Jedro

ZTro-1 in Pravilnik ne določata v kakšni obliki morajo biti hranjene evidence, ZTro-1 v drugem odstavku 93. člena določa le obveznost vodenja evidenc. Glede na navedeno pa bi moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev (torej tudi z elektronsko vodenimi evidencami ter ostalimi listinami, ki so bile priložene predmetnemu zahtevku) in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-60290/2020-5 z dne 14. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski organ) tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 9. 2020 do 30. 9. 2020 za energente v količini 31.571,87 litrov zavrnila (točka 1 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka (točka 2 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 3 izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predložil zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo kot pogonsko gorivo za industrijsko - komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 9. 2020 do 30. 9. 2020. Davčni organ se sklicuje na določilo 93. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za energente, porabljene kot pogonsko gorivo za industrijsko - komercialni namen. Tožnik je k zahtevku priložil excelovo evidenco mobilnega pretakališča z nazivom "promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna - volumna 950 litrov, evidenco iz elektronskega sistema točenja po strojih (TOTI izpis), excelovo evidenco vseh strojev z nazivom evidenca strojev - zbirni del, excelove evidence z nazivom "evidenca stroja v primeru obstoja drugih namenov" 25 x, račune za nakup plinskega olja za pogonski namen 6 x, excelovo evidenco z nazivom "rekapitulacijsko poročilo trošarine za september 2020, izpis iz elektronskega sistema stacionarne cisterne 40.000,00 l, izpis iz elektronskega sistema mobilne cisterne 950,00 l. Davčni organ je 8. 10. 2020 pri tožniku izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za meseca junij in julij 2020. Pojasnjuje, da je način oskrbovanja strojev z gorivom ter način vodenja vseh evidenc v septembru enak kot v juniju 2020, juliju 2020 in avgustu 2020. V postopku nadzora sta sodelovala direktor A. A. in B. B., ki pripravlja zahtevke in je v postopku pojasnila, da se tovorna vozila in stroji oskrbujejo iz internega in mobilnega pretakališča. Tožnik je v postopku pojasnil, da se iztokov iz sistema TOTI ne da usklajevati za nazaj, pri čemer mu je davčni organ pojasnil, da ta možnost obstaja. Tožnik je pojasnil, da na podlagi elektronsko izpisanih iztokov iz internega pretakališča ter naknadno vpisanih vtokov v mobilno pretakališče kreira excelovo evidenco mobilnega pretakališča z nazivom "promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna - volumna 950 litrov", ter da kljub vpisanim vtokom za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 7. 2020 računalniški izpis evidence za navedeno obdobje v trenutku nadzora ni mogoč. Davčni organ je pridobil računalniški izpis iz sistema TOTI za mobilno pretakališče za junij 2020, julij 2020 in avgust 2020 (evidenco iztokov), pri čemer so bili za meseca junij 2020 in julij 2020 zavedeni samo iztoki brez vtokov. Nadalje davčni organ pojasnjuje, da je želel preveriti izvorne ročne sprotne evidence strojev, na podlagi katerih so kreirane evidence "evidenca stroja v primeru obstoja drugih namenov", vendar je tožnik pojasnil, da izvornih evidenc za mesece junij 2020, julij 2020 in avgust 2020 nima, ker jih po prepisu v excel uniči. Davčnemu organu je bila predložena le ročna evidenca za stroj BAGER New Holland ... za september 2020. Tožnik je pojasnil, da za mesec september 2020 razpolaga z ročnimi sprotnimi evidencami strojev, za nazaj pa jih je po vložitvi zahtevka že uničil. Tožnik je pojasnil, da razpolaga s strojnimi poročili le za gradbišča, kjer se izvajajo manjša gradbena dela, pri večjih gradbiščih pa strojniki podatke beležijo na listih papirja, katere tožnik po prepisu v excel tabelo uniči. Davčni organ je na dan nadzora na gradbišču v Ljubljani ugotovil, da strojnik vodi ročne sprotne evidence. Davčni organ je tožnika s pozivom z dne 23. 12. 2020 pozval, da dostavi ročno sprotno evidenco, na podlagi katere je kreiral excelove evidence z nazivom "evidenca stroja v primeru obstoja drugih namenov za september 2020". Hkrati ga je opozoril, da v kolikor ne bo dostavil zahtevanih dokazil, bo njegov zahtevek v celoti zavrnil. Tožnik je v pripombah pojasnil, da forma evidenc ni predvidena z zakonom, ter da je že zahtevku za vračilo trošarine za mesec september 2020 priložil vse potrebne evidence, skladne z ZTro-1 in Pravilnikom. Za mesec september 2020 strojnih poročil ne hrani več. C. C. pa lahko izpove o tem, da zbira ročne evidence od vseh zaposlenih. Davčni organ je pojasnil, da nerazpolaganja z izvornimi evidencami ne more nadomestiti izjava osebe, ki kreira excelove evidence. Ob tem se sklicuje na 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in pojasnjuje, da so v predmetni zadevi listine formalni pogoj za uveljavljanje vračila trošarine. V obravnavani zadevi zaslišanje ne more nadomestiti listinskih dokazov, ki so glede na materialne predpise potrebni. Davčni organ meni, da se ne more pričakovati, da bi se C. C. spomnila konkretnih podatkov iz ročnih sprotnih evidenc. Poleg tega tožnik priznava, da so izvorne listine uničene, zaradi česar zaslišanje C. C. ne bi moglo spremeniti ugotovljenega dejanskega stanja, to je da izvornih evidenc ni. V kolikor tožnik prilaga excelove evidence oziroma prepisane podatke mora z izvornimi listinami podatki dokazati, da prikazujejo dejansko stanje. Davčni organ pojasnjuje, da mu je tožnik ob nadzoru fotokopiral izvorno ročno sprotno poročilo za stroj BAGER New Holland ... za september 2020, katero je primerjal z excelovo evidenco z nazivom "evidenca strojev v primeru obstoja drugih namenov" ter ugotovil, da se med seboj razlikujeta v opravljenih strojnih urah, zato je tožnika pozval k dostavi druge dokumentacije, na podlagi katere kreira excelove evidence, vendar tožnik ni dostavil ročnih sprotnih evidenc, niti druge dokumentacije. Ker tožnik razpolaga s TOTI sistemom bi za uspešno vračilo trošarine zadoščala skenirana strojna poročila in računalniški izpis iz TOTI sistema. Iz TOTI izpisa za interno pretakališče je za dne 28. 9. 2020 ob 11:28 razvidno, da je bilo iztočenih 811,24 litrov goriva v mobilno pretakališče 950 l, kar pomeni, da je skupna količina natočenega goriva na dan 28. 9. 2020 ob 11:28 znašala 1.078,26 litrov goriva, kar presega volumen rezervoarja. Pri tem davčni organ opozarja, da so v excelovi evidenci podatki za dan 28. 9. 2020 usklajeni tako, da ni razvidna presežna količina goriva v mobilnem pretakališču. Tožnik je tako v excelovi evidenci priredil iztok iz mobilnega pretakališča za dne 28. 9. 2020 ob 12:10 za stroj CASE bager goseničar, tako da je iztok zaveden pred vtokom in količina goriva v mobilnem pretakališču ne presega volumna 950,00 litrov. Davčni organ tožnika glede omenjene nepravilnosti ni seznanjal, saj tožnik ni predložil niti drugih zahtevanih dokazil. Ob sklicevanju na tretji odstavek 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) navaja, da se v zadevah vračila trošarine za gorivo, porabljeno za industrijsko - komercialni namen količina porabljenega goriva ugotavlja samo na podlagi predpisanih evidenc. Glede na navedeno je davčni organ tožnikov zahtevek v celoti zavrnil.

3.Toženka je s sklepom združila pritožbene postopke v zvezi s tožnikovimi zahtevki za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za mesece junij, julij, avgust in september 2020 v skupno obravnavanje in odločanje ter pritožbe tožnika zavrnila. Toženka se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Sklicuje se na drugi odstavek 62. člena ZTro-1, po katerem bi moral tožnik listine oziroma strojna poročila hraniti deset let. Pojasnjuje, da ob pomanjkanju verodostojnih evidenc tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi in zaslišanjem strojnikov.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, v kateri predlaga, da se ga v postopku zasliši. Pojasnjuje, da če bi davčni organ izvedel kontrolo v mesecu septembru 2020, bi evidence obstajale in bi jih davčni organ lahko preveril. Ker pa je bila kontrola v mesecu oktobru 2020, so bile ročne evidence po oddaji zahtevka in prepisu v excel tabele, že uničene. Davčni organ se je na terenu sam prepričal, da strojniki dejansko vodijo evidence. Davčni organ navaja, da tožnik ni dokazal, da so predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, kar predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev postopka, saj se take obrazložitve ne da preizkusiti in je v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožnik poudarja, da si podatkov ne izmisli sam, pač pa jih v tekočem mesecu pridobiva s strani strojnikov in njihovih ročnih evidenc. Ko so ročne evidence vpisane v excel tabelo, ročne evidence zavrže. Davčni organ ni pojasnil, zakaj so priložene tabele tožnika neustrezne za dokazovanje pogojev za vračilo trošarine. Davčni organ druge stopnje je navedel, da bi moral tožnik voditi evidence, pri čemer ni nikjer predpisano ali morajo le te biti ročne ali elektronske, kar predstavlja kršitev materialnega prava. Tožnik se ob navedenem sklicuje na 3. člen Pravilnika in navaja, da hrambo izvornih podatkov ne nalaga ne ZTro-1, niti Pravilnik, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava. Pojasni, da nastanek excelove tabele temelji na ročnih evidencah, kar potrjuje tudi druga dokumentacija. Poleg tega davčni organ zahteva, da če tožnik prilaga excelove tabele ali prepisane podatke, mora z izvornimi podatki dokazati, da le te prikazujejo pravo dejansko stanje, kar je v nasprotju z ZTro-1 in Pravilnikom.

