Jedro

Tožniki niso uspeli uveljaviti ničnosti med toženima strankama sklenjene pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, ki meji na funkcionalno zemljišče, na katerem stoji njim solastna hiša. Določba 12. in 9. člena SZ le opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča in niso podlaga za pridobitev lastninske pravice neposredno na podlagi samega zakona. Predmet nakupa po določbah SZ je opredeljen v samih drugih pogodbah. Tožniki niso zatrjevali nobene druge pravne podlage za pridobitev solastninske ali druge pravice na sporni njihovemu funkcionalnemu zemljišču meječi parceli, saj niso sprožili npr. upravnega postopka po 3. odst. 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ali sklenili pogodbe po 51. členu Zakona o stavbnih zemljiščih. Samo dejanska zatrjevanja uporabe sporne parcele ne zadostuje, pa tudi ne sicer le zatrjevani namen ob pridobitvi sporne parcele v družbeno lastnino; potrebna bi bila ali v skladu z zakonskimi predpisi sklenjena pogodba ali akt državnega organa.

Izrek

1. Revizija tožnikov se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija M. B. in J. K. se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča, ki sta jo sklenili obe toženi stranki dne 17.6.1993, nična in posledično tudi dajatveni zahtevek, da je potrebno v zemljiški knjigi vzpostaviti prvotno stanje. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

V pravočasni reviziji tožniki izpodbijajo obe sodbi nižjih sodišč, uveljavljajo revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče njihovi reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Obe sodbi zatrjujeta, da so tožniki napravili prehod v ograji, ki je ločevala parcelni številki 2994 in 2993/2 k.o. V. in da so začeli samovoljno koristiti sporno zemljišče. Iz izpovedi prič in strank, razvidnih iz zapisnika o glavni obravnavi na kraju samem, jasno izhaja, da je prehod napravila šola oziroma vrtec v letu 1975 in zakaj je to storila ter da so tožniki pridobili dovoljenje za koriščenje parc. št. 2993/2 k.o. V. od šole oziroma vrtca za sušenje perila in rekreacijo v popoldanskem času, in sicer na način, da niso motili šole oziroma vrtca. Razlogi o odločilnih dejstvih v obeh sodbah so pomanjkljivi, ker sodišči nista zavzeli stališča o tem, da je bila dne 25.11.1968 sklenjena delilna pogodba, na podlagi katere je parc. št. 2993/2 k.o. V. prešla v uporabo Občine N., zaradi česar je prišlo do poenotenja lastnine. Namen sklenjene delilne pogodbe je bil nedvomno v povečanju obsega funkcionalnega zemljišča k takrat poslovno stanovanjski stavbi, ki stoji na parc. št. 2994 k.o. V. Slednja meri le 130 m2 in je zato nesmiselna ugotovitev, da je bila sporna parcela pridobljena le za potrebe dela stavbe in ne za celo stavbo. To bi moralo sodišče upoštevati ali o tem vsaj zavzeti stališče in navesti utemeljene razloge. Materialno pravo je napačno uporabljeno, ker se prvo sodišče ni izjasnilo o potrebnem obsegu funkcionalnega zemljišča, razlogi pritožbenega sodišča o tem pa za tožnike niso prepričljivi. Kakšna naj bi bila površina funkcionalnega zemljišča za posamezen objekt, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotavljati za vsak primer posebej.

