Jedro

Če je bila prvotna sodba v krivdoreku potrjena, sodišče pa v ponovljenem postopku znova izreče odločbo o krivdi, odloči o že razsojeni stvari.

Sodišče prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, če izrečeno kazen zapora nadomesti z alternativnimi oblikami brez (izrecnega) predloga bodisi obrambe bodisi tožilstva.

Izrek

Izpodbijana sodba se po uradni dolžnosti razveljavi v celoti, zadeva pa se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje v obsegu odločb o kazenskih sankcijah (del tč. I izreka), o vštetju časa pridržanja (tč.. II), o izvršitvi kazni zapora (tč. III) in o stroških kazenskega postopka (tč. IV - VII).

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. v tč. I/1 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, v tč. I/2 izreka za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1, v tč. I/3 izreka pa za krivega kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1. Za dana kazniva dejanja mu je določilo kazni sedem, deset in dva meseca zapora ter mu izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja. Odločilo je, da se bo zaporna kazen izvršila na način, da bo obtoženec še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Oprostilo ga je povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je povrniti potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP je odločilo tudi o stroških zagovornikov.

2.Zoper sodbo sta se pritožila:

-sam obtoženec zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da ga v delu obtožbe (glede kaznivega dejanja v tč. I/2 krivdoreka) oprosti, dejanje „pravno drugače opredeli“, ga mileje kaznuje in izreče opozorilno sankcijo, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje;

-obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji in absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za vsako očitano kaznivo dejanje določi pogojno zaporno kazen in mu nato izreče enotno pogojno kazen zapora, oziroma podrejeno, da se izrečena zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1.

3.Izpodbijano sodbo je bilo treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

4.Pritožbeni preizkus, ki ga je višje sodišče opravilo na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, je pokazal, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi zagrešilo kršitvi kazenskega zakona iz 3 in 5. točke 372. člena ZKP, sodbo pa obremenjuje tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave.

5.Pritožbeno sodišče je v tč. II izreka sodbe in sklepa II Kp 62933/2021-120 z dne 19. 8. 2025, tj. ob delni zavrnitvi tedanje pritožbe obtoženca, potrdilo krivdorek prvotno izrečene sodbe VI K 62933/2021-99 z dne 10. 3. 2025, s čimer je odločba o obtoženčevi krivdi postala pravnomočna. Posledično je sodišče prve stopnje z vnovičnim krivdorekom v prvem delu tč. I sedaj izpodbijane sodbe odločilo o že pravnomočno razsojeni stvari. Glede na dano stanje stvari je bilo odločbo o krivdi v sedanji sodbi treba razveljaviti. Obenem so iz tega razloga odvečna obtoženčeva pritožbena izvajanja, češ da dejanje, ki je predmet tč. I/2 izreka sodbe, ni kaznivo dejanje. Na te očitke je višje sodišče odgovorilo že v tč. 5 – 7 odločbe z dne 19. 8. 2025 in gre za neutemeljeno pritožbeno razpravo o že razsojenem vprašanju.

6.Obtožencu izrečeno enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora je prvo sodišče po četrtem v zvezi s trinajstim odstavkom 86. člena KZ-1 nadomestilo z zaporom ob koncu tedna oziroma t. i. vikend zaporom. Pri tem pa je prezrlo, da državno tožilstvo takšnega alternativnega načina izvršitve zaporne kazni ni predlagalo. Na predobravnavnem naroku dne 10. 3. 2025 (hrbtna stran list. št. 164) je državna tožilka navedla le, da bi se tožilstvo „strinjalo“ z izvršitvijo kazni zapora z vikend zaporom, tj. kolikor bo obtoženec nedvomno izkazal, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. „Strinjanja“ oziroma (pomensko enako) „nenasprotovanja“ tožilstva ni mogoče enačiti s predlogom na podlagi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki mora biti izrecen1 tovrstnega predloga pa državno tožilstvo v tej zvezi ni podalo. Prav tako ne podatki spisa niti vsebina zapisnikov o predobravnavnem naroku in naroku za izrek kazenske sankcije z dne 10. 3. 2025 ne razkrivajo, da bi bil kadar koli podan predlog obrambe v tej smeri (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1), torej predlog, s katerim bi se tožilstvo „strinjalo“. Zagovornik se je v zaključni besedi zavzemal za izrek pogojne obsodbe kot kazenske sankcije opominjevalne narave, njegovim izvajanjem pa se je pridružil tudi obtoženec.