5.Tožnik nadalje pojasnjuje, da na zgoraj pojasnjen način vlaga zahtevke za vračilo trošarine že več kot 8 let, zaradi česar je izpodbijana odločitev arbitrarna. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je edini dokaz, ki bi dokazoval, da so evidence dokazljive predložitev ročnih sprotnih evidenc, kar ne predvideva niti ZTro-1, niti Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik pojasni, da je obrazec excel tabele prejel s strani davčnega organa, in sicer D. D., ki je tožnikovi zastopnici C. C. posredoval tabelo s pojasnilom, da mora tako voditi evidence. Tožnik je zaslišanje C. C. predlagal v pripombah, pri čemer pa davčni organ zaslišanja ni izvedel, niti ni C. C. pozval k podaji izjave, s čimer je tožniku kršil pravico do sodelovanja v postopku in pravico do dokazovanja in izjave. Po tožnikovem mnenju je neutemeljeno od tožnika zahtevati to, kar mu do predmetnega nadzora ni bilo potrebno predložiti. Tožnik še pojasni, da v enem mesecu zbere cca. 600 ročnih evidenc, v enem letu pa se nabere 7200 ročnih evidenc, kar je nepredstavljiva količina papirja.

6.Tožnik se nadalje sklicuje na navedbe davčnega organa v izpodbijani odločbi v zvezi z zaslišanjem zaposlenih, da slednji ne morejo nadomestiti listinskega dokaza, pri čemer davčni organ spregleda, da tožnik razpolaga z evidencami v excel tabelah, pri čemer ne verjame verodostojnosti slednjih, saj šteje, da te niso dokaz, zato tožnik drugače, kot z zaslišanjem zaposlenih ne more dokazati, da so excelove tabele pravilne, zaradi česar naj sodišče zasliši C. C. Davčni organ tudi ni pojasnil, zakaj predložene evidence niso verodostojne, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožnik se ob tem sklicuje tudi na dejstvo, da mu je davčni organ v preteklosti vedno priznal vračilo trošarine na podlagi popolnoma enakih evidenc, pri čemer mu davčni organ nikoli ni očital, da ne vodi ustrezno evidence. V izpodbijani odločbi pa je davčni organ navedel, da tožnik ne vodi ustrezno evidence. Izpodbijana odločba je sama s sabo v nasprotju in se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

7.Tožnik se nadalje sklicuje tudi na druga dokazila o tem, da je gorivo kupil in ga dejansko potrošil za namene, kot je navedel. Pri tem navaja račune o nakupu goriva in so bili priloženi predmetnemu zahtevku za vračilo trošarine, promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna, računi za končne kupce, kar vse dokazuje, da je tožnik v celoti upravičen do vračila trošarine za mesec junij 2020. Davčni organ pa se je postavil na stališče, da je edini dokaz ročno strojno poročilo, kar ne drži, saj tožnik mesečno vlaga zahtevke za vračilo trošarine in razpolaga z vsemi evidencami, da bi tožnikovemu zahtevku lahko ugodil. Tožnik je davčnemu organu predložil dokaze na enak način kot zadnjih osem let. Ob tem se sklicuje na načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2 in navaja, da oblika evidenc v ZTro-1 ni predpisana, tožnik pa ni prejel opozorila s strani davčnega organa, da mora hraniti ročne evidence. Obrazložitev davčnega organa, da oddane evidence niso preverljive, predstavlja poseg v pričakovan način poslovanja davčnega organa. Tožnik se tudi ne strinja z naziranjem davčnega organa, da ročna evidenca predstavlja bolj verodostojen dokaz od elektronske evidence. Tožnik je davčnemu organu predložil vse podatke, ki jih predpisuje Pravilnik, zato je odločitev v nasprotju z materialnim pravom. Davčni organ ni pojasnil, zakaj se excel tabel ne da preizkusiti, zaradi česar je izpodbijana odločba neobrazložena. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi na način, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

9.Tožba je utemeljena.

