Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Revident ni konkretno in določno navedel, katero je po vsebini te zadeve tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa tudi ni mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane s splošno navedbo o hudih posledicah, ki ni konkretizirana in konkretno izkazana.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 528/2009 z dne 7. 12. 2011 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj, št. 218-338/2009-13 z dne 27. 7. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 2151-5/2009/4(1332-03) z dne 21. 8. 2009. S slednjo je bila revidentova pritožba zoper prvostopenjski akt zavrnjena. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo Zavodu za turizem Kranj dovolil izvedbo prireditve Kranfest 2009, v Kranju, v času od 30. 7. do vključno 2. 8. 2009. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotkom Vrhovnega sodišča (in odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-181/09-15, Up-860/09-14 in Up-222/10-14 z dne 10. 11. 2011) revidentovo tožbo presojalo kot tožbo, s katero revident zahteva ugotovitev, da je bil v svojih pravicah oziroma pravnih koristih prizadet z nezakonitim upravnim aktom (ugotovitvena tožba). Presodilo je, da revident ni izkazal, da je bil zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijanega akta prizadet v svojih pravicah oziroma pravnih koristih.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revident navaja, da izpodbijana sodba odstopa od načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča in od odločbe Vrhovnega sodišča I Up 216/2011 (ker tudi kot stranski udeleženec, v postopku izdaje dovoljenja za izvedbo javne prireditve, svojih pravnih koristi ni mogel varovati) ter od ustaljene sodne prakse (navaja odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09), po kateri predpisi o graditvi objektov varujejo tudi koristi lastnika sosednje nepremičnine. V nadaljevanju navaja: „V tej zadevi je izkazana tudi odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Ker ni mogel v upravnem postopku in v upravnem sporu varovati svojih pravnih koristi, ki so bile prizadete s postavljanjem objektov na javno površino, je izkazan poseg v pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva.“

8. S temi navedbami revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil. Revident ni konkretno in določno navedel, katero je po vsebini te zadeve tisto pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Njegovega trditvenega in dokaznega bremena, kot je pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve, pa tudi ne nadomeščajo ostale revizijske navedbe, saj tudi v njih ni jasno in konkretno opredelil oziroma navedel pomembnega pravnega vprašanja. Brez natančno in konkretno postavljenega pomembnega pravnega vprašanja (oziroma vprašanja, ki je v obravnavani zadevi bistveno za odločitev) pa tudi ni mogoča presoja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo revident uveljavlja v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v številnih odločbah (npr. X Ips 284/2010, X Ips 302/2010, X Ips 442/2010, X Ips 391/2011, X Ips 469/2011, X Ips 187/2012). Zato izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazano.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

10. V zvezi s tem je namreč revident navedel: „Če izpodbijana sodba ostane v veljavi, to pomeni, da tudi v bodoče ne bo mogel varovati svojih pravnih koristi, povezanih z rabo javnih površin in predpisi o graditvi objektov, kar bo zanj, upoštevaje število prireditev, ki se periodično ponavljajo, velikost in število prireditvenih objektov, ki se postavljajo, ter dejstvo, da očitno ne obstaja zgornja meja trajanja okupacije javnih površin, imelo hude posledice“.

11. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča, bi revident moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 773/2007, X Ips 509/2008, X Ips 212/2009, X Ips 180/2010, X Ips 273/2010, X Ips 450/2011, X Ips 392/2011, X Ips 15/2012, X Ips 72/2012 in ostale). S splošnimi navedbami (10. točka te obrazložitve) pa revident po presoji Vrhovnega sodišča zanj zelo hudih posledic ni izkazal. Zato tudi izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ni izkazano.

12. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.