Jedro

Edini pogoj za odobritev nujne Bpp je, da prosilec izkaže nastop okoliščin, zaradi katerih je dodelitev Bpp nujna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 957/2010 z dne 25. 5. 2010, prošnji A.A. ugodila in ji odobrila nujno brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev pritožbe v pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Celju, opr. št. P 774/2008, v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo z dne 1. 2. 2010, od 1. 3. 2010 dalje ter za izvajalca brezplačne pravne pomoči določila odvetnik B.B. Uvodoma je pojasnila, da je o predmetni prošnji tožena stranka že odločala in prosilki odobrila nujno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju bpp) za sestavo in vložitev pritožbe v navedeni pravdni zadevi z odločbo Bpp 441/2010 z dne 2. 3. 2010, Upravno sodišče pa je to odločbo s sodbo IV U 49/2010-8 z dne 20. 4. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilka zaprosila za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči po določbi 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, 50/2004 in 23/2008 - v nadaljevanju ZBPP). Iz prošnje prosilke je razvidno, da je prosilka k prošnji priložila sodbo s sprejemno štampiljko, iz katere izhaja, da je bila sodba vročena prosilkinemu pooblaščencu 15. 2. 2010, ki je 1. 3. 2010 poslal toženi stranki še pritožbene razloge. Iz pravnega pouka predložene sodbe izhaja, da je zoper sodbo dovoljena pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka, torej je rok za vložitev pritožbe iztekel 2. 3. 2010, en dan po vložitvi prošnje. Kot izhaja iz sodbe VS RS Up 1626/2006, mora prosilec v prošnji za dodelitev nujne bpp predložiti listine, s katerimi dokazuje nastop okoliščin za nujno bpp, kar je prosilka v konkretnem primeru storila, zato je odobritev bpp skladna s prej citirano zakonsko določbo.

Tožeča stranka odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je odločitev tožene stranke abstraktna in ne zasleduje namena ZBPP. Namen nujne bpp ni, da se le ta dodeli za vsako pravno dejanje vezano na rok. Določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP ni mogoče razlagati preširoko, brez vseh omejitev in na način, da organ za BPP niti ne pove, za kakšno zadevo v temeljni zadevi gre. Tudi v zadevah nujne bpp je treba v osnovi povedati nekaj o verjetnosti izgleda za uspeh in razumnosti. Takšno stališče je zavzela že sodna praksa. Organ za BPP mora po mnenju tožeče stranke že takoj presoditi zadevo v smislu 24. člena zakona, kar ne pomeni, da temeljno zadevo prejudicira, ampak da opravi oceno z vidika zakonskega okvira za bpp. Tožena stranka do sedaj še ni prejela odločbe, ki bi naknadno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja. Določba prvega odstavka 36. člena ZBPP ne more imeti takšnega absolutnega učinka. Glede na podatke prosilčeve prošnje in predloženih prilog ter upoštevaje preiskovalno načelo, so izpolnjeni pogoji za ugotavljanje izpolnjevanja objektivnih pogojev že pred izdajo sporne odločbe. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zavrne zahtevek prosilke kot neutemeljen.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni posredovala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno upoštevala določbo prvega odstavka 36. člena ZBPP in prosilki A.A., stranki z interesom v tem upravnem sporu, odobrila nujno brezplačno pravno pomoč za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 774/2008. Nujna brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli na podlagi določbe prvega odstavka 36. člena ZBPP, torej po postopku, ki v tej fazi dodelitve ne zahteva preverjanja, ali prosilec izpolnjuje pogoje za odobritev. Edini pogoj za odobritev nujne Bpp je, da prosilec izkaže nastop okoliščin, zaradi katerih je dodelitev Bpp nujna.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je prosilka za dodelitev nujne bpp zaprosila 1. 3. 2010 in sicer za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 774/2008, ki jo je njen pooblaščenec prejel 15. 2. 2010, torej je rok 15 dni za vložitev pritožbe iztekel 2. 3. 2010. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da je v obravnavani zadevi tožena stranka odločala v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju, opr. št. IV V 49/2010-8 z dne 20. 4. 2010. Ker je sodišče obravnavano zadevo presojalo zgolj z vidika, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 36. člena ZBPP, torej ali je prosilka izkazala nastop okoliščin iz navedene določbe, se ni spuščalo v presojo, ali je tožena stranka upoštevala navodila izražena v sodbi tega sodišča z dne 20. 4. 2010. Po vpogledu v podatke predloženega upravnega spisa sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 36. člena ZBPP. Prosilka je namreč nastop okoliščin iz prej citirane določbe izkazala s predložitvijo podatkov o prejemu sodbe opr. št. P 774/2008 z dne 1. 2. 2010, na kateri je dohodna štampiljka prosilkinega pooblaščenca, 15. 2. 2010. Ker je vložitev pritožbe v zadevi v kateri je prosilka zaprosila za bpp vezana na 15 dnevni prekluzivni rok, bi njegova zamuda povzročila, da stranka z vložitvijo pritožbe ne bi bila uspešna in nadaljevanja postopka ne bi več mogla predlagati. Iz navedenega razloga je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbo prvega odstavka 36. člena ZBPP in prosilki dodelila nujno brezplačno pravno pomoč, pri čemur tožena stranka v interesu prosilke ni bila dolžna upoštevati podatka, da je prosilkin pooblaščenec sodbo sprejel 15. 2. 2010. Sodišče pa toženo stranko opozarja, da mora prosilec izpolnjevanje z zakonom določenih pogojev za odobritev Bpp, organu za Bpp dokazati naknadno, na podlagi dokazil, ki jih je dolžan predložiti takoj ko mu je Bpp odobrena, ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi (tretji odstavek 36. člena ZBPP).

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006) zavrnilo.