Jedro

Uredba kot sekundarni pravni akt Evropske unije se neposredno uporablja in predstavlja del pravnega reda tako Zvezne republike Nemčije kot Republike Slovenije, saj sta obe članici EU. Uredba v 4. členu določa, da se o celotnem dedovanju ter o celotni zapuščini zapustnika, ki jo je ta imel ob smrti, odloča pred enim sodiščem in v enem zapuščinskem postopku, to pa ne glede na to, kje se premoženje zapustnika nahaja. Kot navezno okoliščino za določitev pristojnosti države, katere organ oziroma sodišče bo takšen postopek izvedlo, pa določa državo, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 11. 2022 zavrnilo predlog A. A. za uvedbo zapuščinskega postopka po zapustniku B. B. v Republiki Sloveniji. Ob ugotovitvi, da je zapustnik ob smrti prebival v Republiki Nemčiji, kjer je imel prijavljeno prebivališče, je glede na določbo 4. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (v nadaljevanju: Uredba), ki določa, da je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče države članice EU, kjer je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, zaključilo, da ni podane pristojnosti sodišča v Republiki Sloveniji, ampak je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče v Nemčiji.

2. Predlagateljica je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 163 ZD. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu predlogu za uvedbo zapuščinskega postopka po zapustniku B. B. v Republiki Sloveniji ugodi oziroma podredno, da se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva temu vrne v novo sojenje.

V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje ob sprejeti odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Pojem običajnega bivališča v smislu Uredbe ne obsega zgolj ugotavljanje kraja, kjer je zapustnik bival pred in v času smrti. V 23. točki uvodnih določb Uredbe je posebej izpostavljeno, da mora organ pri določitvi običajnega prebivališča oceniti vse relevantne okoliščine življenja zapustnika, vse z namenom ugotavljanja tesnosti in trdnosti povezave s to državo, pri čemer kraj bivanja ne sme biti edina okoliščina. Iz 24. točke uvodnih določil Uredbe pa izhaja, da sta lahko v primerih, ko je bil zapustnik interesno povezan z več državami, njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se nahaja njegovo premoženje, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin (tako tudi VSL v sklepu II Cp 1589/2019). Zapustnik je ob smrti res bival v Nemčiji, vendar tam ni imel premoženja. Njegovo edino premoženje, ki spada v zapuščino, je ½ nepremičnine, to je dela stavbe 1001-762-20 v Republiki Sloveniji. Zapuščinski postopek v Nemčiji tako ni potreben niti ni mogoč. Zapustnik je vsako leto določen čas preživel v Sloveniji, za nepremičnino pa je plačeval davke in s tem povezane ostale stroške. Dejstvo, da je imel zapustnik ob smrti edino premoženje v Sloveniji, je tako relevantna okoliščina, na podlagi katere je v skladu z Uredbo podana pristojnost slovenskega zapuščinskega sodišča. Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa VSL II Cp 1589/2019. Navedene relevantne okoliščine, ki jo je predlagateljica navedla že v predlogu, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo. Zato pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uredba kot sekundarni pravni akt Evropske unije se neposredno uporablja in predstavlja del pravnega reda tako Zvezne republike Nemčije kot Republike Slovenije, saj sta obe članici EU. Uredba v 4. členu določa, da se o celotnem dedovanju ter o celotni zapuščini zapustnika, ki jo je ta imel ob smrti, odloča pred enim sodiščem in v enem zapuščinskem postopku, to pa ne glede na to, kje se premoženje zapustnika nahaja. Kot navezno okoliščino za določitev pristojnosti države, katere organ oziroma sodišče bo takšen postopek izvedlo, pa določa državo, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče. V zvezi z opredelitvijo običajnega prebivališča zapustnika ob smrti Uredba v 23. točki uvodnih določil določa, da mora organ, ki obravnava dedovanje, v zvezi z določitvijo običajnega prebivališča kot splošne navezne okoliščine za določitev pristojnosti, sicer oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred njegovo smrtjo in ob njegovi smrti, pri tem pa upoštevati vsa pomembna dejstva, zlasti kako dolgo in kako pogosto je zapustnik bival v zadevni državi, pa tudi pod kakšnimi pogoji in zakaj je tam bival. Tako določeno običajno bivališče bi moralo izkazovati posebej tesno in trdno povezavo z zadevno državo, upoštevajoč posebne cilje te Uredbe. Uredba v 24. točki uvodnih določb opredeljuje situacije tako imenovane zapletene določitve običajnega prebivališča zapustnika. Te opredeljuje kot situacije, ko je zapustnik odšel delat v tujino, vendar je ohranil povezavo z državo izvora ali pa, če je zapustnik izmenično živel v večih državah ali potoval iz ene države v drugo, ne da bi se v kateri stalno naselil. Za takšne situacije zapletene določitve običajnega prebivališča pa v primeru, če je bil zapustnik državljan ene od teh držav ali je imel vse glavno premoženje v eni od teh držav, določa, da bi lahko bilo njegovo državljanstvo ali kraj, kjer se premoženje nahaja, poseben dejavnik v skupni oceni vseh dejanskih okoliščin.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb pritožnice v predlogu ugotovilo, da je pokojni B. B. imel ob smrti dejansko in prijavljeno prebivališče v Republiki Nemčiji, v Republiki Sloveniji pa leži le nepremičnina, katere solastnik do ½ je bil. Predlagateljica je v predlogu sicer tudi navajala, da pokojni zapustnik premoženja v Republiki Nemčiji ni imel in da zato zapuščinski postopek v Republiki Nemčiji ne bo izveden. Navedeno pa glede na zgoraj že izpostavljeno učinkovanje Uredbe tudi v Zvezni republiki Nemčiji, ni utemeljeno zatrjevanje. Glede na zgoraj izpostavljena določila Uredbe pa niti iz po sodišču prve stopnje ugotovljenih okoliščin, niti iz pritožbeno poudarjenih okoliščin ne izhaja, da gre za okoliščine, ki bi glede na opredelitev 24. točke uvodnih določb Uredbe predstavljale situacijo zapletene določitve običajnega prebivališča.1 Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče v Republiki Nemčiji ter glede na določbo 4. člena Uredbe pravilno presodilo, da pristojnost Republike Slovenije za izvedbo zapuščinskega postopka po njem ni podana, glede na 15. člen Uredbe pa se je tudi pravilno izreklo za nepristojno. Pritožbeni očitki pritožnice o zmotni uporabi materialnega prava in posledično zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, se tako izkažejo kot neutemeljeni.

6. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Zato stališče v pritožbeno izpostavljeni odločitvi VSL II Cp 1589/2019, ki se nanaša na situacijo zapletene določitve običajnega prebivališča iz 24. točke uvodnih določb Uredbe, ne predstavlja stališča v primerljivi zadevi.