Jedro

Ne ZMZ-1 ne Procesna direktiva II, ne zahtevata, da bi morali biti vsi razlogi za mednarodno zaščito podani že ob prvem stiku s policijo ali v lastnoročno napisani izjavi.

Toženka je na podlagi odgovorov tožnika, ki jih ni štela za pravilne (ne da bi jih preverila glede na splošne informacije o državi) preuranjeno sklepala, da tožnik ni verodostojen. S tem, ko tožniku ni dala možnosti, da se izreče o po njenem ugotovljenih neskladjih v zvezi s postavljenimi vprašanji, pa je prekršila pravico tožnika do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku.

Če je toženka menila, da obstajajo neskladja glede njegove izpovedbe o voditeljih obeh gibanj, bi ga morala z navedenim soočiti, ne pa da je na podlagi ugotovljenih neskladjih (preuranjeno) sklepala o tem, da tožnik ni pripadnik gibanja Mossab. S tem je toženka prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku.

Toženka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da jezik Igbo ni tožnikov materni jezik, kar je ugotovila s preskusom tako, da je moral tožnik prevajati besedilo iz Igbo jezika v angleščino. Pri tem iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po kakšnem postopku je ugotovila, da tožnik ni dovolj dobro prevedel besedila. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali uradna oseba sama razpolaga s strokovnim znanjem Igbo jezika ali je prevod tožnika dala oceniti izvedencu za Igbo jezik.

