Jedro

Določila 4. odstavka 913. člena ZOR ni mogoče razlagati tako, da v primeru, če premija ni plačana niti eno leto od dneva zapadlosti, pogodba preneha za nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I 98/02293 z dne 10.9.1998 vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka za: a) glavnico v višini 117.297,00 SIT b) zakonite zamudne obresti in sicer: - od zneska 7.750,00 SIT od dne 3.3.1997 - od zneska 14.206,00 SIT od dne 3.3.1997 - od zneska 23.341,00 SIT od dne 19.5.1997 - od zneska 24.000,00 SIT od dne 19.6.1997 - od zneska 24.000,00 SIT od dne 19.7.1997 - od zneska 24.000,00 SIT od dne 19.8.1997 c) stroške izvršilnega postopka v višini 8.600,00 SIT.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 16.200,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu opr. št. I 98/002293 z dne 10.9.1998 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik navaja, da je prvo sodišče sicer pravilno ugotovilo, da so bile med strankama sklenjene tri zavarovalne pogodbe ter ob tem opozarja, da je zato začela tudi teči obveznost tožeče stranke, da izplača v pogodbah določeno odškodnino v primeru nastopa zavarovalnega primera. Ta obveznost je pričela teči z dnem sklenitve zavarovanja. Tožeča stranka je svojo obveznost izpolnila, to pa je, da je nudila jamstvo. V danem primeru so bile sklenjene kratkoročne pogodbe za dobo enega leta. Sklicevanja prvega sodišča na 4. odstavek 913. člena ZOR pa je zmotno, saj se ta nanaša na permanentna zavarovanja, ko je pogodba sklenjena za več let in jo je nesmiselno podaljševati, če premija ni plačana niti za prvo leto.

V takem primeru postanejo permanentne pogodbe enoletne in je zavarovalnica upravičena le do enoletne premije za opravljeno storitev, to pa je nudenje jamstva.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče napačno uporabilo določila 913. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Zakonske določbe dobijo pravo vsebino in postanejo pravna pravila šele z razlago. Pravna teorija in sodna praksa poznata več vrst razlage.

Jezikovna metoda, ki se jo je poslužilo prvo sodišče, je le ena izmed njih in uporaba zgolj nje lahko privede do napačne vsebine. Posamezna pravna določila, tako tudi ta, ki jih vsebuje 913. člen ZOR, zaživijo šele ko so umeščene v celoten pravni sistem (sistematična razlaga).

Sistematika ZOR-a še prav posebej poudarja ta način razlage zakona, saj uvodoma vsebuje splošna načela obligacijskega prava, ki naj služijo za pravilno razlago posebnega dela zakona. 17. člen ZOR tako določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost lahko ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona. Načeloma torej sleherna pogodba stranke zavezuje.

Ugasnitev obveznosti je torej izjema ter je ni moč razlagati razširjujoče. 913. člen ZOR vsebuje več določil ter ga je potrebno upoštevati kot celoto. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe oprlo zgolj na četrti odstavek navedenega člena, ki določa, da v vsakem primeru neha zavarovalna pogodba veljati po samem zakonu, če premija ni plačana v letu dni od njene zapadlosti. Pri tem se je smiselno postavilo na stališče, da pogodba sploh ni stopila v veljavo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je potrebno upoštevati tudi 2. in 3. odstavek istega člena. V drugem odstavku zakon pravi, da v primeru, ko je dogovorjeno, da je treba premijo plačati po sklenitvi pogodbe, začne teči obveznost zavarovalnice na dan, ki je v pogodbi določen kot začetek zavarovanj. V obravnavani zadevi je to 12.2.1997 in 3.3.1997. Odtlej dalje je bila zavarovalnica dolžna nuditi jamstvo ter bi bila v primeru nastopa zavarovalnega primera tudi zavezana k plačilu. Že iz tega razloga je stališče prvega sodišča, da toženec ni dolžan ničesar plačati, iz česar izhaja, da torej pogodba sploh ni stopila v veljavo, nepravilno. Nadaljnje vprašanje, ki se zastavlja, pa je, ali ni morebiti pogodba prenehala kasneje, med zavarovalnim obdobjem. 913. člen ZOR je treba upoštevati kot celoto ter s pomočjo logične metode iz njega izluščiti pravno pravilo. Tako je treba v določilu tretjega odstavka, ki pravi, da v primeru neplačila premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe preneha zavarovalna pogodba po samem zakonu po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo sklenitelju zavarovanja vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, videti predvsem upnikovo upravičenje, da pogodba v primeru neizpolnjevanja nasprotne stranke preneha. Iz obvestila zavarovalnice s priporočenim pismom mora biti tako razvidna volja zavarovalnice po uporabi tega upravičenja. Ni sicer nujno, da bi bila izražena izrecno, vendar pa mora biti vseeno takšna, da bi jo bilo glede na okoliščine primera možno objektivizirati v tej smeri. Kot takšne pa zagotovo ni moč jemati volje po izterjavi dolga. V takšnem primeru bi bilo namreč upoštevaje 4. odstavek istega člena za upnika ugodneje počakati, da preteče eno leto od dospelosti premije ter bi zavarovalna pogodba prenehala šele tedaj. Šele v tem primeru bi bil namreč, sledeč zgolj jezikovni razlagi, upravičen do plačila premije.

Takšno stališče bi bilo pravno-logično nevzdržno. Ob tem je potrebno poudariti še to, da 4. odstavka 913. člena ZOR ni mogoče razlagati na način, kot je to storilo prvo sodišče, da je namreč zavarovalna pogodba v primeru, če premija ni plačana niti eno leto od njene zapadlosti, razvezana že od samega začetka. Takšna razlaga bi lahko privedla do situacije, ko bi sklenitelj zavarovanja vselej odlašal s plačilom premije ter jo plačal šele v primeru, če bi nastopil zavarovalni primer, a še vedno v okviru enega leta od dne zapadlosti.

V primeru, da zavarovalni primer ne bi nastopil, pa premije preprosto ne bi poravnal ter bi je v skladu z navedeno napačno razlago tega pravila tudi ne bil dolžan, saj bi pogodba tako ali tako prenehala za nazaj. Takšnim pravnim položajem, ki vrh vsega v razmerju med strankami vnašajo negotovost, pravni red ne more biti naklonjen. Iz navedenih razlogov je prvo sodišče materialno pravo uporabilo napačno.

Dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Stranki sta sklenili avtomobilsko zavarovanje po polici št. 0884713 dne 25.4.1997. Toženec se je zavezal, da bo plačal premijo v štirih zaporednih obrokih po izstavitvi računov. Dne 12.2.1997 sta stranki sklenili še pogodbo za zavarovanje stanovanjske hiše za primer požara in izlitja vode po polici št. 3186388. Dogovorjeni način plačila je bil, da bo premija plačana po položnici. Obveznost toženca po polici avtomobilskega zavarovanja je znašala skupaj 95.341,00 SIT, premija za zavarovanje stanovanjske hiše je znašala 14.206,00 SIT, premija za zavarovanje stanovanjskih premičnin pa 7.750,00 SIT. Celotni dolg torej znaša 117.297,00 SIT. Premije za avtomobilsko zavarovanje so zapadle 19.5.1997, 19.6.1997, 19.7.1997 in 19.8.1997, ostale obveznosti pa 3.3.1997. Toženec dolgov ni plačal. Ker pa je po pogodbi to dolžan storiti, je tožbeni zahtevek utemeljen, tožnik pa je upravičen tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti od posameznih dni zapadlosti. Ker sta bili pogodbi sklenjeni za dobo enega leta, je ta ne glede na določbo 913/4 čl. ZOR po tem obdobju tako ali tako prenehala. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Pritožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka v višini sodne takse. Ker je s pritožbo v celoti uspel, mu jih je tožena stranka po določilu 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 dolžna povrniti.