Jedro

Pri pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem se sodno varstvo zagotavlja z institutom ugotovitvene tožbe, ne pa z zahtevkom na izstavitev listine, ki ga lahko uveljavlja le tisti, ki zatrjuje pravnoposlovno razpolaganje s pravicami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženec F.E. dolžan izročiti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, da se pri nepremičnini, parc. št. 248 k.o. ..., vknjiži lastninska pravica na tožnico D.N.. Posledično je zavrnilo pa tudi zahtevek za vračilo pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP, pritožila tožnica. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče očitno spregledalo trditve, da je pravni prednik toženca, J.E., v svoji oporoki z dne 4.10.1976 zapisal, da sta soseda (pravna prednika tožnice) zemljišče, parc. št. 248 k.o. ..., priposestvovala zato naj jima zemljišče pripada. Po povedanem je že glede na v obrazložitvi zapisano materialnopravno stališče sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek na izstavitev listine v celoti utemeljen, saj je pravni prednik toženca priznal pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno pridobitev lastninske pravice, za zatrjevano priposestvovanje. Pravni prednik toženca je s pravnim poslom (oporoko) priznal priposestvovanje, toženec pa temu dejstvu ni nasprotoval, saj ni podal odgovora na tožbo. Sodišče bi zato moralo zahtevku ugoditi. Tožnica še poudarja, da je priposestvovanje priznano s pravnim poslom, nastopilo pa je zaradi dobroverne posesti in poteka potrebne priposestvovalne dobe. Nikakor pa se pritožba ne strinja z stališčem prvega sodišča, da bi bil v zadevi mogoč le ugotovitveni zahtevek. Če je sodišče štelo, da tožba ni popolna, bi moralo tožnico pozvati na popravo tožbe. Sodišče je kršilo določila 273. čl. ZPP, kar pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z zavrnitvijo zahtevka je prvo sodišče storilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je tožnici onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Sodišče je pritožbo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Zavrača vse pritožbene navede tožnice in meni, da zahtevek ni sklepčen in bi ga moralo sodišče zavreči. Dodaja še, da njegov zastopnik in tudi toženec maja 2008 nista prejela nasprotne tožbe zaradi odsotnosti in bolezni. Pritožba ni utemeljena. Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so za to izpolnjeni posebni z zakonom predpisani pogoji (318. čl. ZPP). Na podlagi te določbe ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni tudi naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka sama ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pasivnost toženca je le eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe. Sodišče pa mora ob upoštevanju procesnih pravil tudi materialno pravo uporabiti na enak način kot takrat, kadar gre za kontradiktorno sodbo. Pogoj za izdajo zamudne sodbe je namreč tudi sklepčnost tožbe, kar pomeni, da sodišče lahko izda zamudno sodbo le, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Tožnica v tožbi navaja, da so sporno parc. št. 248 k.o. ...priposestvovali ženjeni pravni predniki. Da je temu tako izhaja tudi iz oporoke iz leta 1976, ki jo je napravil pravni prednik toženca - njegov oče J.E.. Povedano pa pomeni, da je tožeča stranka parcelo pridobila na originaren način. Kadar gre za tak način pridobitve lastninske pravice, pa je že prvo sodišče pravilno povedalo, da se sodno varstvo zagotavlja z institutom ugotovitvene tožbe. Pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj pravice, katere vknjižbo se predlaga, pa je listina, ki je podlaga za vknjižbo ugotovljene pravice (3. točka 1. odst. 40. čl. ZZK-1). Po povedanem ni mogoče slediti pritožbi, ki vztraja na tem, da je zahtevek, kot je bil postavljen v tožbi, torej na izstavitev listine, utemeljen. Zahtevek tožnice torej ni sklepčen, zato je odločitev, da se tak tožbeni zahtevek zavrne, pravilna. Pritožbeno sodišče pa tudi ni moglo slediti pritožbi, da bi moralo prvo sodišče tožnico pozvati na popravo. ZPP, ki je pričel veljati 1.10.2008 (sodba je bila izdana 7.10.2008), v 4. odst. 318. čl. določa, da sodišče ne določi roka za odpravo nesklepčnosti tožbe, ampak tožbeni zahtevek po izteku roka za odgovor na tožbo zavrne, če je očitno, da tožeča stranka nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka. Po vsem zgoraj povedanem, tožeča stranka z dopolnitvijo posameznih navedb same nesklepčnosti tožbe ne bi mogla odpraviti, zato je odločitev sodišča, ki je zahtevek zavrnilo pravilna. Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da njegov zastopnik nasprotne tožbe ni prejel. V zvezi s tem je samo pojasniti, da ni dvoma, da je bila tožba (sicer nasprotna tožba v zadevi P 4/2001, ki pa se je vpisala pod novo opr. št. P 31/2008) tožencu pravilno vročena. Sodišče tožbe ni smelo vročiti odvetniku S., saj ta v tej zadevi še ni imel pooblastila za zastopanje toženca. Na ostale pritožbene navedbe in navedbe v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev te zadeve (1. odst. 360. čl. ZPP). Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.