Toženka pa se je tudi pri presoji upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite oprla na dokumente oziroma poročila o izvorni državi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja z označbo internetnih virov le-teh in ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo, kot jo določa 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je s tem storila bistveno kršitev postopka, saj s temi informacijami ni bil seznanjen pred izdajo sodbe, da bi se do njih opredelil, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1204/2016/6 (1312-03) z dne 17. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V obrazložitvi odločbe povzema tožnikove navedbe v postopku. Tožnik je 18. 6. 2016 odšel iz izvorne države Nigerije kot slepi potnik na ladji iz Lagosa v Koper. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel, da je kristjan in pripadnik etnične skupine Igbo (jezik Igbo je tudi njegov materni jezik), živel pa je na severnem delu Nigerije (kraj A.), kjer pripadniki Boko Haram1 pobijajo kristjane. Slednji so tudi v marcu 2014 vdrli v hišo, kjer je živel, in začeli pobijati ljudi. Po poboju kristjanov avgusta 2014 je pobegnil iz mesta in odšel v zvezno državo Kano, kjer je živel pri stricu in kjer je tudi deloval Boko Haram. Po požigu tržnice decembra 2014 je pobegnil in januarja 2015 prišel v Lagos. Zatrjuje, da je od januarja 2015 pripadnik gibanja Massob2, ki se zavzema za osvoboditev Biafre3. Sodeloval je v demonstracijah, policisti so streljali na njih, večkrat so jih aretirali in odpeljali na policijsko postajo, kjer ga je policija zasliševala, zastraševala, ustrahovala in pretepala, po plačilu podkupnine so jih izpustili. Zaradi vsega navedenega je želel zapustil izvorno državo z ladjo, uspelo mu je šele avgusta 2016. 2. Toženka na podlagi prošnje tožnika, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ne za priznanje statusa begunca ne statusa subsidiarne zaščite. Kljub temu, da ni predložil osebnih dokumentov, toženka ne dvomi, da je tožnik državljan Nigerije. Ugotavlja, da so izjave tožnika, podane na policiji, ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladne. Razhajanja so v tem, da je pred policijo in v lastnoročni izjavi kot razlog zapustitve izvorne države navedel zgolj, da je preganjan kot kristjan s strani Boko Haram, šele v osebni prošnji in na razgovoru pa je navajal, da je pripadnik ljudstva Igbo in gibanja Massob. Ker tega predhodno ni navedel, toženka njegove izjave pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru glede pripadnosti skupini Massob in pripadnosti etnični skupini Igbo smatra za nekonsistentne, protislovne in malo verjetne. Tožnik se tudi ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni predložil nobenih dokazil, pri čemer toženka še ugotavlja, da ni bilo utemeljeno pričakovati, da bo tožnik svoje navedbe lahko podprl z dokazi. Izjave tožnika o razlogih za mednarodno zaščito so zelo splošne in jih ni preverjala z informacijami v izvorni državi tožnika. Tako ugotavlja, da je podana tožnikova splošna neverodostojnost. Na podlagi preučenih informacij, da kristjani na jugu Nigerije nimajo težav z Boko Haram, na severu države pa in ker tožnik prihaja iz Lagosa, na jugozahodu Nigerije, toženka ne sledi tožnikovim navedbam, da je bil v Nigeriji preganjan zaradi svoje veroizpovedi in da je stanje v Nigeriji, tudi na območju, kjer deluje Boko Haram, tako slabo, da bi bila lahko vsaka oseba na tem območju izpostavljena resni škodi. Na podlagi preverjenih informacij o Nigeriji glede gibanja Massob v nadaljevanju ugotavlja, da do nasilja nad pripadniki etnične skupine Igbo res prihaja, vendar ne sledi tožniku, da je ogrožen, saj ni vidni član gibanja, sicer pa se je gibanju pridružil zaradi finančnih razlogov, poleg tega tožnik ne razlikuje med organizacijama IPOB in Massob. Dvomi tudi o tožnikovi veliki politični angažiranosti, saj ni vedel niti, kdaj je dan neodvisnosti Biafre. V postopku je tudi ugotovila, da tožnik jezika Igbo ne razume v tej meri, da bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da ga razume kot oseba, ki trdi, da je to njen materni jezik. Tako zaključuje, da ni mogoče ugotoviti povezave med navedenimi razlogi tožnika in strahom pred preganjanjem. Tožniku pa v primeru vrnitve v Nigerijo tudi ne grozi resna škoda, saj ni nikjer navajal, da bi mu v primeru vrnitve grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Sicer je na osebnem razgovoru izpovedal, da je prepričan, da bi bil ob vrnitvi ubit, vendar je ta izjava pavšalna in premalo konkretizirana. Tožnik namreč ne predstavlja grožnjo Boku Haram, tudi ni verjetno, da bi mu grozila usmrtitev zaradi politike ali pripadnosti plemenu Igbo ter ne mučenje ali nečloveško ravnanje in tudi ne samovoljno nasilje v notranjih spopadih, saj prihaja iz Lagosa, kjer Boko Haram ne deluje. Prav tako je podana možnost preselitve v drugi del Nigerije, kar bi lahko storil tudi tožnik, kot je to storil že prej.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da ni zatrjeval, da bi bil v Lagosu ogrožen zaradi svoje verske pripadnosti, kot sicer ugotavlja toženka. Zaradi tega je preganjan na severu države (kjer je stanje še vedno nevarno za kristjane, česar pa toženka ni analizirala, saj tožniku ne verjame, da je preganjan), na jugu pa zaradi svoje etnične pripadnosti in zaradi svojega političnega udejstvovanja. Poudarja, da toženka napačno ugotavlja, da ni pripadnik ljudstva Igbo in ne član gibanja Massob. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe – tako mu toženka ni predložila informacij, ki jih je upoštevala pri izdaji odločbe, prav tako ga ni soočila z oceno, da Igbo jezik ni njegov materni jezik in da ni član gibanja Massob, kot tudi ne z oceno njegovih drugih navedb, ki jih je ocenila kot neresnične in neskladne, kar pomeni kršitev pravice do izjave in s tem pravice od enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Toženka tudi ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, saj je na podlagi sicer točnega odgovora tožnika glede datuma 22. maja ugotovila, da to ne drži, enako glede priključitve mesta Asabe Biafri in razlikovanja med gibanjema Massob in IPOB, ne da bi mu dala možnost pojasniti nejasnosti, na tem pa je gradila tožnikovo neverodostojnost. Prav tako je sama ugotavljala, da jezik Igbo ni tožnikov materni jezik, pri čemer ni pojasnila, kako je prišla do takšne ocene, ali ima sama ustrezna strokovna znanja ali je bil za oceno določen strokovnjak za relevantno področje. S tem v zvezi izpostavlja, da bi moral biti seznanjen z rezultati dokazovanja, kar vse predstavlja kršitev pravice do enakosti iz 22. člena Ustave RS. Tožnik nima ne rojstnega lista ne osebne izkaznice in tudi ne izkaznice gibanja Massob. Razlogi tožnika za sodelovanje pri gibanju Massob niso relevantni za oceno strahu pred preganjanjem. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s svojo odločbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4. Z vlogo z dne 25. 9. 2017 je tožnik predložil še dokaze v postopku. V vlogi z dne 17. 12. 2018 pa je še navedel, da toženka ni v zadostni meri utemeljila, zakaj meni, da ni član ljudstva Igbo in član gibanja Massob. Poudarja, da je na predloženi fotografiji izkaznice tega gibanja tožnik sam in da jo je predložil, ko jo je pridobil. 5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe. V vlogi z dne 4. 12. 2018 vztraja pri neverodostojnosti tožnika.

