Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem, v konkretnem primeru tudi pritožnikovega ravnanja v preteklosti.
I.Pritožba se zavrne.
1.Sodišče prve stopnje je v postopku po Zakonu o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) odločilo, da se osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in jo zadržalo na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike A. za čas štirih tednov, najdlje do vključno 15. 7. 2026.
2.Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje zadržana oseba iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr. Meni, da je sodišče prve stopnje preuranjeno omejilo njeno pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov, saj ji je bila takoj odvzeta možnost, da sliši vsebino izvedenskega mnenja, da se do njega opredeli, poda pripombe in izvedenki zastavlja vprašanja. Iz zapisnika namreč izhaja, da so šele po pritožnikovi odstranitvi iz prostora izvedenka, odvetnica in sodnica pregledale zdravstveno dokumentacijo in da je izvedenka nato podala svoj ustni izvid in mnenje na zapisnik. Pooblaščenka, postavljena po uradni dolžnosti, temu ni nasprotovala, čeprav bi morala. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj ni zadostovala blažja procesna omejitev, kot je npr. kratkotrajna prekinitev naroka, izvedba posameznega dokaza brez njene navzočnosti z naknadno seznanitvijo z bistveno vsebino mnenja, možnost pisnih pripomb ali postavitev dodatnih vprašanj po umiritvi stanja. Ocenjuje, da procesna izključitev ni bila sorazmerna niti nujna, prav tako, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Okoliščina, da je lahko neustrezno zdravljenje Addisonove bolezni zdravstveno resno in nevarno, sama po sebi še ne izpolnjuje pogojev za pridržanje. Tega mora narekovati duševna motnja. Pojasnjuje, da je terapijo zmanjšala, ker naj bi zaradi nje dlje časa slabo spala, in da je želela pridobiti dodatno zdravniško mnenje, tega pa sodišče prve stopnje ni ovrednotilo in preverilo z lečečim endokrinologom oziroma z ustrezno somatsko stroko. Zato obstaja nevarnost, da se prisilni psihiatrični ukrep uporabi za obvladovanje tveganj, ki izvirajo iz telesne bolezni, čeprav mora biti podana odločilna zveza med duševno motnjo in konkretnim ogrožanjem. Prav tako ne zadošča abstraktna možnost poslabšanja zdravstvenega stanja ali splošna ocena, da bi oseba lahko ravnala tvegano. Izkazana mora biti neposredna, realna in sedanja nevarnost za življenje ali zdravje oziroma neposredno povzročanje hude premoženjske škode. Meni, da ta v času izdaje sklepa ni bila izkazana, kot tudi ne nevarnost v cestnem prometu, ker ni objektivnih podatkov, kot so npr. policijski zapisnik, prekrškovni postopek, ukrep glede vozniškega dovoljenja ali druga uradna ugotovitev, ki bi potrjevala, da predstavlja neposredno prometno nevarnost. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj tveganja v prometu ne bi bilo mogoče odvrniti z milejšim in bolj ciljnim ukrepom, npr. z začasno omejitvijo vožnje oziroma z dogovorom o neuporabi vozila ob nadzoru najbližjih oseb. Prav tako ji očita povzročanje hude premoženjske škode zaradi nakupa zlata oziroma drugih naložbenih oblik, kar samo po sebi ne pomeni nepovratnega zmanjšanja premoženja ali hude premoženjske škode. Konkretno bi moralo biti ugotovljeno, kakšen je obseg premoženja, kakšni zneski naj bi bili porabljeni, ali gre za izgubo ali zgolj preoblikovanje premoženja ter zakaj naj bi bila škoda huda in povezana z duševno motnjo. Sklep je v tem delu po njeni oceni pomanjkljivo obrazložen. Zadoščala bi nadzorovana obravnava v domačem okolju, kjer bi koordinator pritožnika varno nadzoroval in usklajeval redno jemanje obeh terapij, tako somatske terapije za Addisonovo bolezen kot psihiatričnih zdravil. Izpostavlja stališče, da mora, če bi ukrep pri osebi povzročil izrazit odpor, nezaupanje in prekinitev sodelovanja z zdravniki, sodišče toliko bolj skrbno obrazložiti, zakaj ni uporabilo milejšega ukrepa, tega pa ni storilo. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-477/18-19, da mora vsak neprostovoljni ukrep odvzema prostosti poleg varstvenega cilja izpolnjevati tudi terapevtski namen ter potekati v spodbudnem in neomejevalnem okolju, to pa zaprt intenziven oddelek psihiatrične bolnišnice ni. Predlaga, da pritožbeno sodišče opravi strog pritožbeni preizkus kumulativnih pogojev za pridržanje in v primeru, da dejansko dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno, sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje z napotilom, da se ji zagotovi sodelovanje pri dokazovanju, pridobi oziroma preveri somatsko zdravstvena dokumentacija, preveri možnost nadzorovane obravnave in obrazloži najkrajše nujno trajanje morebitnega ukrepa.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.ZDZdr v 39. členu določa pogoje za zdravljenje brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice. Pogoji zanj so: 1) da oseba ogroža svoje ali tuje življenje ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo; 2) da je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; 3) da navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči kot s prisilnim zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici; izpolnjeni pa morajo biti kumulativno.
5.Sodišče prve stopnje se je oprlo na psihiatrično mnenje izvedenke B. B. in na svoje zaznavanje ob pregledu 17. 6. 2026. V času pregleda je bila oseba bistre zavisti in sprva urejeno sodelovala v pogovoru, a zanikala vse navedbe medicinske in ostale dokumentacije ter podatke o ogrožanju svojega zdravja in življenja; do svojega stanja je bila nekritična, prav tako do potrebe po zdravljenju telesne in duševne bolezni.1 Zadnjih nekaj minut pogovora je vstala in postala nestrpna ter izrazito napeta, želela je poklicati ministra C. C., da bo pri predsedniku vlade D. D. dosegel rešitev stvari, in navajala, da namerava zapustiti bolnišnico ob 15.15 uri, zato želi, da se ji sodi istega dne. Ko je zapustila prostor, se je čez nekaj trenutkov vrnila, zahtevala od izvedenke, da pove, kje in v kateri ordinaciji dela,2 kljub temu, da je v njej tekel pogovor s članom osebja bolnišnice, neprekinjeno trkala na vrata ter svojega vedenja ni mogla obvladovati.3 Slednje ugotovitve pritožnik ni izpodbil. Na mestu je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo treba osebi v nadaljevanju (po njenem zaslišanju) omejiti pravico do izvedbe dokazov. Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje to storilo že vnaprej in brez razloga. Njeno spraševanje izvedenke, v kateri ustanovi in ordinaciji dela, gotovo ni samostojno in aktivno postavljanje relevantnih vprašanj izvedenki, pač pa izkaz ravnanja, ki ga oseba očitno ni zmogla obvladovati, kar potrjuje tudi njeno neprestano trkanje na vrata, ko se je vrnila, omenjanje ministra C. C., ki naj pri predsedniku vlade doseže, da bo uredil primer, in ostalo opisano. Vse to jasno izkazuje njeno vznemirjenost. Nadaljevanje dokaznega postopka z njeno prisotnostjo bi osebo tako še bolj psihično obremenilo in negativno vplivalo na njeno zdravje. Glede na postopek zdravljenja brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice v nujnih primerih, v katerem mora sodišče odločati posebej hitro, pisna obravnava izvedenskega mnenja ni prišla v poštev, kot tudi ne daljši premor. Krajši odmor pa glede na opisano vedenje zadržane osebe ni zalegel (saj se je sama vrnila pred sobo). Njena pooblaščenka, ki je bila ob tem navzoča, ne le, da na naroku procesne kršitve ni grajala (286.b člen ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), pač pa je izrecno izjavila, da predlogu izvedenke za omejitev prisotnosti pri dokazovanju ne nasprotuje.4 Njeno ravnanje pa ne more biti predmet presoje tega sklepa, zato pritožbeno sodišče na očitke, naperjene zoper njeno delo, ne bo odgovarjalo.
