Jedro

Pri odmeri sorazmernega dela stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča ni zakonske podlage za upoštevanje investitorjevih vlaganj v komunalne in druge objekte sekundarnega omrežja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata občine z dne 17.5.1993, s katero je tožniku v novem postopku odmerjen sorazmerni del stroškov opremljanja stavbnega zemljišča 37.258,90 SIT, ki ga mora tožnik plačati na račun sklada stavbnih zemljišč pred izdajo gradbenega dovoljenja. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je tožniku izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši in objektov zunanje ureditve, zaradi česar mora plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča po izračunu, ki temelji na določilih zakona in podzakonskega predpisa in predstavlja znesek 37.258,90 SIT. Tožena stranka navaja, da so povprečni stroški opremljanja stavbnega zemljišča določeni kot povprečje stroškov opremljanja stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja na m2 stavbnega zemljišča na vseh območjih urejanja v občini in so določeni z 2. členom odloka o spremembi odloka o določitvi povprečne gradbene cene stanovanj, vrednosti zemljišč in povprečnih stroških komunalnega urejanja zemljišč na območju občine (Uradni list RS, št. 15/93).

Tožnik v tožbi navaja, da se s prvo odmero ni mogel strinjati, ker so mu bili stroški nepravilno odmerjeni, zato je s svojo pritožbo tudi uspel. Ker pa je upravni organ zavlačeval z izdajo nove odločbe več kot 9 mesecev, novo odmero pa opravil na podlagi novega odloka je sedaj finančno kaznovan za nestrokovno delo organa prve stopnje ob izdaji prve odločbe. Tožnik meni, da bi morala biti druga odmera opravljena po tarifah, veljavnih na dan izdaje prve odločbe, saj je bila njegova pritožba upravičena, kar je potrdil drugostopni upravni organ. Tudi pri izdaji druge odločbe z dne 17.5.1993 upravni organ ni ugotavljal tožnikovih dejanskih vlaganj v obstoječo komunalno opremljenost. Ne strinja se z odmero stroškov za makadamsko cesto, saj je izgradnjo te ceste v celoti sam plačal, čeprav je kasneje na zahtevo Cestnega podjetja podpisal, da je cestni priključek javnega značaja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, razvidnih v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 43. a člena zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) je dolžan investitor plačati sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča, če namerava zgraditi nov objekt oziroma prizidati ali nadzidati obstoječi objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, izven območja urejanja stavbnega zemljišča in ga priključiti na komunalne objekte in naprave zgrajene izven območja urejanja stavbnega zemljišča. Sorazmerni del stroškov za opremljanje stavbnega zemljišča izven območja urejanja stavbnega zemljišča se določi kot povprečje stroškov opremljanja za m2 stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami sekundarnega omrežja na vseh območjih urejanja v občini oziroma posebni družbenopolitični skupnosti v predhodnem letu in pomnoži s številom m2 objekta, ki ga investitor namerava zgraditi, prizidati ali nadzidati. Na podlagi te zakonske določbe je bil tožniku odmerjen sorazmerni del stroškov kot investitorju predvidene gradnje prizidka izven območja urejanja stavbnih zemljišč. Tožnikov ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati njegova vlaganja v ureditev javne ceste, ni utemeljen. Navedena zakonska ureditev ne upošteva investitorjevih vlaganj v komunalne in druge objekte sekundarnega omrežja. Zato upravni organ navedenih vlaganj pravilno ni upošteval, četudi bi bila izkazana. Tudi tožnikov ugovor, da bi moral organ prve stopnje pri novi odmeri torej ob izdaji odločbe z dne 17.5.1993 upoštevati stari odlok o povprečnih stroških komunalnega urejanja, ki je veljal ob izdaji prve odločbe v letu 1992, kot element za izračun sorazmernih stroškov, ni utemeljen. Nova odmera stroškov je bila pravilno opravljena, to je na podlagi novo ugotovljenega dejanskega stanja in z uporabo predpisov, ki so veljali v času odločanja. Tožnikov ugovor, da bi upravni organ moral upoštevati prejšnji odlok, ki je veljal v času izdaje prve odločbe o odmeri stroškov, ni utemeljen, ker za to ni pravne podlage. Res je, da mora upravni organ izdati odločbo praviloma v roku 2 mesecev (218. člena ZUP). Vendar če je ne izda, ima stranka le možnost vložiti tožbo zaradi molka, ker drugih pravnih posledic zakon ne določa. Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je tako kot določbo ZUP uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).