6. Tožba je utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi 20. 12. 2018 vpogledalo v in prebralo upravni spis zadeve, priloge A1 do A11 (pooblastilo tožnika, izpodbijani sklep, informacije o izvorni državi A4 do A8, fotografijo tožnika A9 in izkaznico gibanja Massob A10 do A114), v prilogo B1 (pooblastilo toženke) ter zaslišalo tožnika.

8. Po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. V skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Le-ta namreč določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

9. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja razloge za mednarodno zaščito na podlagi ogroženosti s strani skupine Boko Haram zaradi svoje krščanske veroizpovedi ter zaradi etnične pripadnosti ljudstvu Igbo in s tem povezanim gibanjem Massob, ki se bori za osvoboditev Biafre. Po oceni toženke pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od statusov mednarodne zaščite. Njegove izjave glede zapustitve izvorne države je namreč ocenila kot neprepričljive in malo verjetne. Čeprav toženka sama skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ-1 ugotavlja, da se tožnik ni najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, pa sledi temu, da dokumentov v zvezi s svojimi razlogi niti ni mogel podati. Ugotavlja tudi, da so njegove izjave skladne, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo mogoče, da iz preučenih splošnih informacij o izvorni državi izhaja, da so kristjani ogroženi na severu Nigerije in da so pripadniki ljudstva Igbo (ki so tudi povečini pripadniki gibanja Mossab) ogroženi na jugu. Ne sledi pa temu, da bi bil tožnik pripadnik ljudstva Igbo in pripadnik gibanja Mossab. Navedeno utemeljuje s tem, da je tožnik šele v prošnji za mednarodno zaščito navedel oba ta razloga kot razloga zapustitve izvorne države, nadalje ter da ni vedel, da je 30. maj dan neodvisnosti Biafre, kar bi kot pripadnik ljudstva Igbo in kot član gibanja Mossab moral poznati. Prav tako poudarja, da je tožnik izjavil, da je bila Asaba priključena Biafri, za kar toženka ugotavlja, da ne drži. Prav tako jezik Igbo ni njegov materni jezik in torej tožnik ne more biti pripadnik ljudstva Igbo. Ni pa sledila niti njegovi navedbi, da je član gibanja Massob, saj ni razlikoval med voditelji gibanja Mossab in IPOB. Tožnik pa v zvezi s takšno dokazno oceno toženke uveljavlja kršitev pravice do izjave in s tem kršitev pravice do enakosti v postopku.

10. Po presoji sodišča je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe o preganjanju, četudi so bili razlogi za to obširneje predstavljeni v prošnji in na osebnem zaslišanju, zato niso neverjetne. Ne ZMZ-15 ne Direktiva o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičene do mednarodne zaščite6, ne zahtevata, da bi morali biti vsi razlogi za mednarodno zaščito podani že ob prvem stiku s policijo ali v lastnoročno napisani izjavi. Sodišče sledi tožniku, ki navaja, da je bil postopek pred policijo voden relativno hitro, da ni bil usmerjen zgolj na tožnika in je bil opravljen takoj, ko je tožnik po dolgi in naporni poti prišel v Slovenijo, tako ni bilo možnosti, da bi lahko natančno pojasnjeval razloge za zapustitev Nigerije. Sodišče pa še pripominja, da je med prvim stikom s policijo, kjer tožnik ni podal razlogov ogroženosti zaradi pripadnosti ljudstvu Igbo in zaradi članstva v gibanju Massob ter med tožnikovo podajo prošnje, kjer je tožnik navedel vse te razloge, minil zgolj en dan, kar je razvidno iz upravnega spisa7. Ob upoštevanju navedenega, sploh glede na okoliščine, v katerih je tožnik prispel v Slovenijo (kot slepi potnik na ladji iz Nigerije, ki ni priplula direktno v Slovenijo), po presoji sodišča ni podlage za zaključek toženke, da tožniku iz tega razloga ni moč verjeti, da je bil ogrožen kot pripadnik plemena Igbo in gibanja Massob, saj bi sicer te razloge podal že ob prvem stiku s policijo in v lastnoročni izjavi.