6.Sodišče prve stopnje je s pomočjo postavljene izvedenke ugotovilo, da gre pri osebi za manično epizodo v sklopu zaenkrat še nediagnosticirane razpoloženjske motnje. Pri njej je prišlo do sprememb oziroma do motenj razpoloženja v letu 2025, kar se je sprva kazalo kot huda depresivna epizoda s samomorilno ogroženostjo, tokrat pa gre pri osebi za obrat v manično fazo bolezni. To je huda duševna motnja, zaradi katere je hudo motena njena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja. Hudo motnjo presoje realnosti osebe utrjuje njeno stališče, da ne potrebuje zdravljenja Addisonove bolezni, ki jo ima diagnosticirano od leta 2024, zato je dvakrat prišlo do razvoja adrenalne krize, ki je življenjsko ogrožajoče stanje, in nanjo opozarja tudi izbrani endokrinolog iz Klinike E. (da je takšno ravnanje izjemno nevarno in vodi lahko do življenjsko nevarnih zapletov).5 Pred sprejemom v bolnišnico je oseba pod vplivom bolezenskih simptomov izrazito tvegano upravljala z avtomobilom, o tem je povedala žena. Takšno stališče utrjujejo tudi njene izjave na naroku, da bo ob 15.15 zapustila bolnišnico in neobvladljivo ravnanje, ko je kasneje neprekinjeno trkala na vrata. Zdravljenje svoje telesne Addisonove bolezni je oseba tako samovoljno opustila, ne upošteva navodil, da bi bilo treba zdravilo ponovno uvesti, in s tem ogroža svoje zdravje in življenje. Prav tako ogroža življenje in zdravje sebe ter drugih, ko pod vplivom bolezenskih simptomov (in sicer manično privzdignjenega razpoloženja ter grandioznih idej, da je genij oziroma nadčlovek in da zanjo pravila ne veljajo), upravlja z avtomobilom, ob čemer svoje vožnje ni prilagodila kljub več prošnjam svojcev oziroma najbližjih oseb (žene, ki je o tem pripovedovala). Nedvomno obstaja veliko tveganje, da ne bo upoštevala cestnoprometnih predpisov in se na promet ne bo ustrezno odzvala. Svoje zdravje hudo ogroža tudi z nezdravljenjem duševne bolezni, saj se bolezenski simptomi kronificirajo in v možganih povzročijo nepovratne strukturne spremembe, ki osebo invalidizirajo in slabšajo prognozo bolezni, ker postaja vedno bolj odporna na zdravljenje z zdravili.
7.V novejši sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je odklanjanje jemanja zdravil, ki vodi v ugotovljene posledice, lahko utemeljen razlog za prisilno hospitalizacijo.6 Torej to v konkretnem primeru narekuje že odklanjanje terapije, nujne za zdravljenje duševne bolezni, ki ni plod svobodne odločitve, pa tudi odklanjanje terapije, nujne za zdravljenje Addisonove bolezni. Tudi to oseba odklanja zaradi motene presoje realnosti kot posledice svoje duševne bolezni, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo strokovnjakinje - izvedenke, kar je ustaljena spoznavna metoda sodišča v tovrstnih postopkih. Pritožnik torej nima uvida, da bi se lahko informirano odločil o potrebi po zdravljenju, kar potrjuje tudi obstoj dvakratnih adrenalnih kriz, ki so življenjsko ogrožajoče stanje, saj privedejo do šoka. Očitno je, da ambulantno zdravljenje ni učinkovito niti pri zdravljenju telesne bolezni.7 Drži, da okoliščina, da je pritožnik svoje prihranke namenil nakupu zlata, še ne omeni povzročanja hude škode. A se to spremeni, če si je denar tudi izposojal in da v tem času tudi ni plačeval preživnine za otroka.
