Jedro

Presoja višine preživnine za mladoletnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo preživninskemu zahtevku in odločilo, da mora toženec mld. E. S. plačevati od 1.5.2000 do 31.8.2000 po 30.000 SIT mesečne preživnine, od 1.9.2000 dalje pa po 23.000 SIT mesečne preživnine. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in razveljavilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine za čas od 1.6.1998 do 1.5.2000. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Pri določitvi višine preživnine sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dohodkov otrokovih staršev, dejstva, da je skrb za otroka prepuščena materi in dejstva, da mora otrokova mati za najeto stanovanje plačevati visoko najemnino. Otrokove potrebe je sodišče pravilno ugotovilo, vendar pa bremena preživljanja med otrokova starša ni enakomerno porazdelilo. Pri določitvi višine preživnine sodišče ne bi smelo upoštevati zneskov, ki jih toženec porabi za vračanje kredita in varčevanje. Ugotovitev sodišča, da so zmožnosti staršev enake, ni točna, saj ne upošteva dejstva, da ima otrokova mati vsakomesečne nujne stroške, od katerih je zlasti velik strošek v zvezi z najetim stanovanjem. Reviziji naj se tako ugodi, da bo prisojena vsa zahtevana preživnina, ali pa naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodbi sodišč druge in prve stopnje sta bili izdani po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (dan uveljavitve 14.7.1999). Zato je treba v revizijskem postopku uporabiti določbe tega zakona (498. člen ZPP iz leta 1999 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija zatrjuje, da uveljavlja vse revizijske razloge, vendar pa niti izrečno niti vsebinsko ne pove, v čem naj bi bila podana kršitev določb ZPP.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Tožnica v reviziji ni z ničimer pojasnila, v čem in/ali s čim naj bi sodišče druge stopnje kršilo določbe ZPP. Zato se revizijsko sodišče z vprašanjem, ali so bili v postopku kršeni procesni predpisi, ni ukvarjalo.

Odločitev v izpodbijani sodbi pa je tudi materialnopravno pravilna.

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/76 do RS 110/02 - v nadaljevanju ZZZDR). Ti kriteriji so bili pri določitvi preživninskega prispevka toženca pravilno upoštevani.

Otrokove potrebe so bile ocenjene na 50.000 do 60.000 SIT mesečno. Ugotovljeno je bilo, da toženec zasluži (skupaj z vsemi dodatki)

130.000 SIT mesečno, otrokova mati pa 150.000 SIT mesečno, tedaj 20.000 SIT več. Otrok prejema otroški dodatek v znesku 14.000 SIT. Pri določitvi višine preživnine je sodišče upoštevalo prav vse izdatke, ki jih ima otrokova mati, vključno z najemnino za stanovanje, kot tudi dejstvo, da je skrb za otroka v pretežni meri na njeni strani. Jasno pa je, da mora tudi tožencu po plačilu preživninske obveznosti ostati del dohodka za lastno preživljanje. Če ta preostanek deloma nameni za odplačilo najetega kredita, deloma pa za varčevanje, to ne predstavlja "nepotrebnega luksuza", kot zmotno zatrjuje revizija. S plačilom preživninskega zneska, ki sta ga določili sodišči prve in druge stopnje v višini 30.000 SIT za čas od 1.5.2000 do 31.8.2000 oziroma 23.000 SIT za čas od 1.9.2000 dalje, bo toženec primerno obremenjen, skupaj s prispevkom otrokove matere pa bo omogočal pokrivanje otrokovih potreb. To pa pomeni, da je višina prispevka za otrokovo preživljanje določena na način, ki je določen v 79. členu ZZZDR in je zato materialnopravno pravilna. Drugačne revizijske trditve niso utemeljene.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Revizija ni bila uspešna, zaradi česar tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Toženec zaradi vložene revizije ni imel stroškov. Izrek o stroških revizijskega postopka je zato odpadel.