 v 50 odstotkih posledica druge nesreče pri delu, saj je ta pospešila in poglobila razvoj kroničnega regionalnega bolečinskega sindrom, ki je glavni vzrok za vztrajanje tožnikovih bolečin v roki, navedeni sindrom namreč prizadene celoten ud.

Za duševne bolečine zaradi pretrpljenega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 2.000,00 EUR (1,3-kratnik povprečne plače) na podlagi ugotovitve, da se je tožnik ob dogodku ustrašil za svoje življenje in da je sekundarni strah v zmerni obliki trajal pol leta, po poškodbi leta 2017 pa je ponovno trpel strah hude intenzitete, ki je postopoma prešel v strah zmerne intenzitete, pri čemer sta na stopnjo sekundarnega strahu po 16. 12. 2017 vplivali obe nesreči pri delu, vsaka do polovice. Čeprav tožnik, zaslišan kot stranka, ni izpovedoval o primarnem strahu, je odškodnina za duševne bolečine zaradi strahu kot enotna odškodnina upoštevaje preostale ugotovitve o intenziteti in trajanju strahu (pa tudi z vidika celotne odmerjene škode v tem sporu) odmerjena v ustreznem znesku in predstavlja pravično satisfakcijo za utrpelo škodo, sodišče prve stopnje pa se je pri njeni odmeri ustrezno oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A.

Glede na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice), tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti moralo upoštevati, da ni več zmožen opravljati dela. Eventualno prikrajšanje zaradi neuspešnega prizadevanja najti zaposlitev glede na s strani ZPIZ ugotovljeno preostalo delovno zmožnost pa ne predstavlja nepremoženjske škode, ampak premoženjsko, ki jo je tožnik uveljavljal kot denarno rento.

14.Zavrniti je treba pritožbeno navedbo druge toženke, da je pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z drugimi razlogi sodbe štelo, da se tožnik ne more več športno udejstvovati in na ta način družiti s prijatelji. Sodišče prve stopnje je res povzelo to trditev tožnika (19. točka obrazložitve), vendar odmere odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode ni oprlo na tožnikovo prikrajšanost pri ukvarjanju s športom. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke je upoštevalo le, da tožnik na splošno ni sposoben prostočasnih aktivnosti, ki zahtevajo nemoteno funkcijo zgornjih okončin, čemur pa pritožba ne nasprotuje.

15.Druga toženka v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo določena dejstva v nasprotju s trditveno podlago. Glede na trditev tožnika, da desno roko težko premika oziroma je skoraj neuporabna (v vlogi z dne 9. 5. 2023), ki je podprta z ugotovitvami v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 23. 5. 2023 (A 72), da je tožnik zmožen za drugo delo, pri katerem ne bo potrebna uporaba desnice, ta omejitev pa izhaja tudi iz odločbe ZPIZ z dne 24. 10. 2023 (A 73), druga toženka zgrešeno uveljavlja, da tožnik zmore premeščati bremena do 7 kg. Navedeno je v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje povzeto v okviru predstavitve dotedanje ocene invalidske komisije in ne v okviru izvedenskega mnenja o invalidnosti, podanega 23. 5. 2023.

16.Dalje druga toženka uveljavlja, da za ugotovitev izvedenca psihiatra, da je na področju medosebnih stikov in odnosov ter nekaterih drugih področjih življenja pri tožniku prisotna zmerna okrnjenost funkcioniranja, ni bilo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to ne vpliva na drugačno odmero škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je namreč upoštevaje okrnjenost vseh življenjskih področij skupno trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi posledic obeh škodnih dogodkov ocenil kot blago (stopnja 1). Takšno skupno oceno je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

17.Glede na navedeno in upoštevaje razmejitev izvedenca travmatologa, da 50 odstotkov škode gre na račun obravnavane poškodbe, preostala pa na račun kasnejše poškodbe iz leta 2017, je sodišče prve stopnje siceršnje pravilno ovrednotenje celotne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (22.000,00 EUR oziroma 14,8-kratnik povprečne plače) pravilno razpolovilo in tožniku priznalo pravično odškodnino v višini 11.000,00 EUR. Pritožbeni zavzemanji za zvišanje (tožnik) oziroma znižanje (druga toženka) nista utemeljeni.

18.Na podlagi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče soglaša, da celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo (28.500,00 EUR oziroma 19,2‑kratnik povprečne plače) predstavlja pravilno in pravično satisfakcijo za utrpelo škodo. Ker v pritožbah ni konkretnih trditev v zvezi z odmero premoženjske škode ter upoštevanjem že plačanega revaloriziranega zneska odškodnine s strani druge toženke, je pritožbeno sodišče odločitev v tem delu presodilo v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sta bila materialno in procesno pravo pravilno uporabljena. Odločitev, da je tožnik iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode upravičen do 18.311,40 EUR je tako pravilna.

Odbitna franšiza

19.Druga toženka se v pritožbi sklicuje na določilo zavarovalne pogodbe, na podlagi katerega je prva toženka pri vsaki škodi soudeležena z odbitno franšizo v višini 2.000,00 EUR. Utemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki odbitne franšize ni upoštevalo z obrazložitvijo, da gre za obveznost prve toženke v okviru notranjega razmerja z drugo toženko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dogovor o odbitni franšizi pomeni dogovor o lastni udeležbi prve toženke (kot zavarovanke zavarovalne pogodbe, ki jo ima sklenjeno z drugo toženko) pri škodi.³ Navedeno pomeni, da je zgolj prva toženka zavezanka za plačilo 2.000,00 EUR (z obrestmi) iz naslova nepremoženjske škode (po delni zamudni sodbi), medtem ko je za preostali znesek nepremoženjske škode (16.311,40 EUR z obrestmi) odgovorna druga toženka, njena obveznost pa je nerazdelna z obveznostjo prve toženke po delni zamudni sodbi.

Renta

20.Tožnik je glede rente (drugi odstavek 174. člena OZ) oblikoval tožbeni zahtevek tako, da je zahteval plačilo 757,58 EUR od 1. 5. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je zahtevku delno ugodilo in v III. točki izreka izpodbijane sodbe tožniku prisodilo rento v višini 1/2 razlike med vsakoletno minimalno plačo in seštevkom zneska 1/2 vsakoletne minimalne plače ter zneskom delnega nadomestila. Takemu izreku v pritožbah utemeljeno oporekata oba pritožnika, saj o določno postavljenem denarnem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločilo na način, da bi izrek oblikovalo določno, tj. z opredelitvijo konkretnega zneska, da bi bil izrek izvršljiv. Ne glede na to kršitev pa pritožbeno sodišče sodbe v tem delu ni razveljavilo in naložilo sodišču prve stopnje ponovnega odločanja o renti (III. točka izreka izpodbijane sodbe), saj druga toženka utemeljeno uveljavlja, da je treba tožbeni zahtevek za plačilo rente v vsakem primeru v celoti zavrniti.

21.V tožbi je tožnik rentni zahtevek utemeljil le z navedbo, da zaradi škodnega dogodka ni več zmožen opravljati dela, zaradi česar bo utrpel izgubo na dohodku najmanj v višini minimalne plače 757,58 EUR. Sodišče prve stopnje je delno ugoditev zahtevku oprlo na ugotovitev, da je tožnik v posledici obeh škodnih dogodkov invalid III. kategorije s pravico do dela na drugem delovnem mestu v krajšem delovnem času od polnega (4 ure dnevno, 20 ur tedensko) z omejitvami pri delu (neuporaba desnice). Druga toženka pravilno uveljavlja, da je izhajajoč iz navedenih tožnikovih trditev njegov tožbeni zahtevek nesklepčen. Ugotovitev o zmožnosti za delo v krajšem delovnem času namreč izključuje utemeljenost tožnikove trditve o tem, da ni več zmožen opravljati dela, s čimer je utemeljil svoj rentni zahtevek. Druga toženka je v odgovoru na tožbo izrecno opozorila, da je rentni zahtevek v celoti neizkazan in neutemeljen po temelju kot po višini. Kljub temu opozorilu, ki predstavlja poziv tožniku k nadaljnjemu substanciranju rentnega zahtevka, tožnik, ki je bil tudi zastopan po pooblaščenem odvetniku,⁴ tega ni storil, na kar pravilno opozarja pritožba druge toženke. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sicer predložil zaposlitveni načrt, v vlogi z dne 9. 5. 2023 pa navedel, da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in da zaradi zdravstvenih omejitev ne more dobiti nobene zaposlitve, vendar pa s tem ni ponudil konkretnih trditev in dokazil o tem, da dejansko ne more dobiti nobene zaposlitve (npr. da je realiziral aktivnosti iz zaposlitvenega načrta kot je prijavljanje na prosta delovna mesta, kar je treba zabeležiti v zaposlitveni dnevnik, udeleževanje zaposlitvenih razgovorov, odgovori potencialnih delodajalcev, trditve in dokazila o neobstoju zanj ustreznih prostih delovnih mest ipd.). V pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2023, v kateri se je skliceval na izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 23. 5. 2023 ter odločbo ZPIZ z dne 24. 10. 2023, je le ponovil trditve o tem, da za svoje delo ni več sposoben.⁵ Iz navedenega je razvidno, da tožnik ni podal substanciranih trditev (in dokazil) v smeri, da je zatrjevani izgubljeni zaslužek (ki tudi glede višine ni ustrezno substanciran)⁶ posledica neuspešnega prizadevanja, da bi našel delovni zmožnosti ustrezno delo.