11. Vsaj preuranjen pa je tudi zaključek toženke v zvezi s tožnikovim odgovorom, da je 30. maj dan spominjanja padlih v Biafri, da to ne drži in da naj bi šlo za dan neodvisnosti. Tožnik v tožbi navaja, da je 30. maj dan, ko se pripadniki ljudstva Igbo spominjajo padlih v Biafri, se pa ta dan označuje tudi kot “dan neodvisnosti“. Sodišče ugotavlja, da toženka temu dejstvu v upravnem sporu ni ugovarjala, zato navedenemu sodišče (skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)8 sledi. Dokazna ocena toženke pa je napačna oziroma vsaj preuranjena tudi glede ugotovitve, da Asaba ni bila priključena Biafri. Navedeno dejstvo namreč ne izhaja iz internetnega članka, ki ga je vpogledala toženka, tožnik pa s tem v zvezi zatrjuje, da so biafrske čete zasedle celo področje Benina, ki se nahaja še bolj zahodno od Asabe9 in zato ni res, da ne bi mogle zasesti tudi Asabe. Tej tožnikovi tožbeni trditvi toženka ni ugovarjala, zato ji sodišče (skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) sledi. Tako sodišče zaključuje, da je toženka na podlagi odgovorov tožnika, ki jih ni štela za pravilne (ne da bi jih preverila glede na splošne informacije o državi) preuranjeno sklepala, da tožnik ni verodostojen. S tem, ko tožniku ni dalo možnosti, da se izreče o po njenem ugotovljenih neskladjih v zvezi s postavljenimi vprašanji, pa je prekršila pravico tožnika do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku.

12. Tožnik je na osebnem zaslišanju tudi navedel, da je član gibanja tako Massob kot IPOB. Sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da če je toženka menila, da obstajajo neskladja glede njegove izpovedbe o voditeljih obeh gibanj, bi ga morala z navedenim soočiti, ne pa da je na podlagi ugotovljenih neskladjih (preuranjeno) sklepala o tem, da tožnik ni pripadnik gibanja Mossab. S tem je toženka prekršila tožnikovo pravico do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku. V zvezi s tem pa sodišče tudi dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi 20. 12. 2018 sodišču na vpogled predočil original izkaznice njegovega članstva v gibanju Mossab (fotografiji le-te prilogi A10 in A11), pri čemer je sodišče ugotovilo, da se izkaznica glasi na tožnikovo ime in da je na fotografiji očitno tožnik. Sodišču se tako ni porodil dvom v verodostojnost predložene izkaznice.

13. Toženka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, da jezik Igbo ni tožnikov materni jezik, kar je ugotovila s preskusom tako, da je moral tožnik prevajati besedilo iz Igbo jezika v angleščino. Pri tem iz izpodbijane odločbe ne izhaja, po kakšnem postopku je ugotovila, da tožnik ni dovolj dobro prevedel besedila. Toženka tudi ni ugovarjala navedbam tožnika, da ga ni seznanila s svojo dokazno oceno, da Igbo jezik ni njegov materni jezik. Sicer pa to ne izhaja niti iz upravnega spisa zadeve. Prav tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali uradna oseba sama razpolaga s strokovnim znanjem Igbo jezika ali je prevod tožnika dala oceniti izvedencu za Igbo jezik. Sodišče je v zvezi s tem na naroku zaslišalo tožnika10, naj opiše, kako je postopek preskusa znanja jezika Igbo potekal. Tožnik je izpovedal, da mu ni nihče pojasnil, od kje je to besedilo oziroma kdo ga je pripravil, je pa bilo v Igbo jeziku. Izpovedal je tudi, da mu predstavnik toženke ni povedal, da bi bil kakšen strokovnjak za Igbo11 jezik, takrat tožniku ni bilo nič rečeno, da naj ne bi znal dobro jezika Igbo. V zvezi s tem pa sodišče dodaja, da je tožnik na glavni obravnavi 20. 12. 2019 še izpovedal, da je jezik plemena Igbo njegov materin jezik, da pa v tem jeziku ne pišejo ter da ima ta jezik veliko dialektov. Pišejo le v angleščini, in sicer uporabljajo „pigeon“ angleščino, to je jezik, ki ga uporablja neizobraženo ljudstvo. Izpovedal je tudi, da se jezika plemena Igbo ne učijo v šoli. Vse navedeno bi morala toženka pri tožnikovem prevodu teksta upoštevati. Sodišče tako ugotavlja, da je toženka s tem v zvezi storila absolutno bistveno kršitev postopka, saj se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti, hkrati pa o svojih ugotovitvah ni seznanila tožnika in mu ni dala možnosti izjave, s čimer je prekršila tudi tožnikovo pravico do izjave v postopku in s tem pravico do enakosti v postopku.

