Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče pri odločanju ni absolutno vezano na dokazne predloge strank, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga razumno obrazložiti.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 135,00 EUR, v roku in na način, ki bo določen v pozivu prekrškovnega organa za plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Celje, št. 0000123867371 z dne 6. 12. 2021, s katerim je bila storilcu zaradi prekrška po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) izrečena globa v višini 120,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilčev zagovornik, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevi za sodno varstvo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je storilec v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil po zagovorniku, kot bistveno navajal, da ni bil voznik vozila, s katerim je kršitelj prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naselju, kot je izmeril policist z uporabo laserskega merilnika hitrosti, saj je svoje osebno vozilo, s katerim je storjen prekršek, posodil svojemu družinskemu članu, ki je tistega dne z vozilom upravljal in se je ob kontroli izdajal za storilca. Kršitelj se namreč takrat ni izkazal z nobenim osebnim dokumentom, temveč je uradna oseba voznika povprašala po podatkih lastnika osebnega vozila, zaradi česar je voznik podal podatke storilca in je zato policist v plačilni nalog vpisal podatke o lastniku vozila. Oporekal je tudi pravilni meritvi hitrosti, saj je bila meritev opravljena na mestu, kjer vozišče ne predstavlja ravnine, temveč je cesta zavita in predstavlja ovinek prek križiščem in kjer lahko pride do kosinusnega pojava, ki nastane, ko je merilna os merilnika hitrosti pod določenim kotom v ravnini ali prostoru izmaknjena iz smeri vožnje merjenega vozila, 55. člen Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu pa določa, da merilnikov hitrosti, ki korigirajo vpliv kosinusnega pojava in ne merijo oddaljenosti do vozila oziroma kota vožnje vozila, ni dovoljeno uporabljati pri meritvah hitrosti, kjer operater drži merilnik hitrosti v rokah in se izvaja iz premične točke. V zvezi s tem vprašanjem je zagovornik predlagal postavitev izvedenca prometne stroke, ki naj oceni, kakšna je napaka meritve oziroma toleranca, ki bi jo prekrškovni organ pri vozniku moral upoštevati.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami, da storilec ni bil voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo storilca ter priče A. A. in B. B. (policista, ki sta vodila postopek s storilcem) ter C. C. (storilčevo bivšo partnerko), ocenilo izvedene dokaze, katerih vsebino je natančno predstavilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter v 9. točki ugotovilo, da ni dvoma v pravilno ugotovljeno identiteto storilca ter v 10. točki, da je prepričano, da je bil storilec 6. 12. 2021 ob 20.03 uri voznik osebnega vozila znamke BMW, tip 530, reg. št. ... in je vozil v naselju Trnovlje pri Celju, po Trnoveljski cesti, iz smeri Celja v smeri proti Ljubečni, kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom omejena na 50 km/h, s hitrostjo 71 km/h, kar ob upoštevanju določenih toleranc pomeni, da je vozil s hitrostjo najmanj 66 km/h, izmerjen pa je bil na razdalji 122,3 m v položaju kot posamično vozilo.

6. Kot je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam v zahtevi za sodno varstvo, da je bil plačilni nalog izdan vozniku, ki je policistom povedal storilčeve podatke ter da je policist v plačilni nalog vpisal podatke o kršitelju kot lastniku vozila, saj je storilec v zagovoru (v nasprotju z navedbami v zahtevi za sodno varstvo) izpovedal, da dejansko ni lastnik tega vozila, temveč je lastnica tega vozila njegova bivša partnerka C. C. Tudi njeno izpovedbo je sodišče ocenilo kot neprepričljivo in pristransko, saj se kljub temu, da še vedno živita na istem naslovu in imata skupne otroke, za dobro leto in pol nazaj ni spomnila, ali je bil storilec v tistem času njen partner ali ne, prav tako pa je neprepričljivo pojasnjevala, da je kljub temu avto posojala za vožnjo njemu in njegovim družinskim članom, pri čemer pa ob izpovedbi ni omenila nobenega družinskega člana storilca, za katerega je storilec v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je takrat vozil njegovo vozilo. Na drugi strani je sledilo izpovedbam policistov A. A. in B. B., ki sta prepričljivo pojasnila, na kakšen način je v konkretni zahtevi potekalo ugotavljanje identitete voznika, pri čemer je policist B. B. o tem izpovedoval na splošno, medtem ko je policist A. A. povedal, da se mu je voznik predstavil z osebnim imenom in datumom rojstva, na kar je te podatke sporočil Operativno komunikacijskemu centru, da preveri, ali ima oseba vozniško dovoljenje in mu osebo opiše, ter da je na tak način bila ugotovljena identiteta voznika. Policist A. A. se je spomnil tudi tega, da je storilec oziroma voznik na kraju odklonil podpis plačilnega naloga in povedal, da ima preveč kazenskih točk ter da bo podal zahtevo za sodno varstvo, česar pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne bi mogel trditi in vedeti nihče drug kot zgolj storilec.

7. Ker glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 sodbe, s katero sodišče zavrne zahtevo za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče vezano na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje in tudi na sprejeto dokazno oceno, ki ji glede na zgoraj povzeto ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti. Tako so pritožbene navedbe, da je storilec v zagovoru izpovedal, da je bila lastnica vozila njegova tedanja partnerica C. C. in da so vozilo uporabljali tudi njeni in njegovi družinski člani, da to izhaja tudi iz izpovedbe same C. C. in nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih zagovornik po svoje povzema vsebino izpovedb zaslišanih policistov B. B. in A. A., neupoštevne, saj z njimi zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da bi moral prekrškovni organ oziroma sodišče storilcu prekršek dokazati onkraj razumnega dvoma in nesporno ugotoviti identiteto voznika, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da storilec niti ni bil lastnik ustavljenega vozila, lastnica pa je izpovedala, da je vozilo uporabljalo več oseb in da je bil storilec ob obravnavani uri praviloma doma, zaradi skrbi za otroke ter da storitev prekrška storilcu ni bila dokazana.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca, ki naj v izvedeniškem mnenju odgovori na vprašanje, kako je kosinusni pojav vplival na izvedbo meritev, storilcu odvzelo možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, pritožbeno sodišče poudarja, da glede na načelo proste presoje dokazov sodišče pri odločanju ni absolutno vezano na dokazne predloge strank, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga razumno obrazložiti.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca poudarilo, da je pomisleke storilca o pravilnosti opravljene meritve hitrosti zaradi merjenja v ovinku s svojo izpovedbo ovrgel zaslišani policist A. A., ki je pojasnil, da gre v konkretnem primeru za vozišče z daljšim preglednim ovinkom, skoraj v ravnini in kot tak ovinek na pravilnost meritve ne vpliva. Prav tako je zavrnil kot neutemeljene navedbe, da meritev hitrosti ni dovoljeno izvajati tako, da se merilnik hitrosti drži v rokah in izvaja iz premične točke, sodišče pa je taki izpovedbi policista, ki je strokovno usposobljen za uporabo merilnikov hitrosti v cestnem prometu in v zavarovanju cestnega prometa z video nadzornimi sistemi, sledilo in zaključilo, da glede pravilnosti opravljene meritve hitrosti ni nobenega dvoma, ker je strokovno usposobljen policist prepričljivo izpovedal, da gre za vozišče z daljšim preglednim ovinkom, skoraj v ravnini, in kot tak na pravilnost meritev ne vpliva. Ker glede na ugotovljeno konfiguracijo terena oz. potek ceste ni izkazano, da bi sploh prišlo do kosinusnega pojava, sodišče utemeljeno ni sledilo predlogu storilca za postavitev izvedenca prometne stroke, ki bi ocenil napako meritve oziroma toleranco, ki bi jo moral prekrškovni organ upoštevati in je pravilno zavrnilo dokazni predlog kot nepotreben. Pritožbeno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka o prekršku tako ni podana, kolikor pa se uveljavljanje te kršitve razteza na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, pa je potrebno poudariti, da pritožba zoper sodbo v zahtevi za sodno varstvo iz tega razloga ni dovoljena, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 135,00 EUR po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ.