Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je 15 dnevni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje pričel teči najpozneje v prvih dneh vrnitve toženih strank s potovanja, ko sta se stranki mogli in morali seznaniti s prejeto pošto v hišnem predalčniku, ko je torej prenehal vzrok (vrnitev s potovanja dne 4. 9. 2015) zaradi katerega sta toženi stranki zamudili rok za odgovor na tožbo. Zato je pravilno štelo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga toženi stranki vložili dne 19. 11. 2015, prepozen in ga je pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo.

Izrek

I. Pritožba z dne 1. 4. 2016 zoper zamudno sodbo se zavrže. Pritožba z dne 19. 11. 2015 zoper zamudno sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožba z dne 1. 4. 2016 zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 28. 10. 2015 izdalo zamudno sodbo, s katero je razsodilo, da sta se toženi stranki v roku 60-tih dni dolžni izseliti iz tožnikovega stanovanja št. 4, neto tlorisne površine 72,10 m² (s pripadajočo kletjo oziroma shrambo v izmeri 8 m² in odprto teraso v izmeri 2 m²), ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše na naslovu R. v L., stoječega na parc. št. 1 k. o. X, ter stanovanje izpraznjeno oseb in njunih stvari izročiti tožeči stranki. Sklenilo je še, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 336,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka. V pritožbi z dne 19. 11 .2015 navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji iz 1., 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Navaja, da direktor tožeče stranke A. A. že dolga leta terorizira in izsiljuje predvsem fizične osebe, ki prebivajo v stanovanjih na R. v L. ter si na različne načine (tudi protipravno) prizadeva prisvojiti čim večji delež teh nepremičnin oziroma stanovanj. Tožeči stranki se je protipravno kot solastnik nepremičnin uspelo vknjižiti v zemljiško knjigo. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 1519/2010 z dne 18. 11. 2010 je bilo o istem zahtevku že pravnomočno odločeno. Iz iste sodbe pa tudi izhaja, da tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva gospodarske družbe G. d.o.o., zato ne more biti (so)lastnica predmetne nepremičnine.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 2. 2016 je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženih strank za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 11. 2015 ter za odpravo klavzule pravnomočnosti z dne 19. 11. 2015. 4. Zoper takšno odločitev ter ponovno zoper zamudno sodbo z dne 28. 10. 2015 se v enotni pritožbi pritožuje tožena stranka. V delu pritožbe zoper zamudno sodbo v bistvenem ponavlja razloge, navedene že v pritožbi z dne 19. 12. 2015. V pritožbi zoper sklep o zavrženju pa pritožba opozarja, da sta toženi stranki starejši osebi, brez izobrazbe in zaposlitve ter prava neuki.

5. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila in predlaga njuno zavrnitev oziroma zavrženje.

6. Pritožba z dne 1. 4. 2016 zoper zamudno sodbo se zavrže. Pritožba z dne 19. 11. 2015 zoper zamudno sodbo in pritožba z dne 1. 4. 2016 zoper sklep se zavrneta.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje

7. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga toženih strank za vrnitev v prejšnje stanje.

8. Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče v skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Če se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, se na podlagi drugega odstavka 116. člena ZPP pravda vrne v tisto stanje, v katerem je bila pred zamudo, in razveljavijo vse odločbe, ki jih je sodišče izdalo zaradi zamude. Predlog, ki se poda pri sodišču pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi odstavek 117. člena ZPP), se mora v skladu z drugim odstavkom 117. člena ZPP vložiti v 15-tih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele kasneje izvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to izvedela.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je 15 dnevni rok za vložitev predloga za vložitev v prejšnje stanje pričel teči najpozneje v prvih dneh vrnitve toženih strank s potovanja, ko sta se stranki mogli in morali seznaniti s prejeto pošto v hišnem predalčniku, ko je torej prenehal vzrok (vrnitev s potovanja dne 4. 9. 2015) zaradi katerega sta toženi stranki zamudili rok za odgovor na tožbo. Zato je pravilno štelo, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki sta ga toženi stranki vložili dne 19. 11. 2015, prepozen in ga je pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 120. člena ZPP zavrglo.

10. Za pritožbeno rešitev tudi niso bistvenega pomena navedbe, da sta toženi stranki prava neuki stranki. Toženi stranki sta bili namreč o posledicah, če na tožbo ne bosta odgovorili v roku 30-tih dni, seznanjeni v pozivu sodišča prve stopnje naj odgovorita na tožbo. Gre za prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Vsaka stranka v postopku je dolžna skrbeti za uresničevanje svojih procesnih pravic, zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo njunih pritožbenih trditev, da sta starejši, brez izobrazbe in zaposlitve ter bolni. Če toženi stranki poziva nista razumeli, bi si morali nemudoma poiskati pravno pomoč.

11. Glede na navedeno in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi z dne 1. 4. 2016 zoper zamudno sodbo

12. Pisni odpravek zamudne sodbe je bil toženima strankama vročen dne 4. 11. 2015. Zoper sodbo sta toženi stranki vložili pritožbo dne 1. 4. 2016, to je po preteku 15-dnevnega zakonskega roka za njeno vložitev. Kadar je pritožba vložena prepozno, jo je potrebno zavreči in njeno vsebinsko obravnavanje ni dopustno (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP ni storilo že sodišče prve stopnje, jo je na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.

O pritožbi z dne 19. 11. 2015 zoper zamudno sodbo

13. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni v citiranem zakonskem določilu določeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj toženi stranki v 30-dnevnem roku na tožbo nista odgovorili. V konkretni zadevi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, prav tako pa je bila tožba toženima strankama pravilno vročena v skladu z določbami 140. - 142. člena ZPP (t.i. fikcija vročitve). Iz navedb tožbe, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva na katera se opira tožbeni zahtevek pa niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago 111. člen Stanovanjskega zakonika.(1) Pravilno je sodišče prve stopnje toženima strankama pojasnilo, da ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, kar pomeni, da lahko vsak od solastnikov proti osebi, ki zaseda nepremičnino brez pravnega naslova vloži tožbo na izselitev in izpraznitev. Navedbe, da se je tožeča stranka protipravno uspela vknjižiti v zemljiško knjigo kot solastnik nepremičnin ter da tožeča stranka ni pravni naslednik izbrisane gospodarske družbe G. d.o.o. pa merijo na uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je v tej zadevi razsodilo na podlagi drugačnega dejanskega stanja kot v zadevi I P 1519/2010. 15. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka in sicer toženi stranki zato, ker s pritožbo nista uspeli, tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

Op. št. (1): SZ-1 Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami