Jedro

Tožnik je na kmetiji delal v obdobjih, ko ni bil zaposlen drugje. Delo je opravljal po navodilih in pod kontrolo ter nadzorom očeta, delo je potekalo glede na naravo dela vsak dan, bila je dogovorjena tudi plača. To pa so bistveni elementi delovnega razmerja, ki potrjujejo delovno razmerje in iz katerih se sklepa na obstoj delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013 in št. ... z dne 22. 4. 2013 ter tožniku priznalo v zavarovalno dobo čas od 1. 9. 1966 do 27. 3. 1967, od 20. 7. 1967 do 30. 4. 1968, od 23. 6. 1972 do 30. 3. 1973 in od 16. 5. 1973 do 2. 10. 1973. Ugotovilo je, da za navedena obdobja obstajajo elementi delovnega razmerja v primeru tožnikovega dela na kmetiji. Tožnik je delo na kmetiji opravljal stalno in sicer vsa kmečka opravila, ki so bila za potrebe očetove kmetije. Delo je opravljal pod nadzorom svojega očeta oziroma po njegovih navodilih, bil je sklenjen tudi ustni dogovor o zaposlitvi ter je za navedeno delo dobival tudi plačilo, ki je bilo zagotovljeno s hrano in stanovanjem v hiši, del pa v denarju.

2. Pritožuje se tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožnik takšnega pravnega razmerja, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, ni uspel dokazati. Meni, da so bile priče, ki so izpovedale enotno, naučene o tem, kaj naj izpovejo. Nadalje pritožba meni, da je sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 137/2007 z dne 13. 11. 2008 neustrezno, saj ne gre za takšni primer, kot v primeru tožnika. Pritožba meni, da morajo poleg obstoja potrebnih elementov delovnega razmerja obstajati še drugi pogoji, da se lahko prizna pokojninska doba iz naslova zavarovalne dobe po določbi 135. člena TZPZ in 49. člena in 50. člena ZTPPIZ v zvezi z določbo 187. člena ZPIZ-1. Sodišče ni ugotavljalo pravne narave zaposlitve, torej ni upoštevalo, poleg ugotavljanja elementov delovnega razmerja, še vsebine tega razmerja in narave ter organizacije dela na domači kmetiji. Po mnenju pritožbe gre v primeru tožnika za delo na domači kmetiji, ki ga je tožnik opravljal od otroštva dalje, dokler se ni stalno in obvezno zavaroval. Pri tem tudi ne gre za stalnost dela, saj je bil tožnik v vmesnem času zaposlen. Pri delu tožnika gre za družinsko - ekonomsko skupnost. 3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena, saj ni podprta s pravnimi in dejanskimi dejstvi. Priče so izpovedale, da je imel tožnik dogovorjen način plačila, ki je na kmetijah običajen (nekaj v denarju, nekaj v hrani). Izpoved priče A.A., da je imel plačilo mesečno in izpoved priče B.B., da je bilo delovno razmerje, delo in plača dogovorjena ustno, je toženka prej štela za verodostojno, v pritožbi pa za neverodostojno. Prav tako je za presojo, ali je tožnik delo opravljal na podlagi delovnega razmerja potrebno uporabiti predpise o delovnem razmerju in ne predpise o pokojninskem zavarovanju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 12. 12. 2013, s katerim se je zavrnila pritožba zoper odločbo Območne enote C. št. ... z dne 22. 4. 2013. S slednjo je bilo odločeno, da se zahtevek tožnika za priznanje zavarovalne dobe v času od 1. 9. 1966 do 27. 3. 1967, od 20. 7. 1967 do 30. 4. 1968, od 23. 6. 1972 do 30. 3. 1973 in od 16. 5. 1973 do 2. 10. 1973, zavrne. Toženka je štela, da za dokazovanje delovnega razmerja v tem obdobju ni podanih nobenih listinskih dokazov, izjave zavarovanca in prič pa niso vedele izpovedati vse o elementih delovnega razmerja, saj so zavarovanec kot priči A.A. in B.B. izpovedali, da je tožnik delal na očetovem posestvu in so bile glede tega izpovedi enotne, da je imel tožnik hrano, stanovanje in plačo. Toženec je menil, da v konkretnem primeru ni šlo za delovno razmerje ampak za določeno skupnost, na katerem je slonelo razmerje. Ker je bil vmes zaposlen je toženka sklepala, da ni šlo za stalnost dela. Ker na kmetiji ni bilo zaposlenih, ampak so pomagali vsi družinski člani, je sklepala, da je tudi tožnik nudil pomoč očetu in družini, da so se lahko preživljali, zaradi česar je takšnemu razmerju manjkala podrejenost, delovna disciplina in tako bistveni elementi delovnega razmerja v postopku niso bili prepričljivo dokazani.

7. Pravna podlaga za odločitev v navedenem socialnem sporu je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), ki se na podlagi določbe 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2) uporablja za postopke, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, to je pred 1. 1. 2013. Določba 187. člena ZPIZ-1 določa, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, obsega čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Ta člen napotuje na smiselno enako določbo 202. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/1992 s spremembami, ZPIZ/92), ta pa nadalje na uporabo pred tem veljavnega 100. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma na Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 35/1972 s spremembami, ZTPPIZ), ki je veljal od 14. 6. 1972 do 30. 6. 1983, ki je v 49. členu določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga zavarovanec iz 7. in 8. člena tega zakona prebil po dopolnjenem 15 letu starosti v združenem delu v organizacijah ali na delu pri delodajalcih. V obdobju od leta 1968 do 31. 12. 1972 je pravna podlaga v 1. odstavku 135. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 51/1964, TZPZ), ki je določal, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom, kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer od 1. 1. 1958 dalje.

