Jedro

Tožnici v postopku ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanja njegovih obveznosti po sklenjeni pogodbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da se razveže pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 7. 4. 2009 v obliki notarskega zapisa št. SV 288/09 sklenili in podpisali tožeča stranka in tožena stranka ter se v zemljiško knjigo vpisana prepoved odtujitve in obremenitve izbriše po uradni dolžnosti, tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti nastale pravdne stroške (točka I. izreka), nadalje pa zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2016 do plačila in ji povrniti stroške postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe), hkrati pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožujeta pravdni stranki.

3. Tožeča stranka po tožbi in tožena po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) se pritožuje zoper točko I. in III. izreka sodbe (zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po tožbi in odločitev o stroških postopka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom za njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno za njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka in ji odvzelo pravico do obravnave pred sodiščem, ker je zavrnilo njene dokazne predloge z zaslišanjem prič (Š.F., Š.J., F.A., Š.K. in M.K.). Sodišče ni ugotavljalo vseh pravno odločilnih dejstev, saj bi moralo, glede na to, da je zaključilo, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju že dalj časa (približno tri leta) ne izpolnjuje, presojati razloge za nastop takšnega stanja, pa tega ni storilo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe najmanj preuranjena. Potrebno je izhajati iz narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot strogo osebne zaveze preživljalca do preživljanca, ki temelji na osebni povezanosti strank, njuni naklonjenosti, medsebojni odvisnosti, tudi družinski naravnanosti, in če tega ni, ni mogoče utemeljeno zahtevati od preživljanca, da bo preživljalcu dovolil izpolnjevati svoje obveze. Ne gre le za plačevanje računov oziroma nakazovanje denarnih sredstev, kar je povsem neosebno opravilo, zato bi bilo potrebno ugotoviti dejanske razloge za tožničino odklanjanje toženčeve pomoči in oskrbe. Pri tem se kot povsem nepomembna izkažejo vsa dejstva, ki so vodila k sklenitvi pogodbe, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju ni namenjena poplačilu za opravljeno delo in skrb, temveč zagotovitvi pomoči preživljalca za naprej. Običajno je, da do sklenitve te pogodbe pride po tem, ko preživljalec nekaj časa skrbi za preživljanca, saj na ta način pri njem vzbudi prepričanje, da bo zanj poskrbel vse do njegove smrti, odločilen je torej nagib za sklenitev take pogodbe. Takoj, ko je sodišče zaključilo, da toženec pogodbe že več let dejansko ne izpolnjuje, niti ni poskušal doseči alternativnega načina zagotavljanja oskrbe in pomoči tožnici, bi moralo presoditi vzroke za takšno stanje. Tožnica je trdila, da ji toženec grozi s fizično silo, izvršuje psihično nasilje in jo žali, zaradi česar se ga je začela bati, kar je ostalo prezrto. Ni mogoče spregledati dejstva, da se je toženec do tožnice vedel zgledno in lepo, dokler mu je premoženje obljubila z oporoko, že nekaj časa po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa se je njegovo obnašanje do nje močno spremenilo, zanašati se je začel na sporno pogodbo, oklepa katere se tožnica ne more več enostransko rešiti. Nadalje je dokazna ocena sodišča zmotna, saj je izpoved tožnice ostala praktično neocenjena, prav tako izjava priče E.B., do pričanja E.K. se ni opredelilo, enako velja za izpoved priče Z.M.. Te priče so povečini izpovedale, da je toženec v preteklosti dejansko pomagal tožnici, nekaj let pa tega ne počne več. Glede na dejstvo, da se pogodba zaradi toženčevega ravnanja že dalj časa ne izpolnjuje, in da tudi ni nobenih vzgledov, da bi se to stanje spremenilo, je tožničina zahteva povsem utemeljena, odločitev sodišča pa zmotna, posledično pa nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke po tožbi in tožeče stranke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) izpodbija sodbo v delu odločitve, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi in v stroškovni odločitvi (točka II. in III. izreka) zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženec je nasprotno tožbo vložil zgolj iz razloga, če bi sodišče tožbenemu zahtevku tožnice na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju ugodilo. Ker pa je zahtevek zavrnilo, bi moralo, v kolikor se s tožbenim zahtevkom po nasprotni tožbi ni ukvarjalo, le tega zavreči in ne zavrniti kot neutemeljenega, saj se v dejansko stanje in vsebino zahtevka iz nasprotne tožbe ni spuščalo. V primeru, če bi obveljala odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi, bi odločitev postala pravnomočna in tožbe zoper tožnico v primeru razveze pogodbe toženec ne bi mogel vložiti. Nadalje graja stroškovno odločitev kot napačno, saj stroški pravdnih strank niso primerljivi, sodišče pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Stroškovna odločitev se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje sicer navede, da je pooblaščenec toženca zavezanec za plačilo DDV, pooblaščenka tožnice pa upravičena do potnih stroškov, vendar pa so bile opravljene tri obravnave, prav tako sta se opravili dve mediaciji, pooblaščenka tožnice pa je opravila 70 km oziroma bi se ji priznali stroški kilometrine. V kolikor bi sodišče pooblaščencu toženca priznalo vse stroške, le ti ne bi bili primerljivi s potnimi stroški pooblaščenke tožnice (12.488 točk in 22% DDV v primerjavi s potnimi stroški 25,90 EUR). Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke po tožbi oziroma tožeče po nasprotni tožbi glede zavrnitve tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (točka II. izpodbijane sodbe):

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v celoti zavrnilo, ker pogodba o dosmrtnem preživljanju ni bila razvezana in zato ni bilo mogoče ugotoviti zahtevkov iz nasprotne tožbe, saj je toženec zgolj izpolnjeval svoje pogodbene dolžnosti, do plačila katerih zato ni upravičen.

7. Pritožba, ki graja odločitev sodišča prve stopnje, ker meni, da bi moralo zavreči in ne zavrniti tožbeni zahtevek, ni utemeljena.

8. Najprej je potrebno povedati, da ni mogoče zavreči tožbenega zahtevka, mogoče je zavreči zgolj tožbo, slednjo pa iz pomanjkanja procesnih razlogov, katere sodišče prve stopnje ugotavlja praviloma ob prehodnem preizkusu tožbe po prvem odstavku 274. člena ZPP (1), ob predpostavki, da je tožba popolna (273. člen ZPP).

9. V obravnavanem primeru je ugotoviti, da je tožba popolna, in da nima pomanjkljivosti v smislu prvega odstavka 274. člena ZPP, ugotoviti pa je, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, utemeljen bi lahko bil zgolj v primeru, če bi prišlo do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj se zahtevek na plačilo denarnega zneska nanaša na vrnitev obveznosti, ki so bile izpolnjene po tej pogodbi. Ker do razveze te pogodbe ni prišlo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da za utemeljenost tožbenega zahtevka ni izpolnjena prva izmed materialnih predpostavk za plačilo oziroma povrnitev že izpolnjenih pogodbenih obveznosti.

10. Pritožba nima prav, da gre v primeru, ker je bil zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen, za že pravnomočno razsojeno stvar, če bi v nadaljevanju bilo ugodeno tožbenemu zahtevku po tožbi, torej, če bi v tem postopku vseeno prišlo do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ugotovitev, ali gre za že pravnomočno razsojeno stvar (na kar pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti v smislu 319. člena ZPP), je namreč vezana na vsebino sodbe, ki pa jo sestavljajo tako dejanska podlaga sodbe, dejansko stanje in izrek, pri čemer v dejansko podlago sodbe spada vse, kar so stranke navedle za utemeljitev zahtevka.(2) Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost, le ta pa se nanaša na stanje, ki je obstajalo v trenutku zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.(3) Zaradi tega v primeru vložitve nove tožbe z istim zahtevkom kot je postavljen v obravnavani nasprotni tožbi, ne bi bilo mogoče sklepati, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar (ker je bil tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnjen), saj bi bilo nedvomno v tem primeru stanje ob vložitvi take tožbe drugačno kot stanje v trenutku zaključka glavne obravnave v tej pravdni zadevi. Obseg pravnomočnosti sodbe, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno, je namreč potrebno presojati z vidika razlage celotne odločbe, tako izreka, kot tudi dejanskega stanja.

11. Iz navedenih razlogov pritožba tožeče stranke po nasprotni tožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka, ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu, v točki II. izreka potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

O pritožbi tožeče stranke po tožbi glede odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi (točka I. izreka):

12. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, smiselno iz razloga, ker je krivda zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz te pogodbe dejansko na strani tožnice in ne na strani toženca, ki je pripravljen izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, tožnica pa mu to zadnja tri leta oziroma od sredine leta 2013 preprečuje, ga zmerja in podi od hiše ter mu tudi grozi, da si bo vzela življenje, v kolikor bo še prihajal. 13. Ugotoviti je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju (kot je opredeljena v prvem odstavku 557. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ (4)), na podlagi katere se je tožnica zavezala, da bo na toženca (prevzemnika) prenesla lastninsko pravico na svojih nepremičninah, on pa se je zavezal, da ji bo do njene smrti nudil določen dajatve oziroma storitve, o čemer je natančno določeno v 8. točki te pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu SV 288/09 dne 7. 4. 2009.(5) Izročitev nepremičnin je bila odložena do izročiteljičine (tožničine) smrti.

