Jedro

1. Če je delavec invalid II. kategorije, mu v skladu s 116. čl. in 106. čl. ZDR delovno razmerje ne more prenehati zaradi prisilne poravnave, kajti predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (446. čl. ZPIZ-1) še ne omogočajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu.

2. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave predstavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za tako odpoved pa velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo (za sindikalnega predstavnika, starejše delavce, invalide...)

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. odstavku izreka (odločitvi o stroških) delno spremeni tako, da se znesek 133.625,00 SIT zniža na 121.085,00 SIT.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 45.500,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 do plačila, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 19.6.2003 nezakonita. V posledici tega je odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19.7.2003, toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, prizna vse pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi obračuna in izplača nadomestilo plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska nadomestila plače do plačila in ji povrne stroške postopka v znesku 133.625,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v primeru prisilne poravnave ne pozna varovanih kategorij delavcev. Varstvo posebnih kategorij delavcev, med drugim tudi invalidov, ni zagotovljeno. Sodišče se je zmotno oprlo na odločbo ZPIZ-a, po kateri naj bi bila tožnica invalid II. kategorije, saj odločba ni postala dokončna in pravnomočna. Tožena stranka je že izpostavila to vprašanje, saj je že iz pogodbe o zaposlitvi tožnice razvidno, da se je postopek dopolnjeval z izvedenskimi mnenji. Prereka tudi odločitev o stroških postopka, ker je ni mogoče preizkusiti. Sodba tudi ni izvršljiva, saj ne vsebuje za izvršbo pomembnih podatkov.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Med drugim navaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z nedokončno in nepravnomočno odločitvijo ZPIZ-a o invalidnosti II. kategorije čisto sprenevedanje tožene stranke, ki meji na zlorabo pravic. Toženi stranki je bila namreč odločba vročena in je tožnica pri njej delala s polovičnim delovnim časom. Pritožbi prilaga odločbo z dne 3.1.2003, iz katere je razvidno, da se tožnici nove pravice ne priznajo in da ostane pri pravicah iz predhodne odločbe, to je pravici do dela s polovičnim delovnim časom od 6.9.2000 dalje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne ugotavlja utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere ob reševanju pritožbe pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), razen glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnica invalid II. kategorije, zaradi česar ji v skladu z 116. členom in 106. členom ZDR delovno razmerje ne more prenehati zaradi prisilne poravnave. 1. odst. 116. člena ZDR namreč določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije, ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno zagotoviti drugega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ti predpisi (446. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1-UPB1, Ur.l. RS št. 26/2003, 135/2003) še ne omogočajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu. Nadalje je iz določb ZDR razvidno, da odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prisilne poravnave predstavlja redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v tem primeru pa je potrebno uporabljati varovalno določbo 116. člena ZDR. To je tudi enotno stališče sodne prakse. Ker se je v konkretni zadevi postopek prisilne poravnave začel šele po 1.1.2003, prav tako pa je bil tudi program finančne reorganizacije sprejet šele 17.3.2003, je potrebno uporabiti ZDR in tudi v obravnavanem primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati varovane kategorije, med njimi tudi delovne invalide.

Neutemeljena je tudi pritožba o tem, da tožnica nima dokončne oz. pravnomočne odločbe o II. kategoriji invalidnosti. Tožena stranka je sicer to navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar brez ustreznih dejstev in dokazov. Tudi njene pritožbene navedbe so pavšalne. Tožnica je zato utemeljeno vložila odgovor na pritožbo in priložila odločbo ZPIZ-a z dne 3.1.2003, s katero je bila sicer zavrnjena njena zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, vendar pa ta odločba dokazuje, da je postala invalid II. kategorije že na podlagi odločbe z dne 11.9.2000 in sicer od 6.9.2000 dalje (priloga A/9) in da je ta odločba postala vsaj dokončna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neizvršljivem sodnem izreku. Iz izreka sodbe jasno izhaja ugotovitev o nezakonitosti odpovedi z dne 19.6.2003, v posledici tega pa zaključek, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dne 19.7.2003 ter da jo je le-ta dolžna pozvati nazaj na delo, za vse obdobje, ko ni delala, pa ji priznati pravice iz delovnega razmerja. Konkretna višina zneskov nadomestila plače res ni opredeljena, kar pa ne pomeni, da tožena stranka te višine ne bi mogla ugotoviti in ji izplačati nadomestilo plače, ki bi ji pripadalo, če ne bi bilo nezakonite odpovedi. Če bo prišlo do dvomov o višini zneskov, ki tožnici pripadajo, je odločitev sodišča prve stopnje o dolžnosti tožene stranke, da tožnici izplača plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, potrebno šteti kot odločitev o temelju njene obveznosti, torej bi bila v eventualnem ponovnem postopku za konkretne zneske plačila nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja lahko sporna le višina teh zneskov, ne pa samo izplačilo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Pač pa je delno utemeljena pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. To odločitev je (v nasprotju s pritožbenimi navedbami) mogoče preizkusiti, saj iz pojasnila sodišča prve stopnje v obrazložitvi te odločitve in stroškovnika tožnice izhaja, da so ji bili priznani vsi priglašeni stroški postopka, razen potnih stroškov (v tem delu ji je sodišče priznalo le sorazmerni del oz. 1/4 priglašenih stroškov). Vendar pa je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur.l. RS št. 67/2003) za prvo pripravljalno vlogo ter 20 točk iz naslova poročila stranki, saj za prvo pripravljalno vlogo pripada pooblaščencu le 75% iz 1. točke tarifne št. 15, to je v konkretni zadevi 225 točk. Za poročilo stranki pritožbeno sodišče tožnici oz. njenemu pooblaščencu ne priznava dodatnih točk. Tako tožnici po pravilni odmeri pripada 905 točk po OT, kar upoštevajoč vrednost točke (110,00 SIT) in dodatno 20% DDV znaša 119.460,00 SIT. Ob dodatnem priznanju 1/4 priglašene kilometrine v znesku 1.625,00 SIT, je tožnica upravičena do 121.085,00 SIT stroškov postopka. V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako da je znesek po sodišču prve stopnje priznanih stroškov postopka v višini 133.625,00 SIT znižalo na 121.085,00 SIT.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v ostalem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Tožnici je priznalo tudi stroške odgovora na pritožbo, ker je bil odgovor potreben v zvezi z neutemeljeno pritožbeno navedbo o nepravnomočni oz. nedokončni odločitvi o invalidnosti tožnice. Tožnica je odgovoru priložila svojo kasnejšo odločbo, iz katere izhaja, da ji je invalidnost II. kategorije priznana že od 6.9.2000. Iz tega naslova tožnici pripada 375 točk v skladu z 4. točko tar.št. 15 ter 20% DDV, pritožbeno sodišče pa ji ne priznava stroškov za poročilo stranki v višini 20 točk. Upoštevajoč vrednost točke ji iz tega naslova pripada 49.500,00 SIT, kar ji je tožena stranka dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004.