Jedro

Tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.023,89 EUR v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožnici plačati 90.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2021 dalje ter ji povrniti vse priglašene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Tožnici je naložilo povrnitev stroškov postopka toženke v višini 3.147,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II izreka) ter kot zavezanko za plačilo sodne takse določilo tožnico (točka III izreka).

2.Zoper tako prvostopno odločitev se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica s pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti in naložitve toženki, da tožnici povrne pravdne stroške, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prepričanju tožnice je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odgovoru na bistveno vprašanje, ali je toženka ravnala v nasprotju s skrbnostjo, ki jo gre pričakovati od vsakega povprečno skrbnega človeka oziroma v predmetni zadevi povprečno skrbnega računovodje, napačno zaključilo, da toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti. Tak zaključek je sprejelo že zgolj na podlagi dejstva, da so bila sporočila neznanega storilca kreirana na ime A. A. in poslana v njegovi odsotnosti ter dejstva, da je A. A. prejete račune vnašal po datumu zapadlosti. Po prepričanju tožnice je zaključek sodišča prve stopnje nelogičen in neživljenjski upoštevaje dejstvo, da je toženka na račun neznanih storilcev nakazala kar 100.100,00 EUR, nakazila pa so bila izvedena v razmaku štirih dni. Tudi toženka sama je implicitno potrdila, da so bila elektronska sporočila nenavadna, saj je po prejemu prvega elektronskega sporočila poklicala A. A. Po prepričanju tožnice so trditve toženke prilagojene potrebam postopka, saj bi domnevno neuspešen klic izkazal njeno skrbnost. Iz dejstva, da se je toženki zdelo potrebno poskusiti priklicati A. A., pa izhaja, da je prejeto sporočilo pri njej vzbudilo dvom v njegovo avtentičnost oziroma resničnost kakor tudi, da je očitno vedela, da bi morala za izvedbo nakazil dobiti ustno odobritev A. A., vendar je kljub temu plačilo izvedla brez teh potrebnih korakov. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo toženki, da posebnih navodil ni prejela, čeprav zgolj dejstvo, da navodila niso bila pisna in z njimi ni bil seznanjen B. B. (zakoniti zastopnik tožnice), ne more predstavljati dokaza za njihov neobstoj. Iz izpovedbe A. A. izhaja, da je bil postopek izvedbe plačil za C. jasen: vedno zgolj na podlagi fizične listine ter ob ustni potrditvi A. A. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, kaj naj bi toženka utemeljeno štela za podlago nakazila (naložba ali plačilo računov vodičev za potovanje). Tožnica se tudi ne strinja s prvostopnim stališčem, da toženki ni mogoče šteti v breme, da je šlo za nove, tuje transakcijske račune. Drži sicer, da je toženka pogosto opravljala plačila v tujino, vendar zgolj s povezanimi družbami ali s podlago, ki je bila toženki jasno poznana. Kot že v postopku na prvi stopnji izpostavlja, da so bila elektronska sporočila pripravljena v polomljeni slovenščini, posledično bi morala toženka zaradi dolgoletnega sodelovanja z A. A. odstop od običajnega zaznati. Z drugačnim zaključkom sodišča prve stopnje se ne strinja, prav tako tudi ne z absurdnim stališčem, da odsotnost odpovedi oziroma uvedbe delovnopravnega postopka nakazuje na to, da tožnica toženkinega ravnanja ni štela za hudo malomarnost. Odsotnosti uvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikakor ne gre šteti za tiho odobravanje protipravnih ravnanj toženke. Tožnica predlaga kot uvodoma navedeno in priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Standard skrbnosti, ki ga kot ključno vprašanje izpostavlja tožnica v pritožbi, je presojalo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je zaključilo, da toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti. Elektronska sporočila, ki so bila kreirana na ime A. A. in poslana v njegovi odsotnosti, niso odstopala od običajnih sporočil slednjega in sporočil zakonitega zastopnika tožnice.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da odločitev sodišča prve stopnje ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, na katero sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti s kršitvijo iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja tožnica v pritožbi, pri čemer po vsebini (neutemeljeno) oporeka sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje in opravljeni materialnopravni presoji. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno in nanj pravilno uporabljeno materialno pravo.

