Jedro

Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta in sicer da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik, kot to pravilno ugotavlja nižje sodišče, ni dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je po ugotovitvi sodišča tožena stranka postopala v skladu z določbami ZZVZZ, to pomeni, da tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato je sodišče ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnilo.

Ko je revizijsko sodišče obravnavalo revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje izvedenskega mnenja zdravniške komisije, je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu, ne da bi bila izdana dokončna odločba v predhodnem (upravnem) postopku, lahko zaključilo, da je nižje sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja šele dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je vložitev tožbe dovoljena. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožnik zahteval razveljavitev mnenja zdravniške komisije II. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS, pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena, saj tožnik ni smel vložiti tožbe, če ni izčrpal predvidenih (rednih pravnih) sredstev oziroma predpisanih postopkov, določenih v ZZVZZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odškodnino v znesku 10,000.000,00 SIT zaradi kršenja ustavnih pravic ter napada na telesno in duševno celovitost in zaradi duševnih bolečin, na podlagi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98) v zvezi z 82. in 83. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) pa je zavrglo tožbo v delu, kjer se izpodbija izvedensko mnenje št. 2983 z dne 29.7.1997. Sodišče je ugotovilo, da ni podana procesna predpostavka za uveljavljanje varstva pravic pred sodiščem, saj tožniku ni bila izdana dokončna odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da delovno in socialno sodišče ni bilo stvarno pristojno za rešitev spora. Navajal je zmotno uporabo določbe 30. člena ZDSS, kršitev 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih in kršitev ustavnih določb ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določbah 339. člena ZPP. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo in sklep razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker se v sporu uveljavlja pravica iz oziroma do zdravstvenega zavarovanja in odškodnina za škodo, ki naj bi bila iz tega naslova povzročena zavarovancu, je za sojenje pristojno socialno sodišče in zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo in sklep je mogoče v celoti preizkusiti, zato tudi ni mogoče ugotoviti v reviziji očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, še posebno, ker ni ugotoviti nobenih nasprotij v razlogih izpodbijane sodne odločbe.

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ - Uradni list RS, št. 9/92 in nadalj.) v 94. členu določa, da zavod odgovarja zavarovani osebi za škodo v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.). Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno podani elementi odškodninskega delikta in sicer da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da je škoda sploh nastala, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost povzročitelja škode. Ker tožnik, kot to pravilno ugotavlja nižje sodišče, ni dokazal nedopustnega ravnanja tožene stranke, saj je po ugotovitvi sodišča tožena stranka postopala v skladu z določbami ZZVZZ, to pomeni, da tudi ni odškodninske odgovornosti. Zato je sodišče ta del tožbenega zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Ko je revizijsko sodišče obravnavalo revizijo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje izvedenskega mnenja zdravniške komisije, je ob dejanski ugotovitvi, da je tožnik vložil tožbo v socialnem sporu, ne da bi bila izdana dokončna odločba v predhodnem (upravnem) postopku, lahko zaključilo, da je nižje sodišče svojo odločitev pravilno oprlo na določbo 30. člena ZDSS. Ta določa, da ne more zahtevati sodnega varstva pravic stranka, ki ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku. To pa pomeni, da predstavlja šele dokončna odločitev pristojnih organov tožene stranke o uveljavljeni pravici iz socialne varnosti procesno predpostavko za vložitev tožbe. Procesna predpostavka je pogoj, ki mora biti izpolnjen, da je vložitev tožbe dovoljena. Ker ta pogoj ni bil izpolnjen, je bila tožba, s katero je tožnik zahteval razveljavitev mnenja zdravniške komisije II. stopnje, v skladu z določbo 30. člena ZDSS, pravilno zavržena, ker ni bila dovoljena, saj tožnik ni smel vložiti tožbe, če ni izčrpal predvidenih (rednih pravnih) sredstev oziroma predpisanih postopkov, določenih v ZZVZZ.

Vse ostale navedbe revizije za rešitev zadeve niso odločilne in jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Revizijo tožnika je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena oziroma tega člena v zvezi s 384. členom ZPP, zavrnilo kot neutemeljeno.