14. Sodišče prve stopnje je glede presoje vprašanja razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med pravdnima strankama, pravilno izhajalo iz določbe tretjega odstavka 561. člena OZ(6), upoštevaje pri tem trditveno podlago tožbe in uveljavljeno stališče v sodni praksi, da razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni mogoča v primeru, ko eden od pogodbenikov drugemu brez objektivno opravičljivih razlogov onemogoča izpolnjevanje njegovih obveznosti ter vse okoliščine konkretnega primera, to je ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo ob temeljiti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja naslednje: - pravdni stranki sta dne 7. 4. 2009 v notarskem zapisu SV 288/09 sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri čemer je bila izročitev nepremičnin odložena do tožničine smrti, - toženec je pred sklenitvijo pogodbe nudil oskrbo tožnici v dogovorjenem obsegu v pogodbi že deset let pred njeno sklenitvijo, po njeni sklenitvi pa še vse do sredine leta 2013, - od sredine leta 2013 tožnica tožencu preprečuje izpolnjevanje obveznosti po pogodbi, zato jih toženec ne izpolnjuje, - v letu 2013 sta se pravdni stranki večkrat sprli, tožnica je postala nemogoča, začela je zmerjati toženca in ga poditi od hiše, grozila pa mu je tudi, da si bo vzela življenje, če bo še hodil k njej, - toženec je tožnici kljub vsemu še vedno pripravljen pomagati, - pravdni stranki ne živita v skupnem gospodinjstvu, - tožnica je včasih zelo srčna, včasih zelo škodoželjna in zahtevna oseba ter ves čas v konfliktih s sosedi, saj je prepričana, da ji ti kradejo in prestavljajo živo mejo, - tožnica je bila tista, ki je prepričala toženca, da podpiše pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ker ni želela, da premoženje dobi njen sin, s katerim že 40 let nima stikov.

16. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogoji za razvezo pogodbe niso podani, saj tožnica tožencu preprečuje izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, zato ne more zahtevati razdrtja pogodbe, saj je razveza le te skrajni ukrep in ne sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od tožničinega dojemanja svojega trenutnega položaja, upoštevaje pri tem dejstvo, da je toženec tožnici nudil pomoč že deset let pred sklenitvijo pogodbe in štiri leta po njej in je to še zmeraj pripravljen.

17. Vse navedeno, posebej dejstvo, da toženec svojih obveznosti po pogodbi ne izpolnjuje iz razlogov na strani tožnice, tudi po oceni sodišča druge stopnje daje podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 561. člena OZ.

18. Niso utemeljena pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje tožnico odvzelo pravico do izjave in s tem kršilo določbe postopka, ker ni zaslišalo vseh prič, ki jih je predlagala tožnica (Š.F., Š.J., F.A., Š.K. in M.K.) in kar naj bi vzbujalo tudi dvom v pristranost razpravljajoče sodnice. Sodišče prve stopnje je sicer na zadnjem naroku za glavno obravnavo (5. 9. 2016) povzelo vse izvedene dokaze, hkrati pa dokazne predloge, ki niso bili izvedeni, zavrnilo, o čemer ni zavzelo stališča, vendar je stališče o tem, zakaj ni zaslišalo vseh prič zavzelo v sedaj izpodbijani sodbi (točka 6 obrazložitve), kar pomeni, da je imela tožnica možnost v pritožbi podati obrazložene nasprotne argumente zoper postopanje sodišča prve stopnje, pa tega ni storila. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sklicuje zgolj na kršitev načela kontradiktornosti oziroma, da ji je bila odvzeta pravica do obravnave zaradi opustitve zaslišanja predlaganih prič, pri čemer ni navedla obrazloženih razlogov, v čem so bili zaključki sodišča prve stopnje zaradi opustitve zaslišanja predlaganih prič napačni oziroma v čem je bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da tožnica niti v sami tožbi, ko je predlagala na primer zaslišanje priče Š.F., ni izrecno pojasnila, o čem naj bi priča konkretno vedela povedati. Zapisala je zgolj, da je ta priča ob priliki nekega obiska toženca pri tožnici doma slišala, kako je toženec s tožnico grdo govoril in jo zmerjal. Te navedbe so zgolj pavšalne in nekonkretizirane, saj tožnica ni pojasnila, kaj naj bi ji toženec ob tisti priliki govoril in na kak način naj bi jo zmerjal (navedenega tožnica niti ni opisala ob priliki svojega lastnega zaslišanja). Zato sodišče druge stopnje šteje, da je bil dokazni predlog tožnice z zaslišanjem Š.F. nezadostno substanciran, pri čemer naj bi šlo zgolj za en dogodek, glede katerega sodišče ne more presoditi, ali je dejansko šlo za toženčevo nedopustno ravnanje, saj se tožnica do njegovega ravnanja konkretno ne opredeljuje, zgolj navaja, da je govoril grdo in jo zmerjal. Tudi ni res, da je sodišče svojo dokazno oceno in posledično zaključke sprejelo le na podlagi zaslišanja prič predlaganih s strani toženca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je evidentno razvidno, da je sodišče v postopku zaslišalo tudi priče, ki jih je predlagala tožnica (M.Z., B.S., F.Š.) ter svojo dokazno oceno napravilo tako na podlagi dokazne ocene njihovih izpovedb, kot na podlagi izpovedb prič, predlaganih s strani toženca (F.W., E.B., B.P., E.K., C.B). Zaključke o tem, da je toženec tožnici vse do leta 2013 pomagal, je sprejelo na dokazni oceni izpovedb prič B.S., M.Z., F.W., F.Š. E.B., B.P., C.B., pri čemer tudi listina - lokacijska informacija z dne 3. 3. 2005, na podlagi katere je tožnica pridobila lokacijsko informacijo na gradnjo nadstreška na njeni parceli, na kateri stoji gospodarsko poslopje, potrjuje ugotovitve, da je toženec pri tožnici renoviral objekt za zamenjavo strehe in razširitvijo le tega. Sodišče je dokazno o tem, da sta se pravdni stranki v začetku razumeli, ugotovilo tudi na podlagi s strani tožnice predlaganih prič F.Š. in M.Z. (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 8), zaključke o tem, da tožnica tožencu ne dovoli, da bi ji pomagal pa na podlagi skladnih izpovedb toženca in prič M.Z., F.W. in B.P.. Pritožbena izvajanja, da je sodišče zaslišalo skoraj vse priče, ki jih je predlagal toženec, ne pa tudi tiste, ki jih je predlagala tožnica, zato niso utemeljena. Sodišče druge stopnje zato v zaključke sodišča prve stopnje, ki jih je slednje sprejelo na podlagi obširne dokazne ocene, v kateri se opredeljuje do vseh izpovedb zaslišanih prič in pravdnih strank, ne dvomi.

19. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče ni presojalo razloge, zaradi katerih toženec že dalj časa pogodbe ne izpolnjuje in da je temelj izpolnjevanja tovrstnih pogodbenih zavez naklonjenost, medsebojno zaupanje ter spoštovanje. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno ugotoviti, kaj so dejanski razlogi za tožničino odklanjanje toženčeve pomoči in oskrbe, saj je tožnica trdila, da ji toženec grozi s fizično silo, izvršuje psihično nasilje, jo žali, zaradi česar se ga je začela bati. Sodišče druge stopnje opozarja, da je bilo na strani tožnice dokazno breme o tem, kaj je privedlo toženca do tega, da do nje grdo obnaša, predvsem pa se opredeliti do tega, v čem se kaže takšno njegovo obnašanje, torej nedopustno ravnanje, ki bi kot tako lahko imelo za posledico razvezo pogodbe. Sodišče prve stopnje se je do slednjega opredelilo, kar evidentno izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe (posebej na strani 9), kjer je ugotovilo, da tožnica nima namena, da bi s tožencem pobotala in mu dovolila, da bi ji pomagal, hkrati pa, je na podlagi skladnih izpovedb toženca in prič M.Z., F.W. in B.P. ugotovilo, da so razlogi za odklanjanje pomoči na njeni strani, da je muhasta oseba (včasih zelo srčna, včasih pa zelo škodoželjna in zahtevna oseba ter ves čas v konfliktih s sosedi) in zaključilo, da je dejansko tožnica tista, ki je tožnika zmerjala (kot na primer, da se njegova mama sploh ne bi smela roditi in podobno), ki je spremenila odnos do toženca, ga začela poditi od hiše ter mu groziti s samomorom, če ne bo ravnal po njeni volji. Tožnici torej v postopku ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanja njegovih obveznosti po sklenjeni pogodbi. Posledično je neutemeljena tudi pritožbena graja, da toženec ne more zahtevati, da pogodba ostane v veljavi, ker ni zahteval spremembe njegovih obveznosti v za tožnico sprejemljivo obliko. Slednje lahko namreč stori vsaka pogodbena stranka ob izkazanem obstoju okoliščin iz 562. člena OZ.

20. Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče E.B., saj je iz točke 10 obrazložitve izpodbijane sodbe (stran 7) razvidno, da je povzelo izpovedbo te priče (tožničinega nečaka) ter jo dokazno ocenilo. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje izpovedbi prič E.K., čeprav je ta povedal, da je tožnica tožencu očitala, da jo je napadel ter M.Z. priredilo svoji dokazni oceni, česar natančno pritožba niti ne pojasni, pojasni pa tudi ne, v čem bi bila lahko drugačna dokazna ocena izpovedbe K. o tem, kaj je tožnica tožencu očitala, saj se je sodišče prve stopnje do verodostojnosti tožničine izpovedbe določno in jasno opredelilo.

21. V posledici navedenega pritožba tožnice ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsegu odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi (točka I. izreka) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

O stroških postopka:

22. Tožnica v svoji pritožbi zgolj posledično graja stroškovno odločitev, medtem ko toženec obrazloženo nasprotuje (7) odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Pritožbi nista utemeljeni.

23. Sodišče odloči o pravdnih stroških, upoštevaje pri tem načelo uspeha (8) pravdnih strank v postopku, kar je v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo, saj je v istem postopku obravnavalo tako tožbo kot nasprotno tožbo, katerih zahtevke je v celoti zavrnilo. To pa pomeni, da tožnica ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom po tožbi, toženec pa ne s svojim zahtevkom po nasprotni tožbi. Ker sta bila oba zahtevka obravnavana v istem pravdnem postopku in nobena stranka s svojim zahtevkom ni uspela, morata stranki nositi sami svoje stroške. Pri tem je brezpredmetno dejstvo višine nastalih stroškov strank, saj odločitev ni odvisna od tega, koliko stroškov je strankam v postopku nastalo. Pritožba toženca podana v tej smeri ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena njegova pritožba, da stroškovne odločitve ni moč preizkusiti, saj je sodišče prve stopnje odločitev o tem, zakaj krije vsaka stranka svoje stroške postopka (načelo uspeha) obrazložilo v točki 13 obrazložitve sodbe.

24. Pravdni stranki sta dolžni kriti tudi vsaka svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli, z odgovorom na pritožbo, s katerim je tožnica odgovorila na pritožbo toženca, pa tožnica ni prispevala k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenem zahtevku ne spada v sodno pristojnost (18. člen), da je bila tožba vložena prepozno, če s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila o spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe.

Op. št. (2) : D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 162. Op. št. (3) : V obravnavanem primeru se nanaša na stanje ob zaključku glavne obravnave, to je na dan 5. 9. 2016. Op. št. (4) : S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem, da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti.

Op. št. (5) : Iz 8. točke citirane pogodbe izhaja, da sta pogodbeni stranki izjavili, da ne živita v skupnem gospodinjstvu, vendar pa je preživljalec (toženec) že več kot deset let skrbel za preživljanko (tožnico) tako, da je opravljal vsa hišna dela, jo vozil k zdravniku, nabavljal stvari iz trgovine, skratka, vse kar potrebuje, v nadaljevanju pa sta se dogovorila in se je preživljalec zavezal, da bo še naprej skrbel za preživljanko kot do sedaj, ji zagotavljal in nudil popolno oskrbo tako, da bo skrbel zanjo, jo vozil k zdravniku, ji nabavljal stvari iz trgovine, skrbel za okolico hiše, ji zagotavljal oskrbovanje in socialno varnost, zagotavljal zadostno in primerno hrano in pijačo, pranje in čiščenje perila, posteljnega perila in oblačil, ji zagotavljal zdravniško pomoč in po potrebi bolnišnično pomoč, v primeru bolezni ali oslabelosti preživljanke pa se bo zaradi starosti oskrba ustrezno intenzivirala v skladu z naraščajočimi potrebami preživljanke, pri čemer je slednja izjavila, da ne želi bivati v domu starejših občanov, preživljalec pa se je zavezal, da bo to njeno željo upošteval, hkrati pa, da bo po njeni smrti pripravil krajevni in običajen primeren pogreb ter primerno vzdrževal že postavljeni nagrobni spomenik.

Op. št. (6) : Tretji odstavek 561. člena OZ: Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.

Op. št. (7) : Stroški pravdnih strank po višini niso primerljivi, stroškovna odločitev je neobrazložena in se je ne da preizkusiti.

Op. št. (8) : Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške.