Jedro

Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, mora pogodbi zvesta stranka pred odstopom drugo stranko poprej pozvati k izpolnitvi v primernem dodatnem roku (drugi odstavek 105. člena OZ). Enako ravnanje je potrebno, kadar ima izpolnitev stvarne ali pravne napake (prvi odstavek 470. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ). Brez dodatnega roka je mogoče odstopiti od pogodbe le, kadar drugi pogodbenik po obvestilu o napaki sporoči, da pogodbe ne bo izpolnil, ali ko iz okoliščin primera očitno izhaja, da pogodbe niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti (drugi odstavek 470. člena OZ).

Pravdni stranki sta se sporazumeli, da bo toženec v primeru ugotovljenih kršitev pogodbe tožniku postavil rok za njihovo odpravo; izjema so kršitve, katerih narava je takšna, da njihova odprava ni več mogoča - v tem primeru se šteje pogodba za razvezano z dnem ugotovitve kršitve. Udeleženka bi morala delo po pogodbi opravljati od 7. do 15. ure, v resnici pa je delala od 8. do 16. ure. Pritožba ima prav, da gre za kršitev neznatnega pomena, zaradi katere od pogodbe ni mogoče odstopiti. Bistveno je, da je kljub zamiku začetka in konca delovnega časa delala osem ur dnevno. Ugotovljena kršitev glede vodenja dnevne evidence o prisotnosti udeleženke programa na delu pa je bila brez dvoma odpravljiva. Toženec bi tožniku moral omogočiti, da to evidenco v dodatnem roku uredi. Do razveze pogodbe bi lahko prišlo šele, če tožnik niti po izteku roka te obveznosti ne bi izpolnil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo 39.027,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2018 dalje, ker je zaradi toženčevega neupravičenega odstopa od pogodbe o izvajanju programa javnega dela z dne 22. 11. 2016 izgubil več projektov oziroma ni uresničil načrtovanih aktivnosti.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo. Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zamik delovnega časa A. A. za eno uro ne bi smel razlog za razvezo pogodbe, saj je dolžina delovnega časa ostala enaka. Do zamika je prišlo na željo A. A., da je lahko pred začetkom delovnega dne odpeljala hčer v vrtec. Kršitev je bila odpravljiva, vendar toženec v ta namen tožniku ni dodelil dodatnega roka. Napačna je tudi ugotovitev, da A. A. ni bilo zagotovljeno ustrezno mentorstvo. Večino časa je ni bilo na delovnem mestu, ker je bila odstotna zaradi bolezni ali na dopustu. Mentorica ji je pripravila obširno dokumentacijo in jo uvedla v delo; ko je bila na Nizozemskem, pa je sledila njenemu delu preko elektronske pošte. Iz pogodbe ni razvidno, da ji nihče drug ne bi smel naložiti dela. Med nalogami A. A. je bila pomoč v administraciji, med drugim pisanje, tipkanje in pošiljanje dopisov. Nerazumljivo je, zakaj sodišče sankcionira tipkanje knjige po nareku ali po posnetkih. Tožnik je namreč društvo, ki deluje v javnem interesu. Z izdajanjem knjig ozavešča in ne ustvarja dobička, le poskrbi za pokrivanje svojih stroškov. Vsako pridobivanje sredstev še ni pridobitna dejavnost. Ni logično, da bi moral tožnik za A. A. najti neko delo, ki je zanj nekoristno. Poleg tega je nesporno, da je A. A. tipkanje po nareku zavrnila. Tudi domnevne pomanjkljivosti pri vodenju dnevne evidence o prisotnosti udeležencev programa na delu bi tožnik lahko odpravil, tako kot vse ostale očitane nepravilnosti. Sodišče je zato napačno zaključilo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o izvajanju programa javnega dela, s katero se je tožnik zavezal, da bo za določen čas (od vključno januarja do decembra 2017) zaposlil brezposelno osebo, toženec pa bo njeno zaposlitev sofinanciral. Tožnik je tako zaposlil A. A., ki je bila v skladu z odobrenim programom javnega dela med drugim zadolžena za pomoč v administraciji (pisanje, tipkanje in pošiljanje dopisov). Toženec je že januarja 2017 ob nadzoru pri tožniku ugotovil več kršitev pogodbe (glede delovnega časa, mentorstva, dejanske vsebine dela in vodenja evidence), zato je brez nadaljnjega odstopil od pogodbe in tožniku odrekel s pogodbo dogovorjeno plačilo.

7. Kadar stranka v dvostranski pogodbi ne izpolni svoje obveznosti ali jo izpolni nepravilno (z zamudo ali z napako), gre za kršitev pogodbe. Pogodbi zvesta stranka sme v takem primeru zahtevati (pravilno) izpolnitev ali odstopiti od pogodbe, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu (103. člen in prvi odstavek 468. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, mora pred odstopom drugo stranko poprej pozvati k izpolnitvi v primernem dodatnem roku (drugi odstavek 105. člena OZ).

8. Enako ravnanje je potrebno, kadar ima izpolnitev stvarne ali pravne napake (prvi odstavek 470. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 100. člena OZ). Brez dodatnega roka je mogoče odstopiti od pogodbe le, kadar drugi pogodbenik po obvestilu o napaki sporoči, da pogodbe ne bo izpolnil, ali ko iz okoliščin primera očitno izhaja, da pogodbe niti v dodatnem roku ne bo mogel izpolniti (drugi odstavek 470. člena OZ). Pogodbenika pa se lahko za odstopno upravičenje in pogoje njegove uveljavitve vselej dogovorita tudi sama.

9. Pravdni stranki sta se tako v pogodbi sporazumeli, da bo toženec v primeru ugotovljenih kršitev pogodbe tožniku postavil rok za njihovo odpravo; izjema so kršitve, katerih narava je takšna, da njihova odprava ni več mogoča - v tem primeru se šteje pogodba za razvezano z dnem ugotovitve kršitve (drugi odstavek 11. člena pogodbe z dne 22. 11. 2016).

10. Toženec je v obvestilu tožniku z dne 1. 2. 2017 kot razlog za razvezo pogodbe navedel nenamensko porabo sredstev ter se pri tem skliceval na kršitev iz 1. in 6. točke 8. člena pogodbe - v 1. točki se je tožnik zavezal, da bo program izvajal v skladu s potrjeno vsebino in pogoji, določenimi v javnem povabilu, v 6. točki pa, da bo vodil dnevno evidenco o prisotnosti udeleženke programa na delu.

11. Pri presoji, ali je toženec pravilno in upravičeno odstopil od pogodbe, bi se sodišče prve stopnje lahko omejilo na navedeni dve kršitvi, vendar se je v izpodbijani sodbi obrazloženo izreklo tudi o ostalih ugotovljenih kršitvah. Pri tem pa je materialnopravno zmotno sklepalo, da nobena od njih ni bila odpravljiva.

12. Udeleženka bi morala delo po pogodbi opravljati od 7. do 15. ure, v resnici pa je delala od 8. do 16. ure. Pritožba ima prav, da gre za kršitev neznatnega pomena, zaradi katere od pogodbe ni mogoče odstopiti (tretji odstavek 458. člena OZ). Bistveno je, da je A. A. kljub zamiku začetka in konca delovnega časa delala osem ur dnevno, skladno z dogovorjeno 40-urno delovno obveznostjo po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2017. Ugotovljena kršitev glede vodenja dnevne evidence o prisotnosti udeleženke programa na delu pa je bila brez dvoma odpravljiva. Toženec bi tožniku moral omogočiti, da to evidenco v dodatnem roku uredi. Do razveze pogodbe bi lahko prišlo šele, če tožnik niti po izteku roka te obveznosti ne bi izpolnil (drugi in tretji odstavek 105. člena OZ).

13. Tudi toženčev očitek glede opuščenega mentorstva ni bil utemeljen. A. A. je imela mentorico, ki jo je uvedla v delo, stalnega nadzora pa zaradi predhodnih delovnih izkušenj ni potrebovala. Poleg tega sta v času, ko je bila mentorica v tujini, ohranili stik po elektronski pošti. Sicer pa je iz pisne izjave priče A. A. razvidno, da poglavitni razlog za njeno prenehanje dela pri tožniku ni bila odsotnost mentorice, ampak domnevno nadlegovanje s strani B. B., za katerega je morala poleg svojega dela tipkati besedilo njegove knjige po nareku.

14. Navedeno dodatno delo v resnici ni bilo skladno z vsebino pogodbe z dne 22. 11. 2016 in z odobrenim programom javnega dela, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Nasprotnega tožniku doslej ni uspelo dokazati. V pritožbi neutemeljeno poskuša zmanjšati pomen te kršitve, češ da je šlo v obeh primerih za tipkanje oziroma za pomoč tožniku. Tipkanja besedila knjige po nareku brez dvoma ni mogoče enačiti s pomočjo v administraciji. Gre za kršitev, ki sta jo pogodbenika v drugi alineji 11. člena pogodbe izrecno opredelila kot nenamensko porabo sredstev, ki ima za posledico toženčevo odstopno upravičenje. To dejstvo pa samo zase še ne pomeni, da zaradi navedene kršitve v nobenem primeru ni več mogoče doseči namena pogodbe in se izogniti njeni razvezi.

15. Ker so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost, ki lahko ugasne samo z njihovo soglasno voljo ali na podlagi zakona (9. člen OZ), bi toženec po presoji pritožbenega sodišča pred odstopom od pogodbe moral pozvati tožnika, naj s kršitvijo preneha. Do razveze pogodbe bi lahko prišlo šele potem, če bi tožnik A. A. kljub toženčevemu pozivu še naprej nalagal dela izven potrjenega programa javnega dela.

16. Res je sicer, kot ugotavlja izpodbijana sodba, da na ta način že storjene kršitve za nazaj ni več mogoče odpraviti. Upoštevati pa je treba, da se je priča A. A. dodatnemu delu že po nekaj dneh uprla. Poleg tega je do kršitve prišlo prvi mesec po njeni zaposlitvi pri tožniku, ko ta od toženca še ni prejel nobenega plačila po pogodbi, tako da je dejansko ostalo le pri poskusu nenamenske porabe javnih sredstev. Toženec se je zato s takojšnjim odstopom od pogodbe prenaglil. Tožniku bi smel zmanjšati ali celo odreči dogovorjeno plačilo le za prvi mesec oziroma za čas ugotovljene kršitve pogodbe, ni pa bil upravičen do razveze pogodbe tudi glede svojih bodočih obveznosti (prvi odstavek 472. člena OZ). Sodišče prve stopnje je torej napačno zaključilo, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno, zaradi česar je tožniku že iz tega razloga odreklo zahtevano odškodninsko varstvo.

17. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo tožnikovi pritožbi in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljavilo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker se sodišče prve stopnje doslej še ni izreklo o ostalih predpostavkah odškodninske odgovornosti, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato ni pogojev za morebitno spremembo izpodbijane sodbe in izdajo delne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, niti za odločitev o njegovi neutemeljenosti. Pritožbeno sodišče namreč ne sme namesto sodišča prve stopnje samo oziroma prvič ugotavljati dejanskega stanja, saj bi s tem prekomerno poseglo v pravico strank do sojenja na dveh stopnjah in v njihovo pravico do pritožbe.

18. Pritožbeno sodišče je zato zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo ugotovljeno pomanjkljivost lahko hitro odpravilo, ne da bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Vsi predlagani dokazi so namreč že bili izvedeni. V novi sodbi naj se sodišče prve stopnje ustrezno obrazloženo opredeli predvsem do tožnikove trditve o nastali škodi ter pri tem upošteva namen sklenjene pogodbe in dejstvo, da je tožnik neprofitna organizacija.

19. O priglašenih pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje, ker je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba, ki se vloži pri sodišču prve stopnje v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.