Jedro

Tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni ponudila ustrezne zaposlitve, ker je bil kraj opravljanja dela oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom od kraja bivanja tožnika. Tožnik ponujene neustrezne zaposlitve ni sprejel in mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino po 108. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 5.120,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh, kar je tožnik zahteval več (plačilo obresti že od 25. 3. 2015), pa je zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo, da je dolžna tožena stranka tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti njegove pravdne stroške v znesku 959,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki (pravilno: tožniku) pa naloži plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V pritožbi navaja, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik bival na naslovu A. 17 a in ne v B., zato je bila ponujena pogodba o zaposlitvi zanj ustrezna. Tožena stranka je dokazala, da ima tožnikova soproga delovno mesto v B., tožnikova mladoletna otroka sta vpisana v vrtec oziroma v osnovno šolo v B., prav tako pa ima tožnik na voljo bivališče v B., na C. ulici, kjer imajo soproga in otroci prijavljeno stalno prebivališče. Nova hiša tožnika na naslovu A. 17 a še ni dokončana in zato ni primerna za bivanje. Glede na to tožnik in njegova družina, ko so v A., bivajo v stari očetovi hiši na naslovu A. 17. Sodišče prve stopnje tudi ni kritično ocenilo izpovedbe tožnika, ko je trdil, da se žena in otroci med tednom vračajo na A. le enkrat ali dvakrat na teden, medtem ko je njegova žena izpovedala, da se dejansko vozijo vsak dan, razen če je slabo vreme. Takrat ostanejo v B.. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo okoliščine, da tožnik premestitvi v B. ob koncu leta 2014 ni ugovarjal in je delo na novem delovnem mestu opravljal več kot mesec dni. Do te okoliščine se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje prav tako ni pojasnilo, kako je mogoče, da je tožnik spremembo kraja dela sprva sprejel, šele kasneje pa naj bi ta kraj dela postal sporen. Ker je bil tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi že premeščen v B., sploh ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi v D.. Očitno je tožnik očitek o domnevni neustreznosti ponujene zaposlitve izpostavil šele tedaj, ko je ugotovil, da mu je ponujeno slabše plačano delovno mesto, zato se ne more sklicevati na domnevno neustrezno oddaljenost kraja dela od kraja (domnevnega) bivališča. Skrb tožnika za ostarelega očeta ne more spremeniti dejstva, da imata tožnik in njegova žena delovno mesto v B., da sta njuna otroka v vrtcu oziroma v šoli v B. in da sta s tem tožnik in njegova soproga sama določila B. kot središče njunih stikov. To pa v skladu z Zakonom o prijavi stalnega prebivališča pomeni, da je tožnikovo stalno bivališče v B.. Poleg tega se izpodbijane sodbe sploh ne da preizkusiti.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do okoliščine, da tožnik premestitvi iz D. v B. ni ugovarjal in da je delo v B. opravljal več kot mesec dni. Ta okoliščina je povsem nebistvena za ugotovitev, ali tožniku pripada odpravnina po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v zvezi s četrtim in petim odstavkom 91. člena ZDR-1. Delavec, ki ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti ne sprejme ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno zaposlitev, ne izgubi pravice do odpravnine niti v primeru, če ga delodajalec predhodno premesti na delo v drug kraj, pa v zvezi s to odločitvijo delodajalca ne zahteva pravnega varstva. Prav tako ni relevantna okoliščina, da je tožnik potem, ko ga je delodajalec premestil na delo v B., to delo opravljal mesec dni. To pomeni, da sodišče prve stopnje v zvezi z navedenima okoliščinama ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Neutemeljeni so tudi preostali sicer nekonkretizirani pritožbeni očitki tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje niti samemu sebi niti razlogom sodbe, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „vodja sektorja D.“, D. pa mu je bilo določeno tudi kot kraj opravljanja dela. V decembru 2014 je bil tožnik razporejen na delo v B., 23. 1. 2015 pa mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2), obenem pa mu je ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „prodajni svetovalec“, ki bi ga opravljal v dveh poslovnih enotah v B. (A3). Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, v tem individualnem delovnem sporu pa je uveljavljal plačilo odpravnine po 108. členu ZDR-1 med drugim tudi z obrazložitvijo, da je bila ponujena pogodba o zaposlitvi neustrezna tudi zato, ker je kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen od kraja njegovega bivanja več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik dejansko biva na naslovu A. 17 a, saj so to jasno potrdili priči E.E. (tožnikov sosed, stanujoč na naslovu A. 16, F. - podatki o bivališču navedene priče na l. št. 39), tožnikova žena in tudi tožnik. Dejstvo, da tožnik živi na naslovu A. 17 a, pa potrjujejo tudi pisne in podpisane izjave prič G.G. in H.H., podane na podlagi 236.a člena ZPP ter listinski dokazi, ki vsebujejo podatke o tožnikovem bivališču (aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007 - A1; redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - A2, A3; dopis tožene stranke z dne 27. 1. 2015 - A4; pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in novim delodajalcem - A9; obvestilo o povrnitvi stroškov za prevoz na delo in z dela - A10). Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da tožnik biva na naslovu A. 17 a zato, ker skrbi za 90 let starega očeta. Ker tožena stranka v postopku ni predložila nobenega dokaza o tem, da tožnik biva v B. (kot je to zatrjevala), je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj omenjenih dokazov povsem pravilno zaključilo, da tožnik tudi dejansko biva na naslovu A. 17 a, F.. Te ugotovitve ne morejo omajati niti pritožbene navedbe tožene stranke o naslovu stalnega bivališča tožnikove žene in njegovih mladoletnih otrok. Dejstvo, da imajo tožnikova žena in njegova otroka prijavljeno stalno bivališče v B., da je njegova žena zaposlena v B., otroka pa hodita v vrtec oziroma v osnovno šolo v B. še ne nudi opore zatrjevanju tožene stranke, da tudi tožnik dejansko biva v B..

10. Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik prebiva na naslovu A. 17 a, F., ne vpliva niti pritožbena navedba tožene stranke o tem, da sta izpovedbi tožnika in njegove žene različni glede vračanja tožnikove žene in njegovih otrok na naslov, kjer tožnik dejansko biva, to pa je A. 17 a, F..

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da sploh ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi v D., zato ker je bil tožnik pred odpovedjo premeščen v B.. Kot je bilo že ugotovljeno, iz veljavne pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik imel to pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za delo v D., da mu je bila ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba za delovno mesto v B.. S tem, ko je tožena stranka v decembru 2014 tožniku odredila delo v B., ni prišlo do spremembe pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa k tej pogodbi (A1) v smislu spremembe kraja opravljanja dela. Glede na to so tudi te pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta v svoji pritožbi ni specificirala.