8. V predmeti zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sklepom opr. št. Psp 454/2015 z dne 7. 1. 2016 je ugodilo pritožbi tožnika in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (opr. št. VIII Ps 126/2014 z dne 17. 6. 2015) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V sklepu je navedlo, da je potrebno v okviru dejanskega stanja odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je delo tožnika vsebovalo (bistvene) elemente delovnega razmerja. V sodbi opr. št. VIII Ips 137/07 Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 11. 2008, je Vrhovno sodišče RS glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji zavzelo stališče, da takšno delo ni vezano na 8-urni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, v času opravljanja dela, počitki in odmori, malice in podobno je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajno sklenjen tudi način plačila tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno.

9. Dejstvo, da pisna pogodba o delovnem razmerju ni bila sklenjena, ni dokaz, da v obravnavanem primeru ni bilo sklenjeno delovno razmerje, saj tudi sicer pogodba o zaposlitvi ni odločilen pogoj za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. V danem primeru je prišlo do ustnega kontrakta o zaposlitvi.

10. V okviru ponovnega sojenja je prvostopenjsko sodišče ponovno ocenilo vse izvedene dokaze in zaslišalo tudi pričo A.A..

11. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da se je tožnik s svojim očetom ustno dogovoril, da bo na kmetiji delal po navodilih svojega očeta, za kar bo imel doma zagotovljeno hrano in stanovanje, del denarja pa mu bo oče plačeval za delo. Da je tožnik v navedenem obdobju opravljal delo na očetovi kmetiji so potrdile vse zaslišane priče. Delo je opravljal stalno, celo leto, tudi ob sobotah in nedeljah, odvisno od vremenskih razmer in potreb dela na kmetiji. Pri tem je okopaval trte in delal v vinogradu, delal z živino in prašiči, pasel ovce in opravljal druga dela, ki so bila pri kmetiji potrebna. Delal je od jutra do večera po navodilih svojih staršev, pri tem je bil obseg kmetije takšen (bila je bolj bogata od drugih kmetij, ki so bile majhne in so se na njih glede komaj preživljali), da je tožnik imel stalno delo. Dejavnost na kmetiji je bila vzreja in prodaja govedi in prašičev ter prodaja mleka in drugih kmetijskih pridelkov. Delo se je prilagajalo naravi dela, letnim časom in vremenu. Opravljalo se je po odredbah delodajalca, ki je vršil tudi kontrolo.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče v konkretni zadevi ni ugotavljalo pravne narave zaposlitve in elementov delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vse tiste bistvene elemente delovnega razmerja, ki so za takšno delo, to je opravljanje kmečkega dela potrebno ugotoviti, gre za stalnost dela, dela pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. To, da je tožnik od otroštva dalje opravljal delo na kmetiji še ne pomeni, da je šlo za družinsko ekonomsko skupnost. Za takšno skupnost bi lahko šlo dokler tožnik ni odrasel in dela ni začel stalno in redno celodnevno opravljati na kmetiji. Takšno delo pa presega obseg občasne pomoči in ga ni mogoče šteti za pomoč pri družinski, ekonomski skupnosti. Ravno ugotavljanje elementov delovnega razmerja, ki so bistveni pri opravljanju kmečkega dela, je pomoč pri ločevanju med družinsko pomočjo nekoga na kmetiji od delovnega razmerja na kmetiji.

13. To, da je bil tožnik v vmesnih obdobjih zaposlen in v delovnem razmerju, prav tako kaže na to, da gre za delovno razmerje, ne pa za pomoč na kmetiji. S tem, ko je tožnik občasno zamenjal delodajalca in je bil v vmesnem času tudi zaposlen pa ne kaže na to, da ne gre za stalnost dela. Vtoževana obdobja vedno obsegajo več mesecev dela in ne po par dni ali nekaj tednov dela. Tako dolga obdobja dela na kmetiji kažejo na stalnost dela in s tem tudi na elemente delovnega razmerja. Tožnik je na posestvu delal v obdobjih, ko ni bil zaposlen drugje. V teh daljših časovnih obdobjih je delo opravljal po navodilih in pod kontrolo ter nadzorom očeta, delo je potekalo glede na naravo dela vsak dan, bila je dogovorjena tudi plača. To pa so bistveni elementi delovnega razmerja, ki potrjujejo delovno razmerje in iz katerih se sklepa na obstoj delovnega razmerja. Tožnik je jasno izpovedal pod kakšnimi pogoji se je delo opravljalo, kakšen je bil delovni čas, odmor in katera dela so se opravljala in po katerih navodilih. To izhaja tudi iz prepričljive izpovedi D.D., B.B. in A.A.. Dosedaj navedeno je bistveno v predmetni zadevi.

14. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da so bile izpovedi tožnika in zaslišanih prič povzete po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 137/2009 z dne 18. 11. 2008, ki med drugim opredeljuje, kaj je bistveno za opravljanje kmečkega dela. Priče so že v predsodnem postopku enako izpovedovale, kakor v sodnem postopku, pri tem pa so zelo nazorno opisovale delo in življenje na kmetiji, kjer je tožnik delo opravljal, njegove odnose z družino, na podlagi česa so vedele, to kar so izpovedovale. Priče so izpovedovale to, kar so videle in slišale.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.