Jedro

Vprašanje vzročne zveze med škodo, ki je tožnici nastala v obravnavani prometni nesreči, in težavami, ki jih tožnica sedaj ima, sodi v dejansko podlago spora, ki ga revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne sme ponovno preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči plačati 450.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, kot odškodnino za negmotno škodo, ki je tožnici nastala v škodnem dogodku dne 12.12.1997. Ob nespornem temelju je sodišče prisodilo tožnici za telesne bolečine 300.000,00 SIT in za strah 150.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke in ji prisodi celotno zahtevano odškodnino v znesku 2,300.000,00 SIT. Trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Ponavlja svoje trditve o tem, kako je do nesreče prišlo, kakšen je bil potek zdravljenja in kako hude so bile njene duševne bolečine v zvezi s samo nesrečo ter po njej. Ne strinja se z mnenjem izvedenca. Gre za "prelahkotno" oceno saj naj bi vsa dokumentacija kazala na to, da tožnica prej nikoli ni imela nobenih težav, razen v eni od prejšnjih nezgod, ki pa so bile v celoti sanirane. Pa tudi če bi sedanje bolečine res izvirale iz degenerativnih sprememb v nogi, je treba šteti, da so nastale zaradi sedaj obravnavane nesreče. Znano je, da lahko postanejo prej latentne degenerativne manifestacije zaradi poznejše poškodbe boleče, ker so s poškodbo izzvane. Prav to se je zgodilo tožnici. Zato ji gre celotna vtoževana odškodnina.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da revident v pretežnem delu revizije izpodbija dejanske ugotovitve na prvi in drugi stopnji.

Vprašanje vzročne zveze med škodo, ki je tožnici nastala v obravnavani prometni nesreči, in težavami, ki jih tožnica sedaj ima, sodi v dejansko podlago spora, ki ga revizijsko sodišče v revizijskem postopku ne sme ponovno preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da zatrjevane težave s prsti na levi nogi niso v povezavi s škodnim dogodkom z dne 12.12.1997. V sodbah tudi ni ugotovitve, da je obravnavani škodni dogodek prej nastalo okvaro poslabšal. Ugotovljeno je bilo, da gre pri tožnici za degenerativne spremembe na drugem prstu leve noge, ki z v tem postopku obravnavano poškodbo nimajo nobene zveze.

Če pa je tako, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno materialnopravno pristopili k presoji odškodnine za tožničino škodo. Upoštevali sta tako subjektivno merilo iz prvega odstavka 200. člena ZOR, kakor tudi objektivno merilo iz drugega odstavka istega člena ZOR.

Revizijsko sodišče poudarja, da mora pri prisoji odškodnine za negmotno škodo upoštevati tudi sodno prakso na območju Republike Slovenije. S tem doseže, da odškodnine v posameznih primerih, če za to ni posebnih subjektivnih elementov, ne izstopajo v primerjavi s podobnimi, in tako ne prihaja do neenakega varstva oškodovancev (22. člen Ustave RS). Primerjava s sodno prakso, ki se je izoblikovala za tovrstne škode, je pokazala, da prisojena odškodnina ne odstopa od primerljivih primerov za tovrstno škodo (glej npr. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana 2001).

Prisojena odškodnina tudi povsem ustreza konkretnemu subjektivnemu merilu. Kar zadeva odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, ugotovljeno dejansko stanje (en dan hude bolečine, en teden stalne srednje ter štiri tedne lažje do srednje, tožničina omejenost v gibanju zaradi dokolenskega hodilnega mavčnega škornja ter druge nelagodnosti v zvezi z zdravljenjem), ne daje podlage za višjo odškodnino, kot je bila prisojena (300.000,00 SIT). Ne gre prezreti, da pretežni del zatrjevanih bolečin izhaja iz drugega škodnega dogodka, za katerega pa tožena stranka ni odgovorna.

Pravilno je bilo razsojeno tudi o odškodnini za strah. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožnica sicer pretrpela hud primarni strah, ki pa je bil kratkotrajen. Ugotovilo je nadalje, da na obstoj zatrjevanega sekundarnega strahu (po izvedenih dokazih) ni mogoče sklepati. Če je tako, je tudi ta odškodnina v znesku 150.000,00 SIT pravilno odmerjena.

Tožeča stranka končno neutemeljeno uveljavlja odškodnino za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da povzročena poškodba tožnici ni pustila zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je poškodba sanirana brez posledic.

Spremembe na prstih leve noge so, kot je bilo že navedeno, posledica prejšnje poškodbe, sam skočni sklep pa zaradi obravnavane poškodbe ni ostal prizadet. Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo.