Jedro

Pravni razlogi o kaznivosti pridelave oziroma predelave marihuane (indijske konoplje) za lastne potrebe niso sprejemljivi, saj je to v nasprotju s smiselno razlago 196. člena KZ in s takrat veljavnim Zakonom o proizvodnji in prometu z mamili (Ur. l. SFRJ, št. 55/78), ki pridelavo ali predelavo kanabisa za lastne potrebe po 1. točki 1. odstavka 33. člena opredeljuje kot prekršek.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega L.L. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 50.000,00 (petdeset tisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega L.L. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in mu izreklo kazen 1 leto in 5 mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo pripor od 9.4.1998 do 2.7.1998. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi zagovornice obsojenega L.L. delno ugodilo in izpodbijano sodbo o odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na 1 leto zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčeva zagovornica je dne 28.5.1999 vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitane krivde, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje, podrejeno pa še, da obsojencu izreče sankcijo opominjevalne narave ali krajšo zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da je ta neutemeljena. S tem ko uveljavlja vložnica, da sodišče neutemeljeno ni sledilo izvedenki grafološke stroke T.M., da je obsojenec doma gojil konopljo le za lastno veselje in da bi bilo sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati še druge olajševalne okoliščine, z zahtevo izpodbija sodbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pa ne more biti predmet presoje v postopku v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica trdi v zahtevi, da je bila v postopku kršena pravica obsojenca do obrambe, ko je ta angažiral svojega izvedenca grafološke stroke - T.M., ki je sodna izvedenka. Ta je mnenje postavljenega sodnega izvedenca ovrgla s takšno gotovostjo, da bi moralo sodišče že samo na tej podlagi ugoditi predlogu obrambe po postavitvi novega izvedenca, kar pa sodišče ni storilo, ampak je dokazni predlog zavrnilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje res zavrnilo obrambni predlog zagovornice obsojenca za postavitev drugega izvedenca grafologa, vendar s tem ni kršilo niti določb ZKP o izvajanju dokazov, ki jih predlaga obramba niti ustavne določbe o pravici do obrambe. Obsojenec je skladno s 3. odstavkom 16. člena ZKP, ki mu daje pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, po zagovornici predlagal postavitev novega izvedenca grafologa. Prvostopno sodišče je predlagani dokaz zavrnilo, ko je ocenilo, da je izvedensko mnenje, ki ga je podal sodni izvedenec grafolog, postavljen od sodišča, v zvezi z ugotavljanjem pristnosti obsojenčevega podpisa na carinski deklaraciji, popolno in pravilno in da ni potrebe izvajanja novih dokazov z drugim izvedencem grafologom, kar je zadostno in ustrezno obrazložilo v razlogih napadene prvostopne sodbe. Pri tem je prvostopno sodišče ravnalo po načelu proste presoje dokazov po določbah 1. odstavka 18. člena ZKP in je svojo odločitev o zavrnitvi predlaganih novih dokazov o obrambi obrazložilo v sodbi skladno s 7. odstavkom 364. člena ZKP. Kolikor se vložnica zahteve kot zagovornica v rednem postopku ni strinjala z ugotovljenimi rezultati in oceno sodnega izvedenca grafologa, ki ga je postavilo sodišče, sprejete dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati, ker je razlog zmotne ali nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja skladno z 2. odstavkom 420. člena izrecno izključen v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Očitana kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

Tudi očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon ni utemeljen. Vložnica v zahtevi uveljavlja, da je iz ugotovljenih dejstev sodišče nepravilno zaključilo, da je šlo v primeru, ko je bil na domači naslov obsojenca poslan paket, ki je vseboval mamilo hašiš, za kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili, češ da naj bi bilo to mamilo kupljeno z namenom nadaljnje prodaje. Obsojenec se ni ukvarjal s preprodajo mamil in zaradi takšnega dejanja nikoli ni bil obravnavan, doma vzgojena marihuana je kazala le na dejstvo, da je obsojenec gojil mamilo za lastno veselje in tudi iz količine enega kilograma hašiša je zato vendar mogoče sklepati, da je šlo za domače potrebe obsojenca. Zato se vložnica zavzema za drugačno oceno dokazov od tiste, ki je bila sprejeta v obeh napadenih sodbah.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica z očitkom kršitve kazenskega zakona v škodo obsojenca ni mogla imeti uspeha, ker uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki kot že zgoraj povedano ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. O okoliščini, da je obsojenec prideloval marihuano in kupil hašiš, vse z namenom prodaje, je v obeh izpodbijanih sodbah sprejeta dokazna ocena ustrezno obrazložena in pri tem ne vzbuja precejšnjega dvoma v pravilnost ugotovljenih dejstev, zato tudi uporaba 427. člena ZKP ne pride v poštev.

Vrhovno sodišče pravne razloge pritožbenega sodišča o kaznivosti pridelave oziroma predelave marihuane (indijske konoplje) za lastne potrebe ne sprejema, ker je v nasprotju s smiselno razlago 196. člena KZ pa tudi s takrat veljavnim zakonom o proizvodnji in prometu z mamili (Ur. l. SFRJ, št. 55/78), ki pridelavo ali predelavo kanabisa za lastne potrebe po 1. točki 1. odstavka 33. člena opredeljuje kot prekršek. Tako stališče je oblikovala tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča z dne 5.11.1998, opr. št. I Ips 253/96).

Ugotovljeno dejansko stanje v obeh napadenih sodbah, da je obsojenec prideloval marihuano in kupil hašiš z namenom prodaje, je pravilno pravno opredeljeno po 1. odstavku 196. člena KZ. Nepravilna razlaga kazenskega zakona na dejansko stanje, ki ga napadeni sodbi ne ugotavljata, na njuno zakonitost ni vplivala.

Prav tako ni podana kršitev kazenskega zakona v zvezi z odmero kazni. Vložnica je mnenja, da naj bi bil kršen kazenski zakon zaradi neuporabe določb o omilitvi kazni pod splošnih minimum. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obsojencu izrečena kazen v okviru zakonitega razpona, določenega v 1. odstavku 196. člena KZ, ki določa, da se storilec kaznuje z zaporom od 1 do 10 let. Vsa vložničina izvajanja se nanašajo na pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z odmero kazni. Primernost izrečene kazenske sankcije ni predmet ocene v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato tudi v tej smeri vložnica s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha.

Glede na vse povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.