6.Tožnica je v obravnavani zadevi od toženke terjala plačilo odškodnine, ki jo je kot delodajalec toženke izplačala pogodbenemu partnerju - C. d. o. o. (v nadaljevanju C.), ker je toženka pri opravljanju dela zanj ravnala hudo malomarno in mu s tem povzročila škodo. Zahtevano plačilo (regres) tožnice temelji na 147. členu Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami), v skladu s katerim za škodo, ki jo povzroči delavec na delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba; vendar pa ima tisti, ki je oškodovancu povrnil škodo, ki jo je povzročil delavec namenoma ali iz hude malomarnosti, pravico zahtevati od delavca povrnitev plačanega zneska (prvi in tretji odstavek 147. člena OZ). Delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti (prvi odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da morajo biti v skladu s 131. členom OZ tudi za odškodninsko odgovornost delavca izpolnjeni vsi štirje elementi splošnega civilnega delikta: nedopustno ravnanje delavca, pravno priznana škoda delodajalca, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem delavca in škodo ter končno hujša stopnja krivde delavca (namen ali huda malomarnost). Vse štiri elemente, vključno z zahtevano stopnjo krivde, mora navesti in dokazati delodajalec, v obravnavani zadevi tožnica.

7.Sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema grajani zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati hude malomarnosti toženke. To obliko krivde je materialnopravno ustrezno utemeljilo kot skrajno nepazljivost, torej zanemarjanje tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega povprečno skrbnega človeka, v konkretnem primeru od povprečno skrbnega računovodje. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje tak zaključek sprejelo (tudi) na podlagi dejstva, da so bila elektronska sporočila neznanega storilca kreirana na ime A. A. in poslana v njegovi odsotnosti, ter dejstva, da je A. A. prejete račune vnašal po datumu zapadlosti, v čemer je bil po razumevanju toženke razlog za njegovo preverjanje stanja na računu, nad katerim je sicer imel pregled. V pritožbi izpostavljene okoliščine, da je toženka na račun neznanih storilcev nakazala skupno 100.100,00 EUR v sklopu treh nakazil v razmaku štirih dni, glede na enak način postopanja storilcev v enakih okoliščinah (še vedno trajajoča odsotnost zakonitega zastopnika C. in približna seznanjenost storilcev s stanjem na računu C.) po prepričanju sodišča druge stopnje v ničemer ne omajejo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje (niti njegove "logike in življenjskosti", kot nejasno očita pritožba), da toženki ni mogoče očitati hude malomarnosti.

8.Pritožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ko po eni strani iz po toženki zatrjevanega dejstva (ki ga je potrdila v svoji izpovedbi), da je po prejemu prvega elektronskega sporočila poklicala A. A., sklepa, da je s tem tudi toženka sama implicitno potrdila, da so bila elektronska sporočila nenavadna. Po drugi strani pa pritožba toženkino izpovedbo o opravljenem klicu A. A. označi kot prilagojeno potrebam postopka, saj da bi domnevno neuspešen klic izkazal njeno skrbnost, iz česar je razbrati očitek toženki, da klica dejansko ni opravila (torej naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je obstoj klica potrdilo). Po presoji sodišča druge stopnje je glede na prepričljivo izpovedbo toženke, da je po prejemu prvega elektronskega sporočila poklicala A. A., vendar se ji ta na telefon ni javil, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil klic s strani toženke opravljen, vendar neuspešno. Kot priča zaslišani A. A. namreč klica ni zanikal, temveč je izpovedal zgolj, da se ga ne spomni oziroma da se ne spomni, da bi imel takrat kakšen zgrešen klic. Tožnica dejstvu, da naj bi toženka po prejemu prvega elektronskega sporočila klic A. A. opravila (kolikor ga po eni verziji pritožbenih navedb implicitno priznava), neutemeljeno pripisuje dokaz toženkinega dvoma v avtentičnost oziroma resničnost elektronskega sporočila. Toženka je namreč v svoji izpovedbi določno pojasnila, da se je za telefonski klic A. A. odločila le zato, da bi preverila, ali naj stanje oziroma znesek na računu posreduje po elektronski pošti (ker tega praviloma niso počeli), ne pa, ker bi dvomila v pristnost samih elektronskih sporočil oziroma njihovega pisca. Opravljen telefonski klic tudi v ničemer ne potrjuje zavedanja toženke, da bi morala za izvedbo nakazil dobiti ustno odobritev A. A. Nasprotno, sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izpeljanega dokaznega postopka utemeljeno zaključilo, da toženka s posebnim režimom izvajanja plačil za C. ni bila seznanjena, saj so bile z njenega vidika, glede na to, da je opravljala računovodska dela v sklopu skupine, vse družbe z vidika izvajanja plačilnega prometa enake in jih je tako tudi obravnavala. Pritožba sicer umestno izpostavlja, da zgolj odsotnost pisnih navodil sama po sebi še ne dokazuje neobstoja posebnih navodil. Dejstvo pa je, da bistveno oteži dokaz njihovega obstoja, breme katerega je v konkretnem primeru na tožnici. Glede na to, da obstoja posebnih navodil za izvajanje plačilnega prometa za C. nista potrdila ne toženka ne zakoniti zastopnik tožnice, s katero je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju z C. tudi na področju računovodstva, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bile za toženko vse družbe v skupini z vidika opravljanja plačilnega prometa enake, brez posebnega režima izvajanja plačil za C., o katerih je izpovedoval zgolj direktor C. A. A. Izvajanje plačilnega prometa v zneskih več 10.000,00 EUR je bilo običajno, enako tudi nakazila v tujino, saj je šlo za investicijska podjetja. Zaradi dolgoletnega sodelovanja in vzpostavljenega odnosa zaupanja je bilo običajno tudi izvrševanje nakazil brez hkratne podlage v knjigovodskih listinah, ki so se posredovale kasneje. Posledično za odločitev tudi ni odločilno, kaj je toženka štela kot podlago nakazil ob opravi le-teh, kar v pritožbi neutemeljeno izpostavlja tožnica.