10.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen, v količini 31.571,87 litrov za davčno obdobje od 1. 9. 2020 do 30. 9. 2020, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen za mesec september 2020, saj predložena dokumentacija ne omogoča zunanje kontrole verodostojnosti predloženih evidenc.

11.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 93. člena ZTro-1, ki je določal, da za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZTro-1 je upravičenec iz prejšnjega odstavka dolžan voditi evidence o nabavi in porabi goriva. Vračilo trošarine uveljavlja na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri davčnem organu, računov o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec, ki nima sedeža v Sloveniji, mora davčnemu organu predložiti tudi dokazilo o opravljanju dejavnosti in pogodbo oziroma drugo dokazilo o opravljanju gradbenih del na ozemlju Slovenije. Iz tretjega odstavka 93. člena ZTro-1 izhaja, da se zahtevek za vračilo trošarine iz prejšnjega odstavka vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, in sicer v pisni ali elektronski obliki. Upravičenec je dolžan hraniti listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, do roka, ki ga določa 62. člen tega zakona. Iz drugega odstavka 62. člena ZTro-1 izhaja, da upravičenec do vračila trošarine iz 19. člena in 20. člena ter iz 93. člena do 95. člena tega zakona hrani listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 3. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nabavljenem gorivu iz drugega odstavka 93. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena goriva in 3. datum točenja goriva.

12.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in nadzora ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec september 2020, zaradi česar ni dokazal, da so podatki v predloženih evidencah verodostojni. Po mnenju davčnega organa prepisanih evidenc ni mogoče preizkusiti s priloženimi računi, ki jih je tožnik priložil pripombam, saj ni mogoč vpogled v izvorne podatke. Upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, namreč v skladu s stališčem davčnega organa ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Zaradi navedenega davčni organ tudi ni zaslišal C. C., saj po mnenju davčnega organa zaslišanje C. C. ne more nadomestiti listinskih dokazov, ki so glede na materialne predpise potrebni.

13.Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v zahtevku in njegovi dopolnitvi, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ svojo odločitev namreč utemelji z dejstvom, da v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen za mesec september 2020, ker tožnik ni dokazal, da so podatki v predloženih excelovih evidencah verodostojni, pri čemer pa se ni opredelil do s strani tožnika pravočasno predlaganih dokazov, priloženih predmetnemu zahtevku za vračilo trošarine za mesec september 2020. Davčni organ navaja, da upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Davčni organ tudi ni izvedel zaslišanja C. C., kar je tožnik predlagal v dopolnitvi zahtevka, ker izjava osebe po mnenju davčnega organa ne more nadomestiti manjkajočih listin. Po presoji sodišča tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.¹ Davčni organ se je torej v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.

14.Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.² Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storil davčni organ v obravnavanem primeru. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora davčni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti tudi v davčnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa organa ter o rezultatih dokazovanja. Davčni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

15.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Davčni organ se v izpodbijani odločbi tudi ni opredelil do v dopolnitvi zahtevka predlagane izpovedbe C. C. Davčni organ mora v ugotovitvenem postopku konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki jih lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem upoštevati vsa načela davčnega in upravnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP). V konkretnem primeru se davčni organ sklicuje na dejstvo, da so v obravnavani zadevi listine pogoj za uveljavljanje pravice do vračila trošarine za industrijsko - komercialni namen v skladu s 93. členom ZTro-1, pri čemer je davčni organ štel kot primerne le izvorne ročne evidence. Sodišče ob tem pojasnjuje, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata v kakšni obliki morajo biti hranjene evidence, ZTro-1 v drugem odstavku 93. člena določa le obveznost vodenja evidenc. Glede na navedeno pa bi moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev (torej tudi z elektronsko vodenimi evidencami ter ostalimi listinami, ki so bile priložene predmetnemu zahtevku) in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima namreč pravico, da se postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese. Glede na vse navedeno pa je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

16.Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le ta dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe ter ponovno odločiti.

17.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.

2Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 93, 93/1

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: UPRS Sodba I U 1047/2024-9, z dne 16.12.2024, ECLI:SI:UPRS:2024:I.U.1047.2024.9

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.