Jedro

Določba 221. člena ZIZ res določa, da mora dolžnik upniku izročiti prostore v posest in sicer, da odstrani stvari in osebe. V primeru, ko se izvršilni naslov in sklep o izvršbi ne nanaša na posestnika in ta v posestni pravdi zahteva ugotovitev motenja posesti izvršitelja in upnika, je možno le ugotoviti, da ni protipravnosti, če se ugotovi, da se tretji nahaja v prostorih v povezavi z izvršilnim naslovom, ki je bil podlaga sklepu o izvršbi. V nasprotnem primeru se izvršba ne more nanašati na osebo, ki ni v izvršilnem naslovu in sklepu v izvršbi kot dolžnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da tožena stranka v roku 24 ur izroči ključe poslovnih prostorov, vpisanih v izreku in da se toženima strankama do pravnomočne odločitve prepove zamenjava ključavnice ali podobna ravnanja na vpisani nepremičnini ter v primeru nespoštovanja izreče denarna kazen 100.000,00 EUR.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Protipravnost bi bila izključena le v primeru, da se sklep o izvršbi nanaša na posestnika. Taka je ustaljena sodna praksa. Gre za subjektivne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova. Upnik ne izkaže, da se obveznost iz izvršilnega naslova prenaša na dolžnika. Sklicevanje na sodbo I Cp 3335/2016 ni mogoče, ker judikat ni javno dostopen. Napačno je stališče sodišča, da če je nepremičnina navedena v sklepu o izvršbi, ne more iti za poseg v posest, ki je protipraven. Lahko gre za zlorabo. Opozarja na nenadomestljivo škodo. V zadevi I Cp 3335/2016 je šlo za posestnika in dolžnika iz izvršilnega naslova. Sodišče se je oprlo na dokaze, ki jih je samo pribavilo in v tem je bistveno kršilo 7. člen ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožba sicer zmotno meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo smiselno zatrjevano relativno bistveno kršitev določb ZPP in 7. člena v zvezi s 339. členom, ko je vpogledalo v elektronsko vodeni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 4093/2016. Pritožba spregleda, da je tožeča stranka v tožbi kot dokaz sama predlagala, naj sodišče pridobi sklep o izvršbi z vpogledom v spis opr. št. I 4093/2016. Ko sodišče vpogleda v elektronski spis, katerega je stranka predlagala, lahko uporabi to kot procesno gradivo.

5. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem trenutku preuranjena in da pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu nima vseh pravnorelevantnih dejstev, da o zadevi lahko odloči (33. člen SPZ in prvi odstavek 221. člena ZIZ). Res je, da se po določbi 221. člena ZIZ sklep o izvršbi glede na vsebino izvršilnega naslova izvaja tako, da mora dolžnik upniku izročiti nepremičnino v posest, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari. Vendar sodišče prve stopnje zmotno meni, da se izvršba nanaša avtomatično tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem postopku(1). Izvršba se opravi proti dolžniku in kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (64. člen ZIZ).

6. Le izjemoma je v sodni praksi dovoljeno, da se odstranitvena dejanja lahko nanašajo tudi na osebe, ki niso dolžniki v izvršilnem naslovu, vendar takrat, kadar tretja oseba, ki ima posest, črpa svojo pravico iz izvršilnega naslova (v tem primeru sodna poravnava)(2). Če ima tretji (v našem primeru tožeče stranka) svoj pravni naslov, da izvršuje posest, ki ni v povezavi z izvršilnim naslovom iz izvršilnega postopka, tedaj se izpraznitev ne more nanašati na tretjo osebo, ampak samo na dolžnika iz izvršilnega naslova (in sklepa iz izvršbe)(3). Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 221. člena ZIZ, pritožbeno sodišče pa nima zadosti pravnorelevantnih dejstev, je bilo treba sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (365. člen ZPP v zvezi s 355. členom ZPP).

7. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje, ki je že razpisalo narok za glavno obravnavo za 5. 5. 2017, obravnava tako predlog za izdajo začasne odredbe kot narok. Treba bo tudi ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da je imel posest na podlagi svojega pravnega naslova, ali je bil dejansko v posesti in glede na regulacijsko začasno odredbo, ali je res izkazana nevarnost, da ne more poslovati in mu zato nastaja škoda. Tožeča stranka namreč v tožbi trdi, da je oddala poslovne prostore družbi ... in da teče sodna odpoved v zvezi s to pogodbo. Če je oddala poslovne prostore, potem jih ne rabi nujno za opravljanje svoje dejavnosti.

8. V spisu se nahaja tudi odgovor na tožbo prvotožene stranke, ki trdi, da ima lastninsko pravico na prostorih in da je tožeča stranka prišla do domnevne posesti z zaporedjem pogodb iz finančnega leasinga. O vseh teh ugovorih bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi v zvezi s predlagano izdajo začasne odredbe.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodišče se zmotno sklicuje na zadevo VSL I Cp 3335/2016, saj je v tej zadevi izvršba tekla proti dolžniku iz izvršilnega naslova in ne proti tretji osebi.

Op. št. (2): Primerjaj razloge sodbe II Ips 387/2005. Op. št. (3): Primerjaj sklep II Ip 1728/2016, I Ip 2557/2008.