Jedro

Tožnik v prometni nesreči ni bil udeležen kot voznik vozila, ampak kot sopotnik. Iz tega razloga pri presoji njegovih ravnanj oz. opustitev, ne gre za ugotavljanje njegovega soprispevka k nastanku prometne nesreče, ampak k nastanku (večje) škode. Delež krivde sicer objektivno odgovornih udeležencev prometne nesreče se v tem postopku ne ugotavlja, ampak bo to predmet morebitne kasnejše regresne pravde v smislu 188. člena OZ, oba objektivno odgovorna povzročitelja prometne nesreče pa tožniku za škodo solidarno odgovarjata.

Izrek

Pritožbam tožeče in toženih strank se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in pod točko 1. odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 72.623,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 71.623,00 EUR od 22.1.2008 dalje, od zneska 890,00 EUR od 11.3.2009 dalje in od zneska 110,00 EUR od 6.5.2009 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.213,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbo tožeča in obe toženi stranki.

(3.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da njen soprispevek k povzročitvi prometne nesreče ni podan oz. je manjši kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo potrebno najprej ugotoviti stopnjo krivdnega ravnanja obeh voznikov, šele nato pa ugotavljati morebitni krivdni soprispevek v okviru ravnanja voznika Š., glede na to, da je tožnik pristal na to, da je prisedel v avtomobil, čeprav je bil voznik vinjen. Če pritožbeno sodišče sprejme oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k škodnemu dogodku v višini 15 %, potem znaša njegov soprispevek, ob predpostavki 30 % soodgovornosti Šalamona, le 4,5 %. Meni tudi, da je upravičen do višje denarne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in opozarja na ugotovitve obeh izvedencev.

(4.) Prvo tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in izrek o stroških in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika nad zneskom 29.119,00 EUR, pravilno odloči o obrestnem delu zahtevka in spremeni tudi odločitev o stroških postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da sodišče v sodbi ni navedlo, katere ključne dokaze iz zadeve I K 36/2007 je vpogledalo in tako ni jasno, na katerih listinah iz kazenskega spisa odločitev sodišča prve stopnje sploh temelji. Sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Povsem laična je ugotovitev sodišča, da neprivezanost z varnostnim pasom ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožena stranka je predlagala angažiranje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč in izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, vendar pa je sodišče brez izvedbe teh dokazov in brez ugotovitve pravno relevantnih dejstev, sprejelo odločitev o temelju odškodninske odgovornosti. Tudi voznikovo stanje vinjenosti je ocenilo kot splošno znano, ne da bi na osnovi predlaganih dokazov ugotavljalo konkretno stanje in je v posledici stopnjo sokrivdnega prispevka ocenilo prenizko. Ta soprispevek je tudi v nasprotju s sodno prakso, ki v podobnih primerih samo zaradi vinjenosti določa 20 ali celo več % soprispevek sopotnika k nastali škodi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo soprispevka tožnika pri uveljavljani materialni škodi. Toženi stranki sta le-to po višini sicer priznali, nista pa ob tem priznali tudi polnega temelja odškodninske odgovornosti. Tudi sicer je višina prisojene odškodnine pretirana in ni v skladu s sodno prakso. Napačna je tudi odločitev glede obrestnega dela zahtevka, saj tožniku sodišče prisodi zamudne obresti od nematerialne škode od 22.1.2008 dalje, čeprav je tožeča stranka tožbo vložila 22.1.2009 in je od takrat dalje tudi zahtevala obresti. Zahtevek je prekoračen tudi v pogledu obresti od prisojene materialne škode in sicer v pogledu zamudnih obresti od zneska 40,00 EUR. Tožnik je uveljavljal obresti od 13.5.2009, sodišče pa mu jih je prisodilo od 6.5.2009 dalje.

(5.) Drugo tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da se upošteva tožnikov soprispevek v višini 40 %, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je v zvezi z nepripetostjo tožnika sodišče zgolj pavšalno navedlo, da ni vzročne zveze med poškodbami in neprivezanostjo z varnostnim pasom. Opozarja, da bi imel tožnik, v kolikor bi bilo v vozilu ustrezno število oseb, možnost pripeti se z varnostnim pasom in tako zmanjšati škodne posledice, tako pa je pristal na vožnjo s preobremenjenim vozilom in je zato za nastalo situacijo podana njegova nadaljnja soodgovornost. Tudi v zvezi s soprispevkom, ki se nanaša na vožnjo z voznikom pod vplivom alkohola, je stopnja soodgovornosti prenizko določena. V praksi se za takšne primere priznava najmanj 20 %. Opozarja na odločitve v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 365/2000, II Ips 467/2002, I Cp 1787/2006 in II Ips 666/2001. Soodgovornost je skupno zato najmanj 40 %.

(6.) Pravdne stranke na pritožbo druga druge niso odgovorile.

(7.) Pritožbe so utemeljene.

(8.) Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na pravilno uporabo materialnega prava in kršitve absolutne narave naštete v 2. odstavku 350. člena ZPP.

(9.) Pritožbi prvo in drugo tožene stranke utemeljeno opozarjata, da je odločitev sodišča prve stopnje v pogledu njunega ugovora soodgovornosti tožnika k nastali škodi, ker ni bil pripet z varnostnim pasom in ker se je peljal v vozilu s prevelikim številom oseb, povsem pavšalna, sodba pa v tem delu posledično tudi brez razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Ker to predstavlja kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, je že iz tega razloga potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Prvo sodišče je tako, ne da bi ob tem razpolagalo z ustreznim znanjem in brez postavitve ustreznega izvedenca, samo ugotavljalo, ali je neuporaba varnostnega pasu in preobremenjenost vozila v vzročni zvezi z obsegom škode. Na ta način je vlogo izvedenca prevzelo samo. Ker gre pri vprašanju, ali bi v primeru, če bi bil tožnik pripet in če bi se v vozilu peljalo dovoljeno število oseb, bil obseg škode manjši, ali pa to na obseg škode ne bi vplivalo, za strokovno vprašanje, bi sodišče, upoštevajoč pri tem 243. člen ZPP, moralo postaviti izvedenca ustrezne stroke, za kar je imelo ustrezno podlago v dokaznih predlogih prvo in drugo tožene stranke (1). Ker tega ni storilo, je prekršilo tudi določbe ZPP, ki opredeljujejo, kdaj je v postopku potrebno postaviti izvedenca, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj bo v primeru, da bi bilo z izvedencema ugotovljeno, da je tožnik kot sopotnik v vozilu imel možnost zmanjšati posledice prometne nesreče (škodo) z uporabo pasu, pa je to opustil, ali da bi bila škoda manjša, če bi bilo v vozilu manjše število oseb (največ pet), moral tisti del škode, ki je posledica te opustitve oz. kršitve (3. odstavek 153. člena OZ), trpeti sam. Ker gre za pomanjkljivost, ki je tolikšna, da je pritožbeno sodišče, ne da bi strankam okrnilo možnost pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP), ne more samo odpraviti, je sodbo v izpodbijanem obsodilnem, posledično pa tudi v zavrnilnem delu, razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(10.) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z postavitvijo predlaganih izvedencev ugotoviti, ali je neuporaba varnostnega pasu in dejstvo, da se je v vozilu peljalo sedem oseb, kakorkoli vplivalo na obseg in vrsto utrpelih poškodb in s tem obseg škode ali ne in v primeru pritrdilnega odgovora, ponovno odločiti o višini tožnikovega soprispevka k nastali škodi. Ob ponovnem odločanju naj sodišče tudi upošteva, da pravici stranke, da se izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da navedbe in predloge stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih, ki so za odločitev pomembni, tudi opredeli, saj sicer stranki ogrozi tudi pravico do pritožbe. V ponovljenem postopku naj zato prvo sodišče o dokaznih predlogih strank odloči in v primeru, da bo določene dokaze zavrnilo, o tem navede tudi razloge, da bo mogoč pritožbeni preizkus. Iz obrazložitve sodbe bo moralo biti tako med drugim razvidno tudi to, katere listine iz kazenskega spisa I K 36/2007 je sodišče vpogledalo in katera dejstva je na tej podlagi ugotovilo. To je pomembno predvsem v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, ki se nanašajo na vinjenost voznika in tožnikovo soodgovornost, saj naj bi se potrditvah toženih strank kljub dejstvu, da je za vinjenost vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, odločil za vožnjo z njim. Ker je tožeča stranka zamudne obresti od nematerialne škode zahtevala od vložitve tožbe dalje, jih ni mogoče prisoditi za obdobje pred tem. Enako velja za obrestni del zahtevka, ki se nanaša na plačilo materialne škode v višini 40,00 EUR, pri katerem tožeča stranka zahteva zamudne obresti od 13.5.2009 dalje (list. št. 39), sodišče pa jih je ob prvem sojenju prisodilo od 6.5.2009 dalje.

(11.) Je pa sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko v postopku ni ugotavljalo stopnje krivdnega ravnanja obeh voznikov in ni soprispevka tožnika določalo v okviru stopnje krivde voznika Š., kot to v pritožbi (neutemeljeno) očita tožeča stranka. Tožniku je v zvezi s tem potrebno pojasniti, da v prometni nesreči ni bil udeležen kot voznik vozila, ampak kot sopotnik. Iz tega razloga pri presoji njegovih ravnanj oz. opustitev, ki mu jih toženi stranki očitata, ne gre za ugotavljanje njegovega soprispevka k nastanku prometne nesreče, ampak k nastanku (večje) škode. Če je imel namreč tožnik kot sopotnik možnost zmanjšati posledice nesreče (npr. z uporabo varnostnega pasu), je dolžan, v smislu 3. odstavka 153. člena OZ, del škode, ki ustreza temu soprispevku, nositi sam. Pri tem je za tožnika nerelevantno v kakšnem medsebojnem razmerju sicer za nesrečo odgovarjata oba voznika, saj višina njegovega morebitnega soprispevka k nastali škodi ni odvisna od tega. V konkretni pravdi, kjer se torej obravnava zahtevek tožnika, ki je oseba zunaj kroga objektivno odgovornih oseb iz naslova obratovanja motornih vozil, ki sta bili v nesreči udeleženi, torej za zahtevek osebe v smislu 4. odstavka 154. člena OZ, se delež krivde sicer objektivno odgovornih udeležencev prometne nesreče ne ugotavlja, ampak bo to predmet morebitne kasnejše regresne pravde v smislu 188. člena OZ (2).

(12.) Ker je bilo pritožbi toženih strank, posledično pa tudi pritožbi tožeče stranke, potrebno ugoditi že iz razloga navedenega v točki 9., se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih očitkov ne opredeljuje, ker to ni potrebno.

(13.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP. Ker je sodba, zoper katero so bile vložene pritožbe, razveljavljena in vrnjena v novo sojenje, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbami pridržalo za končno odločbo.

(1) Prvo tožena stranka je, kot opozarja v pritožbi, že v odgovoru na tožbo (l. št. 22) predlagala izvedenca za raziskavo prometnih nesreč o delujočih silah na tožnikovo telo in silah, ki bi nanj delovale, če bi bil privezan z varnostnim pasom in v vozilu ne bi bilo več kot pet oseb, ter izvedenca medicinske stroke o poškodbah in njihovi teži, ki bi nastale pri tožniku glede na ugotovitve izvedenca cestnoprometno stroke. Temu predlogu se je na obravnavi dne 10.11.2009 pridružila tudi drugo tožena stranka.

(2) Primerjaj tudi razloge navedene v pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16.1.1997, Poročilo VSS 2/97, stran 4 in sodbo istega sodišča II Ips 983/94.