Jedro

Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine je vprašanje, ali se je toženka zavezala, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla na tožnika. Če je takšna zaveza toženke obstajala, pa tudi, kdaj je njena obveznost nastopila.

Zmotna presoja listin pritožbenemu sodišču sicer narekuje spremembo izpodbijane sodbe, ker pa je zaradi zmotne presoje listine posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in bi v primeru pritožbene obravnave pred pritožbenim sodiščem to samo prvič ugotovilo pravnorelevantna dejstva, s čemer bi bila pravdnima strankama v tem delu odvzeta pravica do pritožbe, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mu je tožena stranka dolžna izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo postal lastnik stanovanja št. 42, v 10. nadstropju stanovanjske hiše, vpisane v vl. št. AA, k.o. Jesenice, v skupni izmeri 68,34 m2, ki ga je toženka pridobila na podlagi prodajne pogodbe št. ISP 1188/93-0 z dne 21.10.1993, sicer bo listino nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.03.2008 dalje. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.962,29 EUR.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je prišlo do sodne zmote, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da gre za spor med najbližjimi sorodniki. Opozarja, da tožnik ni imel pogojev za nakup stanovanja, zato je bil sklenjen dogovor med materjo, tožnikom in hčerko, da sestra formalno odkupi stanovanje (posodi ime), ob steku pogojev, pa se stanovanje prepiše na tožnika. Opozarja na pismo tožene stranke, napisano še pred sodnim postopkom, ki je v popolnem nasprotju z izjavami tožene stranke v tem postopku in povzema vsebino tega pisma. Poudarja, da je toženka v pismu natančno pojasnila, kakšen je bil dogovor. Ko je tožnik pridobil državljanstvo in po plačilu kupnine, so se stekli vsi pogoji za formalni prepis. Dogovor dokazujejo tudi tožnikova vlaganja. Uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP saj je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z navedenim pismom. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, poredno pa njeno razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je zatrjeval, da se je s toženko (sestro) dogovoril, da bo zanj odkupila stanovanje na ....., Jesenice (v nadaljevanju stanovanje), kar je za kupnino 1.434.121,00 SIT v letu 1993 tudi storila. Kupnino je plačal tožnik, toženka pa se je zavezala, da bo po pridobitvi vseh pogojev tožnika, stanovanje prenesla v njegovo last. Tožnik je zatrjeval, da je njegova sestra (toženka) pri nakupu stanovanja sodelovala kot navidezni kupec (t. i. slamnati kupec). Pri takšnem dogovoru je najti 3 udeležence pogodbenega razmerja: prodajalca, resničnega kupca (ki noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe) in navideznega kupca (ki veljavno sklene pogodbo s prodajalcem v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, ki ostane v ozadju, resničnemu kupcu pa se zaveže, da bo po preteku določenega časa ali izpolnitvi določenih pogojev nanj prenesel koristi iz sklenjene pogodbe) (1).

Bistveno za odločitev o primarnem tožbenem zahtevku tožnika je tako zgolj vprašanje, ali se je toženka zavezala, da bo vse koristi iz prodajne pogodbe prenesla nanj. Če je takšna zaveza toženke obstajala, pa tudi, kdaj je njena obveznost nastopila.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik takšnega dogovora ni uspel dokazati. Pri tem se je oprlo na izpovedi zaslišanih prič, pa tudi na predložene listine. Po mnenju sodišča iz priloženega pisma z dne 13.11.2006 (A 4) ne sledi, da je toženka zavezana tožniku, da mu izroči stanovanje z izročitvijo zemljiškoknjižne listine. Iz tega pisma je po mnenju sodišča prve stopnje razvidno le to, da je toženka tožniku ponudila, da lahko od nje stanovanje odkupi in v okviru zneskov ponudila ureditev vse zapuščine po mami pravdnih strank (obrazložitev izpodbijane sodbe na str. 5).

