Jedro

Ne glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi zahtevo za varstvo zakonitosti vložila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke in torej ne gre za osebo, ki bi imela pravico vložiti to izredno pravno sredstvo po določbah ZKP, je treba ugotoviti, da niti po vsebini ne gre za tako odločbo, pri kateri bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in niti katerega od takih vprašanj zahteva sama ne uveljavlja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 6388/2015 s 26. 1. 2016 na podlagi sedmega odstavka 176. člena (pravilno 169. člena) v zvezi s prvim odstavkom 409. člena (pravilno brez prvega odstavka) Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke J. D., ki jo je vložila 13. 2. 2015 in dopolnila 23. 9. 2015, zoper osumljeno O. P., zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po drugem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je oškodovanka kot tožilka J. D. dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, izdatke svoje pooblaščenke odvetnice S. H. iz Celja ter potrebne izdatke osumljene O. P. 2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom II Kp 6388/2015 s 24. 5. 2016 pritožbi oškodovanke kot tožile J. D. in njene pooblaščenke zavrnilo kot neutemeljeni. Odločilo je, da je oškodovanka kot tožilka J. D. dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep je pooblaščenka oškodovanke kot tožilke vložila zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijani pravnomočni sklep tako, da ugodi zahtevi za preiskavo oškodovanke kot tožilke oziroma izda sklep, s katerim v celoti razveljavi odločbo sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po prvem odstavku 421. člena ZKP so upravičenci do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona. Skladno z drugim odstavkom 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena oziroma, če jo vloži nekdo, ki te pravice ni imel (prvi odstavek 421. člena ZKP).

5. Ne glede na dejstvo, da je v obravnavani zadevi zahtevo za varstvo zakonitosti vložila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke in torej ne gre za osebo, ki bi imela pravico vložiti to izredno pravno sredstvo po določbah ZKP, je treba ugotoviti, da niti po vsebini ne gre za tako odločbo, pri kateri bi bilo od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in niti katerega od takih vprašanj zahteva sama ne uveljavlja.

6. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, zavrglo kot nedovoljeno.