Jedro

Če iz listin (notarskega zapisa in darilne pogodbe) ne izhaja, da bi bili pravni predniki zemljiškoknjižni lastniki oz. imetniki pravice uporabe parcel, na katere se nanaša lokacijsko dovoljenje, navedeno ne more biti podlaga za izkazovanje razpolagalne pravice v smislu 53. člena ZUN.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1997/98-12 z dne 21.4.1999, se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 21.11.1998. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Upravne enote D. z dne 30.3.1998, s katero je bilo investitorjema T.Z. in D.P. izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 878/3 in 878/4 k.o. T., pod pogoji, določenimi v lokacijski dokumentaciji.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da gre za območje, ki je urejeno z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za območje urbanističnih zasnov D., M., T. in M. ter drugih ureditvenih območij (Uradni vestnik občine D., št. 18/92, v nadaljevanju: odlok). Parceli se nahajata v območju T 1. To se ureja s PUP2. Po 32. členu odloka se s PUP 2 urejajo območja, kjer so že realizirani prostorski izvedbeni načrti. Po 34. členu se prostorski ureditveni pogoji v načelu podrejajo generalnim urbanističnim konceptom prostorskega izvedbenega načrta. Ni utemeljen ugovor, da območje ureja zazidalni načrt, ki je že realiziran. Ne drži, da ni dopustna novogradnja. Že po 3. odstavku 25. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je bila dopustna. Z novelo (Uradni list RS, št. 44/97) je bila ta možnost razširjena. Lokacijsko dovoljenje na območjih, ki se ureja s PUP, se izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta se pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (2. odstavek 54. člena in 55. člen ZUN). Organ prve stopnje skladnosti lokacije s PUP ni natančno obrazložil. To pomanjkljivost je odpravila tožena stranka s svojo obrazložitvijo po naknadno pridobljenem pojasnilu organa prve stopnje. Izpolnjen je tudi pogoj iz 53. člena ZUN. V spisih sta kupoprodajna pogodba z dne 8.7.1997 in notarski zapis darilne pogodbe z dne 9.12.1997. Ugovor, da sta parceli parkovna površina in obračališče, ne more vplivati na odločitev. Pridobljena so bila vsa soglasja. Odločba je oprta na materialni predpis. Tožnici je bila dana možnost sodelovanja v postopku. Procesna kršitev ni podana, ker v uvodu izpodbijane odločbe ni naveden Zakon o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka se nanj sklicuje v obrazložitvi odločbe.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne obstaja oblična in notarsko overjena pogodba, to je dokazilo o lastništvu. Zemljišče je prešlo iz javnega dobra v zasebno last na podlagi sporne menjalne in darilne pogodbe. Zemljiškoknjižni vpis ni bil izveden. Predsednik senata sodišča prve stopnje je bil v času izdaje lokacijskega dovoljenja vodja drugostopnega organa. Skladnosti lokacije s PUP organ prve stopnje ni obrazložil. Interpretacija sodišča ... "ne vzbuja dvoma" poraja dvom v objektivnost odločanja. S PUP v letu 1992 ni mogla biti dovoljena dopolnilna gradnja po noveli ZUN 44/97. Do te novele je PUP restriktivni dokument, zato samostojni objekti niso dopustni. Status parcele je bil še v letu 1997 glede na informacijo upravnega organa Občine D. z dne 20.10.1997, nezazidljivo zemljišče. Iz projekta je razvidno, da je območje urejeno z zazidalnim načrtom T. M. Ta je realiziran v celoti z vlaganjem investitorjev (tudi tožnice) v infrastrukturo. V tem sta zajeti tudi parkovna površina in obračališče, ki sta predmet sporne lokacijske odločbe. Parceli 878/3 in 878/4 sta z zazidalnim načrtom opredeljeni kot nezazidljivi. Zazidalni načrt ni nikoli prenehal veljati. Ne gre za gradbeno vrzel, ker zemljišče ni opredeljeno kot stavbišče. Tožena stranka ne more nastopati kot "zagovornik prvostopne odločitve".

Tožena stranka svoje odločitve ni oprla na ZUP, sodišče pa tudi ne na ustavni zakon. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvi stopnji v ponovno odločanje.

Prizadeti stranki (investitorja) in tožena stranka na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot je to navedeno v nadaljevanju: Vodstvo organa druge stopnje samo zase ni mogoče šteti za sodelovanje pri odločanju. Kakšnih drugih okoliščin s tem v zvezi pa tožnica ne navaja. Iz podatkov spisa tudi ne izhaja, da bi predsednik senata sodišča prve stopnje kakorkoli sodeloval pri izdaji odločbe tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o "vodstvu drugostopnega organa". Ugovor, da organ prve stopnje skladnosti lokacije s PUP ni obrazložil, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Glede na določbe ZUP organ druge stopnje lahko pri odločitvi v pritožbenem postopku sam odpravi pomanjkljivosti izpodbijane odločbe prve stopnje (1. odstavek 242. člena ZUP). Vodstvo organa druge stopnje samo zase ni mogoče šteti za sodelovanje pri odločanju. Kakšnih drugih okoliščin s tem v zvezi pa tožnica ne navaja.

Tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka sta prepričljivo obrazložila, zakaj gre v konkretnem primeru za lokacijo, ki jo v času izdaje odločbe prve stopnje, ureja PUP in ne več zazidalni načrt. Tudi glede na Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine D. za obdobje 1986 do 2000, dopolnjenega 1988 in prostorskih sestavin Družbenega plana občine D. za obdobje 1986 do 1990, za območje občine D., oboje dopolnitev 1996 (Uradni vestnik občine D. z dne 24.11.1997), ki je naveden tudi v lokacijski dokumentaciji, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da za izdano lokacijo veljajo določbe PUP in da so bila ta pravilno uporabljena. PUP je bil v konkretnem primeru uporabljen že po uveljavitvi novele ZUN, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Potrdilo, ki ga uveljavlja pritožba, potrjuje le, da gre za nezazidano, ne pa, da gre za nezazidljivo parcelo 878/3, kot to nepravilno zatrjuje pritožba. Zato pritožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

Se pa pritožbenemu sodišču, glede na določbo 53. člena ZUN, poraja dvom, ali sta investitorja izkazala, da sta upravičena razpolagati z zemljiščem, na katerem po lokacijskem dovoljenju nameravata graditi. V predloženih spisih sta notarski zapis o darilni pogodbi za parc. št. 878/3 (stranki sta oba investitorja) in kupna pogodba za parcelo 878/4, (kupca sta investitorja), vendar iz navedenih listin ne izhaja, da bi bila darovalka oziroma prodajalec zemljiškoknjižna lastnika oziroma imetnika pravice uporabe navedenih parcel. Brez teh podatkov pa predloženih listin ni mogoče šteti kot dokaz o razpolagalni pravici. To pa pomeni, da je bilo dejansko stanje o navedeni pomembni okoliščini nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.