22.Tožnik v pritožbi zmotno očita sodišču prve stopnje, da o višini rentnega zahtevka ni bil izveden dokazni postopek. O dejstvih, ki bi jih po njegovem mnenju moralo ugotavljati sodišče prve stopnje (kakšne dohodke je prejemal pred nesrečo pri delu leta 2016 in po njej ter dejansko prikrajšanje), ni podal nobenih trditev in ni predlagal dokazov, zato sodišče o njih pravilno ni izvajalo dokaznega postopka. Sklicevanje na odločbo ZPIZ z dne 12. 4. 2022 o delnem nadomestilu je nedovoljena pritožbena novota, zato je ni dopustno upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba o kršitvi 285. člena ZPP, češ da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati k dopolnitvi navedb in dokazov, če je menilo, da o višini dohodkov nima dovolj podatkov. Kot že obrazloženo, tožnik višine rentnega zahtevka ni ustrezno substanciral, čeprav je bil na to opozorjen že v odgovoru druge toženke na tožbo. Dodaten poziv sodišča k dopolnitvi trditev (in dokazov) zato ni bil potreben. Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje moralo o rentnem zahtevku odločiti upoštevaje 34. člen ZDSS-1. Preiskovalno načelo, ki je uzakonjeno v tej določbi, se nanaša na izvajanje dokazov po uradni dolžnosti v primeru, ko je podana ustrezna trditvena podlaga, kar pa za ta spor ne velja.

23.Glede na spremenjeno odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje sedaj 22,5-odstoten (prisojena mu je bila za 2.000,00 EUR nižja odškodnina), zaradi česar je pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP poseglo tudi v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Zavrnitev rentnega zahtevka na ugotovljeni uspeh strank v postopku ne vpliva (tožnik za ta del zahtevka ni priglasil stroškov postopka, prva toženka sploh ni priglasila nobenih stroškov, druga toženka pa je zahtevala povrnitev materialnih stroškov v pavšalnem znesku, ne da bi navedla, na katere materialne stroške se nanaša in koliko ti znašajo za vsak posamezen izdatek).⁷ Glede na znižani uspeh tožnika v postopku je pritožbeno sodišče ustrezno znižalo stroške, ki sta jih toženki dolžni solidarno⁸ povrniti tožniku, njihova višina pa je razvidna iz izreka. Skladno z uspehom tožnika v postopku je pritožbeno sodišče znižalo tudi delež sodne takse, ki sta jo toženki dolžni solidarno plačati za postopek pred sodiščem prve stopnje po tar. št. 2311 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

24.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo v delu, ki se nanaša na odbitno franšizo ter na rento, in izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, da je v I. točki izreka drugi toženki naloženo odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo znižalo za 2.000,00 EUR, v III. točki izreka pa rentni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, posledično pa poseglo tudi v stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (peti odstavek 358. člena ZPP). Ker v povezavi s preostalim delom sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi pa sta neutemeljeni, je v ostalem pritožbo druge toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP). Zaradi jasnosti je izrek sodne odločbe oblikovalo tako, da je iz njega razvidna odločitev o celotni tožbi.

Stroški pritožbenega postopka

25.Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP). Drugi toženki je dolžan skladno s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbe glede na njen pritožbeni uspeh (10,9 %). Pritožbeno sodišče ji je priznalo priglašeni strošek plačane sodne takse za pritožbo v višini 496,80 EUR, pavšalno priglašenih materialnih stroškov pa ne, saj jih ni specificirano priglasila. Tožnik ji mora povrniti 54,15 EUR stroškov pritožbe.

-------------------------------