Jedro

Sodišče sme prebrati zapisnik o izpovedbi soobdolženke, ki je umrla (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP) - takšno posredno izvajanje dokaza ne sme poseči v pravice obrambe in morajo biti obdolžencu kljub temu zagotovljene zadostne in primerne možnosti, da se izjavi glede obremenilnih izpovedb prič in da jih s tem v zvezi tudi zaslišuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ajdovščini je s sodbo z dne 29. 6. 2010 v točki I. zoper obdolženko D. N. zavrnilo obtožbo, da naj bi dne 18. 4. 2005 storila kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). V točki II izreka je oba, F. N. in D. N., spoznalo za kriva storitve vsak enega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ in obdolženega F. N. tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katere je F. N. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 146. člena KZ določilo en mesec zapora, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ prav tako en mesec zapora ter mu določilo enotno kazen enega meseca in petnajstih dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Obsojenki D. N. je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ določilo en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Obema obsojenima je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi zatrjuje, da tožilstvu ni uspelo dokazati vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, zlasti potrebne ogroženosti oškodovanke K. K. in da bi iz tega razloga moralo sodišče za obsojenega uporabiti nov Kazenski zakonik (KZ-1), ki je ob nedokazanosti ogrožanja varnosti oškodovanke, po novi zakonodaji dekriminirano. Pri tem pa v zahtevi podaja svojo dokazno oceno in zaključek, da se oškodovanka zaradi očitanega dejanja obsojenega ni počutila ogroženo.

6. Po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je natančno in razumno obrazložilo, kako je presojalo posamezne dokaze, kako je vrednotilo nasprotujoče izjave udeležencev v postopku in zakaj ni sledilo obsojenčevi verziji dogodka, ter je s tem zadostilo kriterijem sedmega odstavka 364. člena ZKP. Kolikor zagovornik izraža dvom v pravilnost zaključka o poteku dogajanja 13. 1. 2005 oziroma dvom v dokazno presojo sodišč o obstoju ogrožanja varnosti oškodovanke, izpodbijajo dejansko stanje. To pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je uporaba KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, materialno pravilna.

7. Zagovornik nadalje očita, da je sodišče s tem, ko je združilo kazenska postopka zoper F. N. in zoper D. N. ter kazenski postopek, ki se je na podlagi obtožnega predloga, vloženega s strani drugoobsojenke D. N. vodil zoper oškodovanko K. K. pred istim sodiščem pod opr. št. K 70/2005, obsojenega postavilo v slabši položaj. V enotnem postopku sta se namreč K. K. in D. N. znašli v dveh položajih hkrati, in sicer kot obdolženki in kot oškodovanki, F. N. pa tedaj le kot obdolženec. Sodišče je K. in N. obravnavalo le kot obdolženki izhajajoč iz stališča, da se z združitvijo postopka položaj obdolženca ne sme poslabšati, torej da ju ne sme obravnavati kot oškodovanki ali priči, saj bi ju s tem prikrajšali za nekatere pravice, ki jih ima v kazenskem postopku le obdolženec. Zagovornik se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, kateremu sta sledili nižji sodišči pri svoji odločitvi, da je treba obe stranki v primeru, če imata v enotnem postopku hkrati položaj obdolženca in oškodovanca, obravnavati samo kot obdolžence, ne pa tudi kot priče. Takšno stališče po njegovem mnenju ne pride v poštev v obravnavanem primeru, saj je bil obsojeni F. N. le v položaju obdolženca, ne pa tudi oškodovanca. Sodišče je obsojenega spravilo v podrejen položaj in kršilo njegovo pravico do materialne obrambe s tem, ko je bila K. K. zaslišana le kot obdolženka. K. K. namreč kot obdolženka ni bila dolžna govoriti resnice in je brez kakršnegakoli razloga odklonila odgovore na posamezna vprašanja obrambe. Položaj F. N. se je še poslabšal, ko je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da se po smrti K. K. prebere njen zagovor, saj je bila obramba prikrajšana za soočenje oškodovanke z obsojencem, s čimer je sodišče kršilo ustavno pravico do poštenega sojenja in načelo kontradiktornosti kazenskega postopka iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je napadeno sodbo oprlo na zagovor soobdolženke, kljub temu da niso bili podani pogoji in je s tem storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 371. člena ZKP in posledično izdalo nezakonito sodbo.

8. Očitki zagovornika, navedeni v prejšnji točki, so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je v skladu z določilom šestega odstavka 32. člena ZKP s sklepom dne 11. 12. 2008 združilo kazenska postopka, ki sta sicer ločeno obravnavala kazniva dejanja v okviru istega historičnega dogodka z dne 13. 1. 2005, in sicer kazenski postopek zoper K. K.(1) zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter postopek zoper F. N. in D. N. zaradi kaznivih dejanj, navedenih v 1. točki obrazložitve te sodbe. Kaznivih dejanj, ki izhajajo iz istega dogodka, ni bilo mogoče obravnavati ločeno, saj med njimi ostaja neločljiva medsebojna zveza in so podani isti dokazi. Z združitvijo postopkov se skladno s sodno prakso(2) obdolženčev položaj ne sme poslabšati. Vsi trije navedeni so bili zato v postopku pravilno obravnavani kot obdolženci kljub temu, da sta imeli D. N. in K. K. hkrati tudi vlogo oškodovank, F. N. pa takšne vloge ni imel. Če bi K. K. sodišče obravnavalo drugače kot obdolženko (kot pričo), bi s tem poseglo v njen privilegij zoper samoobtožbo. Po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP sme sodišče prebrati zapisnik o izpovedbi soobdolženke, ki je umrla. Takšno posredno izvajanje dokaza ne sme poseči v pravice obrambe in morajo biti obdolžencu kljub temu zagotovljene zadostne in primerne možnosti, da se izjavi glede obremenilnih izpovedb prič in da jih s tem v zvezi tudi zaslišuje. Od njegove volje je odvisno, ali bo tako možnost tudi izkoristil. Obsojencu je bila možnost izjaviti se o obremenilnih dejstvih in dokazih dana, in sicer na narokih za glavno obravnavo dne 14. 4. 2009 in 9. 2. 2010, kar mu je natančneje obrazložilo že pritožbeno sodišče v prvem odstavku 3. strani svoje odločbe. Ker je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanke na glavni obravnavi prebralo v skladu z zakonskimi pogoji (1. točka prvega odstavka 340. člena ZKP), obsojenčeve pravice obrambe (možnost zaslišanja obremenilne priče oziroma soočenja z njo), na katere se sklicuje zagovornik, niso bile kršene.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

Op. št. (1): Kazenski postopek, začet na podlagi obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke D. N. zoper K. K., je bil zaradi smrti slednje ustavljen s sklepom z dne 16. 4. 2010. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 232/99 z dne 14. 2.2002.