Jedro

Ob priznanju plačila računa, izstavljenega v višini pogodbeno dogovorjene obveznosti, je torej nesklepčno zatrjevanje tožeče stranke, da ima tudi vtoževani račun podlago v isti pogodbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/01370 z dne

19.11.2001 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek na plačilo 3.133.520,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.1.2000 do plačila in zahteva tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov, zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/01370 z dne

19.11.2001 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke v znesku 170.137,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.8.2003 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Nosilni razlog prvostopne sodbe, na osnovi katerega je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, je v ugotovitvi, da tožena stranka ni argumentirano odgovorila na trditve tožeče stranke, da je za toženo stranko opravila tako dela po računu št. 25/99, katera je tožena stranka priznala in ga tudi plačala, kot tudi dela po vtoževanem računu št. 34/99. Tožena stranka torej ni izpodbijala trditev tožeče stranke, da gre pri obeh računih za različna dela, v posledici česar je sodišče štelo to dejstvo kot nesporno. Pritožbeno sodišče šteje takšno izhodišče kot materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine uveljavljala plačilo računa št. 34/99 (A2) katerega podlago je utemeljevala s pogodbo št. K - 528/99 (A3). Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi zatrjevala, da je pogodbene obveznosti po pogodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka, poravnala z računom št. 25/99. Na ta način je izrecno prerekala pogodbeno podlago vtoževanemu računu.

Glede na to, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne

20.6.2003 priznala trditev tožene stranke, da je poravnala obveznosti po računu št. 25/99 (ki je bil izstavljen v višini dogovorjenih pogodbenih obveznosti po pogodbi št. K-528/99), je bilo torej na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme glede podlage vtoževanega računa, ki tako presega znesek pogodbeno dogovorjenih obveznosti (212. člen ZPP). Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila zgolj trditve o tem, da gre pri zaračunanih delih po vtoževanem računu za različna dela glede na dela, ki so bila zaračunana z računom št. 25/99. Zgolj takšne trditve ne dajejo opore za sklepanje, da ima vtoževani račun podlago v pogodbi K 528/99. Pogodbene podlage vtoževanega računa ni mogoče utemeljevati zgolj na trditvah, da je tožeča stranka opravila različna dela po obeh računih. Ob priznanju plačila računa, izstavljenega v višini pogodbeno dogovorjene obveznosti, je torej nesklepčno zatrjevanje tožeče stranke, da ima tudi vtoževani račun podlago v isti pogodbi. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke se izkaže kot neupravičen očitek prvostopnega sodišča toženi stranki, da se ni opredelila do navedb nasprotne stranke, saj kot rečeno te okoliščine za odločitev o tožbenem zahtevku ne morejo biti odločilne. Ker tožeča stranka torej ni ponudila ustrezne trditvene podlage za utemeljitev vtoževanega računa, je s tem izkazana nesklepčnost tožbe, v posledici česar je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela tudi ni upravičena do povrnitve nastalih pravdnih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).