7.Šele v pritožbi zoper prvotno razglašeno sodbo z dne 10. 3. 2025 je zagovornik (podrejeno) predlagal, da bi se izrečena zaporna kazen izvršila na nadomesten način, vendar ne z zaporom ob koncu tedna, temveč z delom v splošno korist po osmem odstavku 86. člena KZ-1. Po razveljavitvi prvotne sodbe, tj. na naroku za izrek kazenske sankcije dne 24. 9. 2025, obramba znova ni predlagala izvršitve kazni z vikend zaporom, niti v pisni končni besedi zagovornika, ko je slednji (list. št. 217) izrek zaporne kazni, „pa čeprav“ v obliki t. i. vikend zapora, označil kot „svojevrsten pravni absurd“, česar gotovo ni moč enačiti s tosmernim predlogom. Državna tožilka je v končni besedi (list. št. 214) glede „predloga za alternativo“ (protispisno) navedla, da je bil podan že na prvem naroku (a ni bil), in glede na predlog v pritožbi soglašala, da se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist.

8.Prerez procesnega stanja stvari tako pokaže, da je sodišče prve stopnje z odločbo v tč. III izpodbijane sodbe, ko je obtožencu izrečeno kazen nadomestilo z vikend zaporom, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je o tej alternativni obliki izvršitve kazni zapora odločilo brez predhodnega predloga bodisi obrambe bodisi državnega tožilstva, tj. v nasprotju tako z dvanajstim kot s trinajstim odstavkom 86. člena KZ-1. V tč. 14 obrazložitve je protispisno navedlo, da je bil že v prvem postopku podan predlog za izvršitev enotne kazni na alternativen način, torej na podlagi trinajstega odstavka 86. člena KZ-1. Obenem pa prvo sodišče ni odločilo o podanem predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist na podlagi osmega odstavka 86. člena KZ-1. Kot že zapisano, je predlog v tej smeri obramba podala v pritožbenem postopku zoper prvotno sodbo, državna tožilka je na ponovljenem naroku za izrek kazenske sankcije s predlogom soglašala, sodba pa o tem vprašanju ne vsebuje nobenih razlogov. Zato je ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, v obsegu oziroma delih, opredeljenih v izreku tega sklepa, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predmetna zadeva se tudi tokrat vrača v procesno fazo naroka za izrek kazenske sankcije, ko bo prvo sodišče znova odločilo o primerni in pravični sankciji, ki naj se izreče obtožencu, ter zakonito in obrazloženo odločilo o predlogu za izvršitev kazni na podlagi določb 86. člena KZ-1. Ob upoštevanju procesnega stanja stvari bo moralo biti pozorno tudi na prepoved iz 385. člena ZKP, izrek sodbe pa bo moralo ustrezno oblikovati ob dejstvu, da je odločba o krivdi že pravnomočna.

10.Glede na naravo sprejete odločitve in razloge zanjo se pritožbeno sodišče izrecno ne opredeljuje do navedb v obeh pritožbah glede pritožbenega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, saj ni izključena možnost osvežene presoje kriterijev za izbiro ter odmero kazenske sankcije. Bo pa pritožbena izvajanja, če jih bo ocenilo kot relevantna, sodišče prve stopnje lahko vzelo v obzir v nadaljnjem postopku. Zgolj v zvezi z razpravo o (ne)prostovoljnosti spolnega odnosa med obtožencem in oškodovanko pa je pripomniti, da se nakazuje, da se izpovedba oškodovanke v preiskavi (hrbtna stran list. št. 86), da sta si „oba želela biti intimna“, nanaša na obtoženčevega prijatelja, s katerim je nameravala imeti spolni odnos v vozilu, ne na obtoženca, spolnost s katerim je oškodovanka opisala kot pogojeno s strahom

1Sodba VS RS I Ips 34274/2018 z dne 15. 7. 2021 (tč. 9 obrazložitve).