14. Toženka pa se je tudi pri presoji upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite oprla na dokumente oziroma poročila o izvorni državi, ki jih v izpodbijani odločbi navaja z označbo internetnih virov le-teh in ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo soočen z resno škodo, kot jo določa 2. alineja 28. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je s tem storila bistveno kršitev postopka, saj s temi informacijami ni bil seznanjen pred izdajo sodbe, da bi se do njih opredelil, s tem pa mu je bila kršena pravica do izjave. Iz izpodbijane odločbe, v kateri se toženka opredeljuje do presoje upravičenosti tožnikovega statusa subsidiarne zaščite, izhaja, da se je pri tem naslonila na dokumente, ki jih povzema v elektronskih virih pod točkami 1 do 15 opomb ter 22 do 27 opomb, vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da bi z njimi pred izdajo odločbe seznanila tožnika. Še več, v izpodbijani odločbi sama ugotavlja, da ji je 13 internetnih naslovov člankov o splošnih informacijah v izvorni državi (od katerih pa nobeden ni enak tistim, navedenim pod opombami 1 do 15 in 22 do 27 odločbe) posredoval tožnik, zato ga s temi informacijami ni posebej seznanjala. Iz povedanega sledi, da je v izpodbijani odločbi uporabila še druge splošne informacije o državi, tožniku pa ni dala možnosti, da se glede njih pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi. Z navedeno opustitvijo je kršila pravico do izjave tožnika v postopku.

15. Z vsemi opisanimi ravnanji je toženka storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je toženka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljene kršitve pravil postopka odpraviti ter o zadevi ponovno odločiti. V zvezi s tožnikovim znanjem jezika plemena Igbo bo morala, ob upoštevanju navedenega v 13. točki obrazložitve te sodbe, pojasniti, kako lahko z gotovostjo poda dokazno oceno, da tožnik ni dovolj dobro prevedel besedila, torej, ali je takšno oceno podala za to strokovno usposobljena ocena. Hkrati bo morala z vsemi svojimi ugotovitvami pred izdajo izpodbijane odločbe seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjavi.

16. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi že navedenih kršitev pravil postopka, se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

17. Sodišče pa glede na naravo kršitev, ki jih je ugotovilo, ni sledilo tožbenemu predlogu, da o zadevi meritorno odloči (spor polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1). Takega odločanja pa niso narekovale niti okoliščine te zadeve, saj ni razvidno, da bi tožnik zaradi ponovljenega postopka utrpel težko popravljivo škodo. Po prvem odstavku te določbe sme namreč sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo.

1 Skupina islamskih ekstremistov. 2 Gibanje ljudstva Igbo. 3 Ljudstvo Igbo je v prejšnjem stoletju za nekaj let ustanovilo svojo državo – Republiko Biafro, ki ni bila mednarodno priznana, nigerijska vlada pa je to državo vojaško porazila in jo priključila Nigeriji, kot izhaja iz neprerekanih navedb tožnika. 4 Sodišče je te dokaze dopustilo kot pravočasne, skladno s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 52. členom ZUS-1 in odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, saj je tožnik navedel, da je fotografija A9 nastala že pred njegovim odhodom iz Nigerije, ni pa je predložil, ker ni vedel, da bo za toženko sporno, da je član gibanja Massob. Izkaznica pa mu je bila izdana po njegovem odhodu iz Nigerije in je torej v predhodnem postopku ni mogel predložiti, pri čemer toženka temu ni nasprotovala. Zato navedenemu sodišče sledi skladno z 2. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 5 Ta sicer v prvem odstavku 21. člena govori o tem, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, nikakor pa ZMZ-1 ne postavlja roka za to ob prvem stiku s policijo oz. v lastnoročno napisani nameri za prošnjo za mednarodno zaščito. 6 Direktiva 2011/95 EU z dne 13. 12. 2011 (Kvalifikacijska direktiva). 7 Registracijski list za tožnika je izpolnjen 3. 10. 2016, tožnik pa je prošnjo za mednarodno zaščito podal 4. 10. 2016. 8 To je sicer razvidno tudi iz prilog A5 in A6, ki sta sicer podani v angleščini, toženka pa dejstvu, ki ga je zatrdil tožnik in ki naj bi ga navedena članka izkazovala, ni ugovarjala, zato sodišče tudi ni naložilo tožniku, naj predložena članka prevede v slovenščino. 9 To je sicer razvidno tudi iz priloge A7, ki je sicer podana v angleščini, toženka pa dejstvu, ki ga je zatrdil tožnik in ki naj bi ga navedeni članek izkazoval, ni ugovarjala, zato sodišče tudi ni naložilo tožniku, naj predloženi članek prevede v slovenščino. 10 Pri toženki pa sodišče v zvezi s tem ni moglo izvesti materialnoprocesnega vodstva po 285. čl. ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, saj na narok kljub pravilnemu vabljenju ni pristopila, opravičila pa ni podala. 11 Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave, tožnik poleg besede Igbo za člane svojega ljudstva (in svojega jezika) uporablja tudi besedo Ibu.