8.Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je nujno pritožnikovo takojšnje bolnišnično zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, in sicer za čas štirih tednov. Ta čas je nujen zaradi diagnostike ter uvedbe in prilagoditve ustrezne medikanozne terapije, ki za svoj učinek, torej zmožnost sodelovanja v milejših oblikah obravnave, potrebuje čas štirih tednov, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je že opustil terapijo z antidepresivi, je več kot očitno, da poprejšnje ambulantno zdravljenje ni zadostovalo in da pritožnik ni izražal izrecne in aktivne želje po sodelovanju v njem, kot želi prikazati. Pa tudi, da je izrečen ukrep nujen kljub njegovemu uporu.8 Nenazadnje ga je 16. 6. 2026 dr. F. F. pregledal in ga napotil na zdravljenje.9
9.Zadržanje pritožnika je nujno tudi zaradi tega, ker je napovedal, da bi v primeru odpusta takoj odpotoval v Francijo in s tem sebe in druge udeležence v prometu spravil v resno nevarnost. Pritožnik spregleda, da ni treba, da bi kakšno nevarno prometno situacijo že povzročil (čeprav je prometno nesrečo tudi že doživel), saj je obravnavani ukrep namenjen prav preprečevanju nevarnosti. Zato ni treba, da bi ga sodišče prve stopnje utemeljilo na policijskem zapisniku, prekrškovnem postopku in podobnem. Presoja obstoja pogojev iz 39. člena ZDZdr narekuje celovito presojo obnašanja osebe, torej tudi v določenem časovnem obdobju neposredno pred zadržanjem, v konkretnem primeru tudi pritožnikovega ravnanja v preteklosti. Ob opisanem ravnanju (da ni upošteval prošnje partnerke, naj vožnjo upočasni, in da je takoj napovedal odhod na pot) je očitno, da nevarne vožnje ne more preprečiti noben milejši ukrep, sploh pa ne začasna omejitev vožnje (saj bo nevarnost obstajala, dokler ne bo zdravljenje duševne bolezni doseglo praga, nujnega za obvladovanje ravnanja), še manj prisotnost drugih oseb v vozilu. Če pritožba z nejasnim zapisom o "neuporabi vozila ob nadzoru najbližjih oseb" meni, da bi bilo bolje, če bi bil pritožnik v vozilu sam, pa ji pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi še vedno ogrožal sebe, predvsem pa druge udeležence v prometu.
10.Vse razloge za pridržanje je pritožniku dodobra obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ni torej res, da ni opravilo tehtanja izrečenega ukrepa in izrečenega trajanja.
11.Pritožbeno sodišče po strogem pritožbenem preizkusu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena ZDZdr. Pritožbeni razlogi se tako niso potrdili. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 pritožbo zavrnilo.
-------------------------------
1Opisala je, da je opustila terapijo za Addisonovo blezen, ker ni spala, in pisala zdravniku, a ni dobila odgovora. Zaključila je, da očitno nima Addisonove bolezni, zanikala, da bi morala jemati antidepresive, ...
2Kot izkazuje zapisnik o opravljenem naroku na red. št. 3.
3Primerjaj 7. in 8. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.
4Primerjaj 6. stran zapisnika naroka.
5Z mnenjem oziroma oceno endokrinologa je sodišče prve stopnje tako razpolagalo in ni imelo nobenega razloga, da bi vanj podvomilo (in postavljalo dodatnega izvedenca medicinske stroke, …).
6Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II DoR 277/2025.
7Pritožnik niti ne izpodbija ugotovitev, da je terapijo opustil, da ne upošteva navodil, da je zanikal, da bi imel Addisonovo bolezen, in se pri tem skliceval, da še ni mrtev, ...
Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nasprotno ne izhaja iz izpostavljene zadeve Ustavnega sodišča U-I-477/18-19, ki obravnava prostorsko problematiko socialnovarstvenih zavodov. Pritožnikov upor pa ne more biti razlog za to, da osebe sodišče ne zadrži, saj je prisilnemu zadržanju na zdravljenju lastno ravno to, da ga oseba ne želi.
9Kot izhaja iz zapisa Psihiatrične klinike A. ob sprejemu.
10Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 304/2010.