Jedro

Sodišče prve stopnje je opravilo procesni pobot, vendar po vsebini kot materialnopravno pobotanje, se pravi tako, da so terjatve prenehale v trenutku, ko so si stopile nasproti (337. člen ZOR). Do razlike med procesnim in materialnopravnim pobotanjem (procesno pobotanje nima neposrednega oblikovalnega učinka na materialnopravnem področju, saj ga izreče sodišče šele v sodbi - prim. 3. odstavek 319. člena ZPP), bi zato lahko prišlo prav zaradi obresti, saj bi ob pravilno izpeljanem procesnem pobotanju terjatvi prenehali šele s sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je prekinilo pritožbeni postopek, ker bi moralo v tej zadevi uporabiti tudi 376. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 - OZ), za katerega meni, da je protiustaven in je zato začelo postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave Republike Slovenije - Ur. l. RS, št. 33/91-I).

Zoper ta sklep sta se pritožila toženca, ki menita, da se bo postopek zaradi prekinitve dodatno zavlekel, njima pa bo nastala škoda. Menita, da odločitev v tej zadevi ni odvisna od uporabe 376. člena OZ, saj na tek, izračun in pobot zamudnih obresti, ki jih je sodišče obračunalo in pobotalo za obdobje do 19.9.1994, ta določba ne vpliva. Prav tako nima neposrednega učinka na zamudne obresti, ki so priznane za obdobje od 11.9.1994 in od 20.9.1994 dalje. V izvršilnem postopku mora namreč sodišče po uradni dolžnosti paziti na uporabo določbe 376. člena OZ. Sicer pa višje sodišče v izpodbijanem sklepu sploh ni navedlo v čem je odločitev o pritožbah odvisna prav od 376. člena OZ.

Pritožba ni utemeljena.

Zamudne obresti, ki jih je sodišče prve stopnje pri pobotanju prištelo k glavnici, so res obračunane za obdobje pred uveljavitvijo ZOR. Terjatvi tožene stranke za vrnitev garancijskega vložka so bile namreč ob pobotu pripisane obresti, vendar najdalj za čas do 10.9.1994. Od tedaj dalje (od 11.9.1994) je nepobotanemu delu te terjatve (972.795,67 SIT) dodana obveznost plačila zamudnih obresti, vendar brez omejitve, ki jo določa 376. člen OZ. Zato se res zdi, da določba 376. člena OZ na odločitev (sodišča prve stopnje) ni vplivala.

Vendar ni izključeno, da ne bi vplivala na odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo procesni pobot, vendar po vsebini kot materialnopravno pobotanje, se pravi tako, da so terjatve prenehale v trenutku, ko so si stopile nasproti (337. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - enaka je določba 312. člena OZ). Do razlike med procesnim in materialnopravnim pobotanjem (procesno pobotanje nima neposrednega oblikovalnega učinka na materialnopravnem področju, saj ga izreče sodišče šele v sodbi - prim. tretji odstavek 319. člena Zakona o pravnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)1 bi zato lahko prišlo prav zaradi obresti, saj bi ob pravilno izpeljanem procesnem pobotanju terjatvi prenehali šele s sodbo. To bi pomenilo, da obresti tečejo vse do tedaj in pri tem morda tudi presežejo glavnico. Ko je tako, se pokaže, da je (zaradi uveljavljanja ugovora procesnega pobotanja) določba 376. člena OZ lahko aktualna tudi v tem primeru. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep višjega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Opr. št. 1: Prim. F. Testen, Pobot v pravdi, Pravnik, št. 1-2, 1984, str. 16, 17.