Jedro

V 2. odstavku 4. točke pogodbe o zaposlitvi je določeno, da pogodbeni stranki soglašata, da delavcu, ki ne izpolni pogoja iz 1. odstavka 4. člena pogodbe, s katerim se je tožnik zavezal, da bo v dveh letih od dneva sklenitve pogodbe uspešno končal temeljno vojaško strokovno usposabljanje in šolo za častnike, pogodba o zaposlitvi preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. V tem primeru mora delavec povrniti vse stroške vojaškega strokovnega usposabljanja, ki zajemajo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredne stroške izobraževanja (šolnine, prijave, kotizacije ...). Tožnik je bil razporejen na dolžnost kandidata za častnika – pripravnika z visoko strokovno izobrazbo in nato na formacijsko dolžnost kandidat za častnika na formacijo Vojaške šole in je bil napoten na šolanje za častnika. Ves čas zaposlitve pri toženi stranki, vse do prekinitve šolanja zaradi neizpolnjevanja pogojev za uspešno zaključitev 1. faze izobraževanja in usposabljanja na Šoli za častnike, je bil torej na izobraževanju in ni opravljal drugega dela za toženo stranko. Zato je glede na citirano pogodbeno določilo tožnik dolžan vrniti toženi stranki tudi stroške nadomestila plače v bruto zneskih, ki nedvomno spadajo med „vse stroške izobraževanja“ po citirani določbi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter: - spremenilo 3. točko sklepa tožene stranke št. ... z dne 27. 10. 2008 in s tem v zvezi odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 1. 2009, tako da se glasi: „Delavec je dolžan plačati stroške vojaškega strokovnega usposabljanja – Šole za častnike v višini 9.715.38 EUR, za kar bo delavcu izstavljen račun;“ - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več, to je ugotovitev nezakonitosti in odpravo 3. točke izreka sklepa ter z njim v zvezi odločbe tožene stranke (I. točka izreka sodbe); - odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe ter zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da izpodbijano sodbo primarno izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je podlaga za obveznost vračila stroškov izobraževanja Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo, kar je nepravilno, saj je bil navedeni pravilnik objavljen šele 6. 6. 2007, to je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi (ki je bila sklenjena 26. 10. 2006). Poleg tega pa v pogodbi o zaposlitvi pravilnik ni nikjer omenjen, zato za tožečo stranko ne pride v poštev, ne glede na to, da naj bi se nahajal pri priči A.A.. V obravnavanem primeru tožniku ni bila dana odpoved iz krivdnih razlogov, zato tudi ne velja pravilo iz 2. odstavka 93. člena Zakona o obrambi, ki natančno določa pogoje, ob katerih je tožena stranka upravičena do povračila stroškov vojaškega strokovnega usposabljanja in sicer zgolj v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca ali zaradi odpovedi iz krivdnih razlogov na strani delavca. Noben zakonski opis ne ustreza dejanskemu stanju v tej zadevi. Pravilnik pa tudi ne more nalagati (delavcu) več obveznosti kot zakon. Iz obrazložitve sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 16. 9. 2011 izhaja, da obveznost tožeče stranke temelji na splošnih pravilih obligacijskega prava, vendar to ne drži, saj je pogodbeno določilo v 2. odstavku 4. točke Pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2006 povsem nedoločno in v nasprotju s pravili obligacijskega prava, pa tudi s kogentnimi določili delovnega prava, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. Tožeča stranka izpostavlja, da je ves čas zaposlitve opravljala delo pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je odplačna pogodba in prejemala plačo. Tožeča stranka ni prejemala nadomestila plače, saj je izpolnjevala delovne obveznosti. Tožnik ni bil na študijskem dopustu, ves čas je bil prisoten pri delodajalcu in je moral ravnati skladno z njegovimi navodili. Čeprav ima tožena stranka druge možnosti pridobivanja ustreznega kadra, npr. s štipendiranjem, se je odločila, da bo s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi. Plača in nadomestilo plače pa je zakonska pravica in se ji delavec niti ne more odpovedati, kakršenkoli drugačen dogovor pa je ničen in v nasprotju s prisilnimi predpisi. V tem pogledu je potrebno 2. odstavek 4. točke Pogodbe o zaposlitvi razlagati v korist tožeče stranke in pri tem pri iskanju pravega pomena pogodbenih določil upoštevati tudi 83. člen OZ, saj je pogodbo o zaposlitvi pripravila tožeča stranka. Tožena stranka je imela možnost v pogodbi o zaposlitvi s tožnikom jasno navesti, da mora tožnik v primeru neuspešno opravljenega izobraževanja vrniti tako stroške izobraževanja kot tudi bruto stroške plač, pa tega ni storila. Iz pogodbe ni razvidno, kakšne obveznosti bodo v primeru neizpolnitve pogoja bremenile tožečo stranko, saj se ne ve, kaj zajema določilo „vse stroške vojaškega strokovnega usposabljanja“. Tožena stranka tožeči ni omogočila vpogleda v pravilnik niti ji ni ob sklenitvi pogodbe predočila predvidenih stroškov strokovnega usposabljanja. Tožena stranka ni dokazala ne obstoja ne višine stroškov izobraževanja tožnika niti revalorizacije zahtevanih zneskov po pravilniku, ki nima podlage v pogodbi o zaposlitvi ali zakonu. Z izjemo obračunov plač ni predložila nobenih listin, iz katerih bi izhajal zatrjevani strošek, ampak le nepodpisano razpredelnico. Specifikacija stroškov, ki je enostranska listina tožene stranke, ne zadostuje za utemeljenost njenih navedb.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah s pritožbo uveljavljenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, vendar le pavšalno, ne da bi konkretno opredelila, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bili razlogi sodbe pomanjkljivi. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, kadar sodba vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, je ustrezno obrazložena, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Iz vsebine pritožbe kot celote je razvidno, da se ta pritožbeni razlog v bistvu uveljavlja zaradi nestrinjanja tožnika s pravno presojo in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, s čimer tožeča stranka uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Prvostopenjsko sodišče je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 397/2011 z dne 16. septembra 2011, da obveznost povračila stroškov izobraževanja izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ter da temelji tudi na določilih Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve (103. do 111. člen OZ). Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je bil Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo objavljen šele 6. 6. 2007 in da je šele z objavo začel veljati, vendar to ne pomeni, da za obravnavani primer ne velja. V pogodbi o zaposlitvi je namreč določba, da pogodbeni stranki soglašata, da se glede pravic in obveznosti delavca, ki jih ne ureja ta pogodba in o katerih ne bo odločeno s posebnimi akti, uporabljajo predpisi, ki se uporabljajo za delavce na obrambnem področju (14. člen) ter določba, da pogodbeni stranki soglašata, da bo o pravicah in obveznostih, ki jih ne ureja ta pogodba, odločeno s posebnimi akti ter da lahko delodajalec akt, s katerim se določijo pravice oziroma obveznosti delavca, nadomesti z novim aktom skladno z veljavno zakonodajo in pogodbo o zaposlitvi. Upoštevajoč navedeno ni dvoma, da tudi za tožnika veljajo določbe pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo z dne 21. 3. 2006, s katerimi je natančneje opredeljena v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena obveznost vračila stroškov izobraževanja, čeprav je pričel veljati (glede na datum objave) šele v letu 2007, torej v času, ko je tožnikovo izobraževanje in usposabljanje že potekalo. Pravilnik namreč v 8. členu med drugim določa tudi, kaj se šteje za „vse stroške izobraževanja“, ki jih je zaposleni dolžan povrniti ministrstvu, če šolanja ne konča v pogodbenem roku ali če prekine delovno razmerje pred koncem izobraževanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da določbe navedenega pravilnika veljajo tudi za obravnavani primer, pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so neutemeljene.

Zmotno je tudi stališče pritožnika, da je pogodbeno določilo v 2. odstavku 4. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2006 povsem nedoločno in v nasprotju s pravili obligacijskega prava, pa tudi z določili delovnega prava, ki določajo minimum pravic delavca in omejujejo pogodbeno svobodo strank. V 2. odstavku 4. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2006 je povsem jasno določeno, da pogodbeni stranki soglašata, da delavcu, ki ne izpolni pogoja iz 1. odstavka 4. člena pogodbe, s katerim se je tožnik zavezal, da bo v dveh letih od dneva sklenitve pogodbe uspešno končal temeljno vojaško strokovno usposabljanje in šolo za častnike, pogodba o zaposlitvi preneha veljati v roku 30 dni od datuma, določenega za zaključek usposabljanja. V tem primeru mora delavec povrniti vse stroške vojaškega strokovnega usposabljanja iz prvega odstavka tega člena, ki zajemajo nadomestila plače za čas odsotnosti z dela in neposredne stroške izobraževanja (šolnine, prijave, kotizacije ...). Tožnik je bil razporejen na dolžnost kandidata za častnika – pripravnika z visoko strokovno izobrazbo in nato v letu 2007 na formacijsko dolžnost kandidat za častnika na formacijo Vojaške šole in je bil napoten na šolanje v 18. redno generacijo Šole za častnike. Ves čas zaposlitve pri toženi stranki, vse do prekinitve šolanja zaradi neizpolnjevanja pogojev za uspešno zaključitev 1. faze izobraževanja in usposabljanja na Šoli za častnike, je bil torej na izobraževanju in ni opravljal drugega dela za toženo stranko, kar je povedal tudi sam tožnik. Zato je glede na citirano pogodbeno določilo tožnik dolžan vrniti toženi stranki tudi stroške nadomestila plače v bruto zneskih, ki nedvomno spadajo med „vse stroške izobraževanja“ po citirani določbi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Pri tem zlasti ni mogoče pritrditi stališču, da naj bi bila določba 2. odstavka 4. točke pogodbe o zaposlitvi nična, ker naj bi bila v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno odločilo tudi o višini stroškov, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zaradi neuspešno zaključenega izobraževanja in usposabljanja na Šoli za častnike. Pri tem je upoštevalo specifikacijo stroškov izobraževanja, ki jo je pripravila A.B. in njena pojasnila v zvezi z izdelavo izračuna ob upoštevanju dejanskih stroškov na podlagi prejetih računov za obdobje šolanja tožnika, oz. v zvezi z izračunom povprečnih stroškov za obdobje šolanja tožnika. Ker gre za izračun neposrednih stroškov izobraževanja, ki je izdelan v skladu s pravilnikom, ob upoštevanju dejanskih stroškov, ki so nastali v zvezi z izobraževanjem kandidatov na Šoli za častnike, ni mogoče upoštevati navedb pritožnika, ki specifikaciji nasprotuje le pavšalno, češ da gre za enostransko listino tožene stranke.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini bruto nadomestil plače, ki se je tožniku izplačevalo v času izobraževanja od 2. 2. 2007 do 9. 11. 2007, ki spada med stroške izobraževanja, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, pri čemer je sodišče prve stopnje upoštevalo, da tožnik ni dolžan vrniti nadomestil plače za čas odsotnosti – zaradi bolniškega staleža, letnega dopusta, praznikov.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi določbe 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).