S takšno dokazno oceno predložene listine pa se ni mogoče strinjati. Iz predloženega pisma (ne glede na original ali overjen prevod) namreč izhaja, da toženka šteje, da stanovanje pripada tožniku. K takšnemu zaključku vodijo večkratne navedbe toženke („samo ti si dobil možnost odkupa stanovanja, v katerem živiš in tudi ti nisi imel pogojev, tako sem ti jaz morala pomagati“, „od simbolične vsote, ki je bila plačana za stanovanje, je ta vrednost sedaj sedemkrat večja“, „da sem ti omogočila odkup stanovanja, da ti je mama dala denar, da ga plačaš“, „na koncu imaš sedaj stanovanje v vrednosti 16 milijonov“, „katero je tebi mama dala v vrednosti hiše, stanovanja“, „ker menim, da je mama tebi kupila stanovanje in da bi ga takrat lahko kupila tudi meni“, „da pustiš J., da živi do upokojitve v stanovanju, za katerega ti je on dal možnost, da ga ugodno kupiš“). Ob takšnih izjavah tožnice, ni mogoče zaključiti, da je štela stanovanje za svoje in da ga je odkupila zase. Ker je toženka štela stanovanje kot tožnikovo, je šteti, da je med strankama obstajal ravno dogovor, da toženka nastopa kot navidezni kupec, saj druge ustrezne obrazložitve, čemu je tovrstne izjave podala, toženka ni ponudila.

Iz pisma sicer res izhaja, da se je med strankami pojavilo vprašanje zapuščine, saj je toženka prepričana, da je vse premoženje staršev dobil brat, sama pa ničesar, zato se je odločila, „da vzame svoj del zapuščine“. Četudi to drži, pa ne more biti predmet tega postopka, pač pa je lahko le predmet ustreznih drugih postopkov.

Zmotna presoja listin bi sicer pritožbenemu sodišču narekovala spremembo izpodbijane sodbe (2. odstavek 358. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču pa se je zastavilo vprašanje zastaranje tožnikovega zahtevka, ki ga je tožena stranka podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 05.02.2009. Tožnik je sicer zatrjeval, da sta se s toženko dogovorila za prepis stanovanja po plačilu kupnine in nastopu pogojev, v svoji izpovedi pa povedal, da je že leta 1996 ugotovil, da do realizacije dogovora ne bo prišlo. Zaradi zmotne presoje listine je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj ni znano, kakšna je bila pravzaprav zaveza tožene stranke, torej kdaj naj bi na tožnika tudi „formalno“ prenesla lastninsko pravico na stanovanju, ali po tožnikovi pridobitvi državljanstva ali po pridobitvi državljanstva in po plačilu kupnine ter kdaj so ti pogoji nastopili. Če bi pritožbeno sodišče samo opravilo obravnavo in samo prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva, bi bila pravdnima strankama v tem delu odvzeta možnost pritožbe (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave Republike Slovenije). Zaradi tega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, je moralo razveljaviti tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku (3. odstavek 182. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da se je načeloma mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da mora biti zavezovalni pravni posel za prenos nepremičnin (v konkretnem primeru dogovor pravdnih strank) v pisni obliki (52. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva (da je tožnik vseskozi uporabljal stanovanje, da je toženka stanovanje štela za njegovo) pa je po pravilu iura novit curia mogoče uporabiti teorijo realizacije pogodbe (58. člen OZ), saj je bil dogovor v bistvenem izpolnjen, manjka le še vpis v zemljiško knjigo na podlagi ustrezne zemljiškoknjižne listine (lastninska pravica na nepremičnini se na pravnoposlovni podlagi prenaša z vpisom v zemljiško knjigo – 1. odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika), kar tožnik zahteva s primarnim tožbenim zahtevkom.

Ni pa mogoče pritrditi stališču, da ni pomembno da se toženka ne spomni, da sta jo priča J. F. in tožnikova žena obiskali na domu, da je dala osebne podatke za sklenitev pogodbe. Če to drži, je to močan dokaz, da je toženka res nastopala v vlogi navideznega kupca, kar pa izhaja že iz predloženega pisma.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, kakšen je bil dogovor pravdnih strank, kdaj je obveznost tožene stranke zapadla in ali je tožbeni zahtevek tožnika že zastaral. Bistvena za odločitev je tako vsebina dogovora in ne okoliščina, kdo in iz čigavega denarja se je plačevala kupnina. Četudi je bila ta morebiti plačana iz denarnih sredstev pokojne matere, saj toženka v pismu izrecno priznava, da je mama tožniku kupila stanovanje. Če pa je bila ta (deloma) plačana iz sredstev toženke, pa je ta lahko predmet morebitnih verzijskih zahtevkov.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Glej tudi sklep II Ips 573/2004.