Odvisna je od terenske danosti, lastninskega stanja, potreb posamezne hiše in drugih pomembnih okoliščin. Zato so neprepričljivi razlogi pritožbenega sodišča, da ima hiša tožnikov že ustrezno funkcionalno zemljišče (približno 130 m2), da stoji na samostojni parceli, ki ne obsega zgolj stavbišča, ampak tudi dvorišče. Revizija poudarja, da je pomembno, da gre pri obeh parcelah za enotno lastninsko stanje in da se je obe parceli uporabljalo za potrebe hiše tožnikov. Z izselitvijo šole oziroma vrtca sporno zemljišče ni moglo enostavno izgubiti značaja funkcionalnosti k hiši. Na njem je greznica, vanjo se steka meteorna voda, stanovalci hiše že 30 let s to vodo zalivajo vrtove in njive. Izvedenec gradbene stroke bi lahko pomagal pri ugotovitvi, kakšen je potreben obseg funkcionalnega zemljišča k stavbi tožnikov, saj parc. št. 2994 k.o. V. ne zadostuje in bi zato k hiši pripadal vsaj del sporne parc. št. 2993/2 k.o. V. V pravočasno vloženi dopolnitvi revizije tožniki in M. B. ter J. K. pojasnjujejo, kakšno je dejansko stanje na obeh parcelah, kaj se je na sporni parceli dogajalo po izdaji sodbe druge stopnje in kakšno je po njihovem mnenju ozadje tega spora.

Revizija je bila vročena toženima strankama in Državnemu tožilcu Republike Slovenije. Slednji se o njej ni izjavil, prvotožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, drugotožena stranka pa odgovora ni vložila (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija tožnikov ni utemeljena, revizija M. B. in J. K. pa ni dovoljena.

Revizija je po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo, izdano na drugi stopnji, ki jo lahko v določenem roku vložijo stranke. M. B. in J. K., ki sta tudi vložila in sopodpisala še pravočasno dopolnitev revizije, v postopku pred nižjima sodiščema nista nastopala kot tožnika, saj nista vložila tožbe in sta bila zato na obravnavi 7.7.1994 zaslišana le kot priči. Ker nista bila tožnika, tudi nimata pravice vložiti revizijo. Zato je moralo revizijsko sodišče njuno revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči kot nedovoljeno.

V reviziji tožnikov uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP niso podane. Zatrjevana nasprotja med izjavami prič in strank v zapisniku ter razlogih sodbe o odločilnih dejstvih v obeh sodbah niso podana. Iz razlogov sodbe prve stopnje na 7. strani izhaja, da se to sodišče ni opredelilo, kdo je naredil prehod v ograji med funkcionalnim zemljiščem na parc. št. 2994 in sosednjo sporno parcelo št. 2993/2, obe k.o. V., saj je prvo sodišče zapisalo, da je bil zid odstranjen zaradi težav pri dovažanju hrane za vrtec, je pa bila postavljena ograja, ki se je lahko odprla, v nadaljevanju pa tudi, da so stanovalci z dovoljenjem ravnateljice šole v kotu sporne parcele šele od leta 1976 dalje začeli sušiti perilo, in sicer v času, ko niso motili otrok. Pred tem pa na sporno parcelo, na kateri je bilo urejeno otroško igrišče, sploh niso imeli dostopa, ker v ograji ni bilo prehoda. Sodišče druge stopnje je na tretji strani sodbe res zapisalo, da so stanovalci naredili prehod v ograji, ki je dotlej fizično ločevala obe parceli, nato pa začeli sporno parcelo postopoma in samovoljno koristiti, vendar se to z izpovedbami nekonkretiziranih prič zatrjevano nasprotje ne nanaša na odločilna dejstva, kot bo v nadaljevanju še obrazloženo.

Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih vidi revizija v tem, da naj sodišči ne bi zavzeli stališča do dejstva, da je s sklenitvijo delilne pogodbe z dne 25.11.1968, na podlagi katere je parc. št. 2993/2 k.o. V. v celoti prešla v družbeno lastnino v uporabi Občine N., prišlo do poenotenja lastnine in da je bil namen te delilne pogodbe prav v povečanju sosednjega funkcionalnega zemljišča k takrat poslovno stanovanjski hiši. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči poudarili, da je hiša že prej imela svoje funkcionalno zemljišče. Zato samega dejstva, da je tudi sosednja sedaj sporna parcela v celoti postala družbena lastnina, pravilno nista šteli za odločilnega. Glede na revizijske trditve o poenotenju lastnine pa je še dodati, da iz razlogov prve sodbe in v spisu se nahajajočega zemljiškoknjižnega izpiska še izhaja, da je bila imetnik pravice uporabe na sporni parceli vse do svoje ukinitve konec leta 1989 Kmetijska zemljiška skupnost Občine N.. Z revizijsko trditvijo, kakšen je bil namen delilne pogodbe, tožniki skušajo izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč, da je bila sporna parcela pridobljena le za potrebe vrtca, ki se je nahajal v pritličju sosednje hiše, torej za igrišče pri vrtcu, zaradi česar so takrat to parcelo celo ogradili z zidom, tega pa kasneje nadomestili z ograjo, ki je imela urejen prehod šele od leta 1976 dalje. Revizijska trditev o drugačnem namenu delilne pogodbe, kot izhaja iz navedenih dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč, predstavlja na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, je pa tudi vsaj v delnem nasprotju s pritožbenimi navedbami samih tožnikov, ki so v pritožbi priznavali specifične potrebe glede na vrtec in šolo v tej stavbi.

Na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavljajo tudi v reviziji in njeni dopolnitvi uveljavljane trditve revidentov glede okoliščin o zatrjevani neprimernosti parc. št. 2994 k.o. V. kot funkcionalnega zemljišča, zlasti trditve, da se na sporni parceli nahaja greznica, nove trditve o stekanju meteorne vode, s katero stanovalci že 30 let zalivajo njive in vrtove, vztrajanje pri izvedencu gradbene stroke zaradi ugotovitve o potrebnem obsegu funkcionalnega zemljišča k hiši tožnikov itd. Glede na v tej zadevi uveljavljano trditveno in dejansko podlago sama primernost obstoječega funkcionalnega zemljišča ne more biti predmet obravnavanja.

Funkcionalno zemljišče se pridobi ali poveča na podlagi pogodbe, zakona ali akta državnega organa. Tožniki so svoj zahtevek utemeljevali s trditvami, da je pogodba o oddaji stavbnega zemljišča z dne 17.6.1993, ki sta jo glede sporne parc. št. 2993/2 k.o. V. sklenili toženi stranki, nična zato, ker prvotožena stranka ni bila več imetnik pravice uporabe na tej parceli. Tožniki zatrjujejo, da so postali lastniki stanovanj v večstanovanjski hiši, ki stoji na sosednji parceli št. 2994 k.o. V. in so z nakupom stanovanj postali tudi solastniki k tej večstanovanjski hiši pripadajočega funkcionalnega zemljišča, kot je to določeno v tretjem odstavku 12. člena in v 9. členu Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91, 21/94, 23/96). Sporna parcela je po zatrjevanju tožnikov namenjena neposredni rabi stanovanjske hiše in tožniki so jo tudi dejansko več let uporabljali za sušenje perila, parkiranje, spravljanje drv itd. Prav zaradi povečanja k hiši pripadajočega funkcionalnega zemljišča je bila po zatrjevanju tožnikov sklenjena tudi delilna pogodba z dne 25.11.1968. Ob taki trditveni podlagi so pravilni razlogi obeh nižjih sodišč, da je predmet pogodb, ki so jih na podlagi določb Stanovanjskega zakona sklenili tožniki, točno določen in ne zajema sosednje sporne parcele 2993/2 k.o. V., saj je v pogodbah navedena le parc. št. 2994 iste k.o., na kateri stoji hiša. Na podlagi teh pogodb tožniki niso pridobili tudi sporne parcele. Pridobili je niso niti na podlagi tretjega odstavka 12. člena in 9. člena Stanovanjskega zakona, saj navedene določbe le opredeljujejo pojem funkcionalnega zemljišča in niso podlaga za pridobitev lastninske pravice neposredno na podlagi samega zakona.

Funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte je tisto, ki je kot tako opredeljeno v prostorskem izvedbenem načrtu, kjer pa tak načrt ni bil sprejet, je funkcionalno zemljišče določil pristojni upravni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika v skladu z določbo tretjega odstavka 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ul. SRS št. 18/84 in sledeči). Navedena določba je bila podlaga za upravni postopek za odmero ali eventuelno povečanje funkcionalnega zemljišča, vendar tožniki niso zatrjevali, da bi tak upravni postopek sploh sprožili. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporna parc. št. 2993/2 k.o. V. opredeljena kot stavbna parcela tudi v občinskem odloku o prostorskih ureditvenih pogojih. Tožniki tej dejanski ugotovitvi prvega sodišča v pritožbi niso ugovarjali in je zato pritožbeno sodišče v razlogih svoje sodbe med drugim poudarilo, da niso podani pogoji za določitev funkcionalnega zemljišča iz tretjega odstavka 46. člena prej navedenega zakona.

Po določbah v času pred pravnomočnim končanjem tega spora še veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih (Ul. SRS št. 18/84, 33/89, Ul. RS št. 24/92) so se stavbna zemljišča v družbeni lastnini oddajala v uporabo pod pogoji, na način in v postopku, ki so bili v zakonu natančno določeni. Pravni posli o oddaji nezazidanega stavbnega zemljišča v družbeni lastnini in o prenosu pravice uporabe na takem zemljišču, ki so bili sklenjeni v nasprotju z določbami tega zakona, so bili po 57. členu nični. Tožniki niso zatrjevali, da naj bi oni pridobili sporno stavbno parcelo s pogodbo na podlagi javnega razpisa ali brez javnega razpisa na način in pod pogoji iz prvega ali drugega odstavka 51. člena navedenega zakona. Menili so, da za utemeljenost njihovega zahtevka zadostujeta zatrjevani dejstvi, da je bil namen delilne pogodbe ob pridobitvi sporne parcele v družbeno lastnino povečati obseg funkcionalnega zemljišča za sedaj njihovo hišo in da so v skladu s takim namenom sporno stavbno parcelo tudi dejansko uporabljali. Ne glede na dejstvo, da je izkazana le omejena uporaba dela parcele za sušenje perila v obdobju od leta 1976 dalje, od leta 1985 pa postopoma večja uporaba, je potrebno opozoriti, da samo zatrjevani namen ob sklenitvi delilne pogodbe za povečanje obsega obstoječega funkcionalnega zemljišča ne zadostuje, potrebna bi bila ali v skladu z zakonskimi predpisi sklenjena pogodba ali akt državnega organa. Po že prej obrazloženem pa sta nižji sodišči ugotovili, da tudi namen ob sklepanju delilne pogodbe ni bil tak, kot so ga neuspešno skušali dokazati tožniki, temveč je bila sporna parcela pridobljena zgolj zaradi potreb vrtca, torej za igrišče ob vrtcu. Po odselitvi vrtca v letu 1978 oziroma šole v letu 1985, ko te potrebe ni bilo več, pa tožniki niso sprožili ustreznega upravnega postopka ali sklenili pogodbe po prej navedenih zakonskih določbah oziroma česa takega niti niso zatrjevali.

Po vsem obrazloženem tožniki niso dokazali nobene pravne podlage za pridobitev solastninske ali druge pravice na sporni parceli. Prvo sodišče je natančno raziskalo tudi pogoje in postopek, na podlagi katerih je bila sklenjena pogodba o oddaji spornega stavbnega zemljišča dne 17.6.1993 med toženima strankama. O tem je navedlo obširne razloge na 5. in 9. strani sodbe. Ker pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z določbami takrat veljavnega Zakona o stavbnih zemljiščih, je bila zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi zavrnitev pritožbe tožnikov materialnopravno pravilna.

Izpodbijanima sodbama tako ni mogoče očitati v reviziji uveljavljanih nepravilnosti. Poleg tega tudi ni bilo najti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba na podlagi določbe 393. člena ZPP revizijo tožnikov zavrniti kot neutemeljeno.