Jedro

Sodišče je tožencu pravilno vročilo vabilo na narok na naslovu, ki je bil naveden v odgovoru na tožbo in zato niso utemeljene revizijske trditve o tem, da ima toženec stalno prebivališče drugje.

Izrek

Reivizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo zahteval, da mu toženec plača 27.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi glede zneska 10.000.000 SIT od 4.10.1996, od zneska 17.000.000 SIT pa od 1.1.1997 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 12.796.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1997 dalje do plačila, v petnajstih dneh, v preostalem delu pa je zavrnilo tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo navedeno sodbo.

Toženec je vložil revizijo proti odločbi pritožbenega sodišča zaradi razlogov "napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka". Sodišče druge stopnje neupravičeno ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, predvsem v delu, kjer sodišče ni pravilno vabilo (toženec je stalno prijavljen na naslovu P., Ljubljana) in izvedlo zaslišanja tožene stranke, čeprav so vse navedbe tožene stranke kazale, da je zaslišanje toženca nujno potrebno. Sodišče tudi ni izvedlo ostalih potrebnih dokazov. S takšnim ravnanjem je bilo tožencu onemogočeno aktivno sodelovanje v postopku. Drugostopno sodišče ni upoštevalo, da je pooblaščenec tožencu preklical pooblastilo in tako toženec sploh ni bil obveščen, da bo opravljen "zadnji narok". Sodišče je tudi napačno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je dopustilo pretvorbo deviznih zneskov v tolarsko protivrednost in potem dopustilo obrestovanje tolarskega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi in bi bil lahko tožnik upravičen le do vpoglednih obresti. Prisojene zakonske zamudne obresti naj bi pomenile dvojno valorizacijo posojenega zneska in sicer prvič glede na devizno klavzulo in drugič na podlagi valorizacijskega učinka zakonskih zamudnih obresti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki na revizijo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je toženca pravilno osebno vabilo na narok za glavno obravnavo (kot je to pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče). Vročitev vabila je bila opravljena na naslovu V., ki je opredeljen kot toženčev naslov v odgovoru na tožbo (enako je navedeno v reviziji) in že zato ne more biti relevantna toženčeva trditev "da je stalno prijavljen na naslovu P., Ljubljana". Z nadomestno vročitvijo vabila tožencu na zaslišanje je bilo storjeno vse, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno storiti v zvezi z zaslišanjem toženca (primerjaj 262. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Nižji sodišči sta v zvezi z odločanjem o tožbenem zahtevku pravilno uporabili materialno pravo. Tožbeni zahtevek je bil postavljen v tolarjih. Navedba tolarske protivrednosti nemških mark v okviru posojilnega razmerja pravdnih strank je imela le valorizacijski učinek. Odveč je tudi toženčeva skrb v zvezi z "dvojno valorizacijo" njegovega dolga, saj je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo zgolj tolarsko protivrednost zneska določenega v nemških markah na dan zapadlosti terjatve (terjatev je zapadla v plačilo 31.12.1996), zakonske zamudne obresti pa so določene le za čas od 4.2.1997 dalje.

Sodišči sta pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo (prvi odstavek 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) in pravilno odločili, da je toženec dolžan plačati tožniku terjatev iz posojilnega razmerja.

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku.