Jedro

ZUP (1986) dopušča kot obnovitveni razlog samo takšno okoliščino dejanskega stanja, ki je sicer že obstajala v času prejšnjega postopka, pa pristojni organ niti stranka za njo nista vedela in zato ni mogla biti uporabljena v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1038/95-11 z dne 23.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo, ki sta jo tožnika vložila proti odločbi tožene stranke z dne 25.5.1995. S 1. točko izreka navedene odločbe je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper 1. točko izreka odločbe Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine M.S. z dne 14.12.1994, s katero je organ prve stopnje zavrnil njun predlog za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju gospodarski družbi A. d.o.o., M.S. z dne 3.5.1993, za gradnjo objekta - prodajnega salona avtomobilov v velikosti 30,00 m x 21,50 m na zemljišču parc. št. 797/1 k.o. M.S. Z 2. točko izreka navedene odločbe je tožena stranka ugodila njuni pritožbi zoper 2. točko izreka iste odločbe organa prve stopnje, s katero so bili določeni pogoji, pod katerimi ostane v veljavi gradbeno dovoljenje z dne 28.7.1993 in z dne 19.10.1993, izdano istemu investitorju za gradnjo istega objekta; in jo odpravila in zadevo v tem delu vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da tožnika predlagata obnovo postopkov izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja in zatrjujeta, da investitor ni upošteval pogojev, pod katerimi sta mu dala soglasje k lokacijskemu dovoljenju in da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja nista imela položaja stranke. Obnova je izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno le v primerih in pod pogoji, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v 249. členu. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnika za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja nista izkazala nobenega od obnovitvenih razlogov iz 249. člena ZUP/86. Čeprav v predlogu izrecno ne navajata, iz katerega razloga predlagata obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, izhaja iz njunih navedb, da se sklicujeta na obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP/86, ko navajata razloge oziroma pogoje, pod katerimi naj bi dala soglasje investitorju.

Vendar pa ne navajata nobenih dejstev ali dokazov, ki ob izdaji lokacijskega dovoljenja ne bi bili znani in vsebovani v lokacijski dokumentaciji ter bi lahko vplivali na izdajo lokacijskega dovoljenja. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka, sta tožnika kot stranki sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in dala investitorju pisno soglasje, da dovoljujeta postavitev objekta na mejo. Lokacijsko dovoljenje jima je bilo vročeno in bi se zoper njega lahko pritožila. Ker tega nista storila, je postalo lokacijsko dovoljenje pravnomočno. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnika pisnega soglasja do pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja nista preklicala. Danega soglasja pa ne moreta preklicati tako, da dosežeta obnovo postopka. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je pritrdila odločitvi organa prve stopnje, da nista izkazala obnovitvenega razloga za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja. Pravilna pa je tudi odločitev, s katero je tožena stranka ugodila njuni pritožbi v delu, ki se nanaša na odločitev o njunem predlogu za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Tožnika navajata v pritožbi, da se ne strinjata z odločitvijo, s katero je sodišče prve stopnje pritrdilo toženi stranki, da za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz 249. člena ZUP/86. Sodišče prve stopnje bi lahko vsaj ugotovilo, da lokacijsko dovoljenje ni bilo izdano v skladu s predpisi, saj organ prve stopnje ni upošteval pogojev, pod katerimi sta investitorju dala svoje soglasje. Danega soglasja res nista umaknila, če pa bi vedela, da investitor ne bo upošteval njunih pogojev, pa ga tudi ne bi dala. Ker njuni pogoji niso vključeni v lokacijsko dovoljenje, jima nastaja škoda. Organ prve stopnje bi ju moral opozoriti na njune pravice v postopku in tudi o posledicah opustitve kakšnega dejanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugotovi, da lokacijsko dovoljenje ni izdano v skladu s predpisi.

Tožena stranka in prizadeta stranka A., M.S., na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pravilno je stališče, da je obnova izredno pravno sredstvo, ki je dovoljeno v primerih in pod pogoji, ki jih določa 249. člen ZUP/86. Po določbah tega člena je upravni postopek mogoče obnoviti, če sta izpolnjena dva temeljna pogoja, in sicer, da je bil upravni postopek končan z dokončno odločbo in da je podan, kakšen v zakonu taksativno naštet obnovitveni razlog. ZUP/86 dopušča kot obnovitveni razlog samo takšno okoliščino dejanskega stanja, ki je sicer že obstajala v času prejšnjega postopka, pa pristojni organ niti stranka za njo nista vedela in zato ni mogla biti uporabljena v prejšnjem postopku.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča, okoliščine, ki jih tožnika navajata v predlogu za obnovo postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, ne morejo izkazovati, da bi bil podan kateri izmed obnovitvenih razlogov iz 249. člena ZUP/86, ker okoliščine v zvezi s pogoji, pod katerimi sta dala soglasje investitorju, niso okoliščine, ki niso mogle biti uporabljene v prejšnjem postopku. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje sta tožnika sodelovala v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja in bi te okoliščine lahko uveljavila v postopku in tudi s pritožbo zoper izdano lokacijsko dovoljenje. Ker pa po podatkih spisa, na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje, tega nista storila, ne moreta doseči obnove postopka zaradi okoliščin, ki jih navajata v predlogu za obnovo postopka. Po določbah ZUP/86 namreč obnova postopka ni mogoča zaradi dejanj, ki jih stranka zaradi zamude več ne more opraviti.

Na drugačno presojo ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Pritožbeni ugovori, da bi ju moral k vložitvi pritožbe opozoriti organ prve stopnje, je neutemeljen, ker ZUP/86 takšne dolžnosti organu prve stopnje ne nalaga. Ker predmet tega upravnega spora ni presoja zakonitosti izdanega lokacijskega dovoljenja, pač pa zakonitosti odločbe, s katero je bilo odločeno o njuni pritožbi zoper odločitev o predlogu za obnovo postopkov izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, je neupošteven pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje v tem upravnem sporu lahko vsaj ugotovilo, da naj bi bilo izdano lokacijsko dovoljenje v nasprotju s predpisi.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.