9.Tožnica še v pritožbi priznava, da je toženka pogosto opravljala plačila v tujino. Glede na to in upoštevaje ugotovljeno, da toženka s posebnim režimom izvajanja plačil za C. v primerjavi s plačilnim režimom preostalih družb v skupini oziroma kapitalsko in vodstveno povezanih družbah ni bila seznanjena, sodišče druge stopnje kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da toženki ni mogoče šteti v breme, da je šlo v konkretnem primeru za nove in tuje transakcijske račune. Kot bistveno za presojo je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno upoštevalo, da je imela toženka (splošno) pooblastilo za opravljanje plačilnega prometa za C., ki ga je dejansko tudi opravljala, enako kot za druge družbe v skupini.

10.Pritožbeno ponavljanje, da naj bi šlo za elektronska sporočila v polomljeni slovenščini, zaradi česar bi morala toženka odstop od običajnega zaznati, je glede na listine v spisu (sporna elektronska sporočila - priloga A7) tudi po presoji sodišča druge stopnje neutemeljeno. Glede na njihovo skopo vsebino je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je nemogoče ocenjevati njihovo jezikovno in slovnično pomanjkljivost, tembolj ji pripisovati kakšen poseben pomen (v smislu lažnosti oziroma neavtentičnosti sporočil), tudi upoštevaje, da naj bi bila sporočila poslana iz mobilnega telefona. Od povprečno skrbnega računovodje (in ne slavista) ni mogoče pričakovati jezikovnega seciranja elektronskih sporočil do te mere, da bi morala biti toženka pozorna na vsak odstop od običajnih izrazov (na primer pozdravov) zakonitega zastopnika C. in jim pripisati odločilen vsebinski pomen.

11.Sodišče prve stopnje je določen posredni pomen pripisalo nesporni okoliščini, da tožnica kljub ugotovljenemu ravnanju, na katerem temelji uveljavljana odškodninska odgovornost, zoper toženko ni sprožila nobenega delovnopravnega postopka niti ji ni odvzela nobenih pooblastil, temveč je z njo še naprej sodelovala v enakem obsegu in na enak način kot v preteklih dvanajstih letih. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje sklepalo, da niti tožnica ravnanja toženke (oprave spornih nakazil) ni štela za hudo malomarnost. Po presoji sodišča druge stopnje je tak zaključek povsem življenjski in ne absurden, kot poskuša prikazati pritožba. Slednja sicer pravilno izpostavlja, da odsotnosti uvedbe postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče šteti za tiho odobravanje protipravnih ravnanj toženke. Vendar pa tudi po prepričanju sodišča druge stopnje opustitev delovnopravnih postopkov vendarle nakazuje vrednostno oceno tožnice, da v očitanem ravnanju toženke ni izpolnjen pogoj kvalificirane oblike krivde (naklepa ali hude malomarnosti), ki mora biti v skladu s 177. členom ZDR-1 podan za utemeljitev odškodninske odgovornosti delavca.

12.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa je dolžna po načelu uspeha povrniti vse utemeljeno priglašene stroške odgovora na pritožbo. Le-ti, odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami in dopolnitvami) znašajo: 1.375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), kar skupaj z materialnimi stroški (23,75 točk) glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 839,25 EUR, skupaj z davkom na dodano vrednost pa 1.023,89 EUR.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 147, 147/1, 147/3 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 177, 177/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.