Jedro

Tožnica kot nekvalificirana delavka, se je mogla in smela ravnati po navodilih izbrane zdravnice, da je njena odsotnost z dela upravičena, zlasti ob dejstvu, ker je pred tem prestala operativni poseg, ki je terjal dolgotrajno zdravljenje. Ravnanje tožnice je bilo zato opravičljivo, saj ji zaradi navedenih okoliščin ni mogoče očitati nepazljivosti, malomarnosti ali premajhne skrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je razveljavilo odločbo direktorja tožene stranke z dne 21.4.1993 in njegov sklep (brez datuma) o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neupravičene odsotnosti z dela več kot pet delovnih dni zaporedoma (5. točka 1. odstavka 100. člena ZDR).

Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka v spornem času od 13.2.1993 do 9.3.1993 z dela ni izostala neupravičeno, saj je odsotnost pripisati njeni opravičljivi zmoti. V posledici te odločitve je zavezalo toženo stranko, da odpravi vse posledice nezakonitega prenehanja delovnega razmerja s tem, da tožnici prizna obstoj delovnega razmerja od 31.5.1993 dalje in ji izplača nadomestilo plače od junija 1993 do vključno aprila 1996 v neto zneskih, navedenih v izreku sodbe, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter regres za leto 1994 in 1995 v skupnem znesku 90.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo prvostopnega sodišča potem, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno.

Proti tej pravnomočni sodbi je vložila tožena stranka pravočasno revizijo, zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, v zvezi s 1. točko 1. odstavka 385. člena ZPP in 2. točke 1. odstavka 385. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da je v nasprotju z določbo 3. odstavka 113. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 112. člena ZPP štelo dopolnitev telegramske pritožbe tožene stranke kot prepozno in je zato ni upoštevalo. Čeprav naj bi se omejilo le na preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, je opravilo preizkus pritožbenih razlogov in jih kot neutemeljene zavrnilo. To pa pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP pa vidi revizija v stališču drugostopnega sodišča, s katerim pritrjuje pritožbenim navedbam tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni šlo za disciplinski postopek, zato se ugotovitve sodišča prve stopnje o absolutnih bistvenih kršitvah disciplinskega postopka ne morejo upoštevati. Kljub tej presoji pa sodišče druge stopnje zmotno zaključuje, da navedeno stališče prvostopnega sodišča ni imelo vpliva na sprejete odločitve. Po mnenju revizije se pri presoji vprašanja upravičenosti tožničine odsotnosti z dela sodišče ne bi smelo opreti na ravnanja lečeče zdravnice, ki je tožnici povedala, da je zaprosila za podaljšanje bolniškega staleža ZK I. stopnje, ki pa tega podaljšanja kasneje ni odobrila. Ker je izostanek z dela, brez odobrenega bolniškega staleža tvegan, mora posledice trpeti tožnica, ne pa tožena stranka. Slednja je bila prav tako dobroverna, da je bil tožnici bolniški stalež zaključen, zato bi se tožnica morala dne 13.2.1993 vrniti na delo. Sodišče druge stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, to je 5. točko 1. odstavka 100. člena ZDR, ki ne pozna izostanka zaradi dobre vere, temveč le odstonost z dela, zaradi bolezni in dopustov, bodisi rednih, bodisi izrednih. Ugoditev denarnemu zahtevku tožnice pa temelji, po stališču revizije, na nedokazani trditveni podlagi. Ker med strankama ni bilo soglasja, kolišna neto plača pripada tožnici, bi moralo na podlagi mnenja izvedenca finančne stroške ugotoviti dejansko prikrajšanost tožeče stranke. Zato predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvo Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg in izpodbijanja kot je uveljavljena v revizijskih razlogih. Po uradni dolžnosti preizkuša na podlagi določbe 386. člena ZPP le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve revizijsko sodišče v obravnavani zadevi ni ugotovilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča druge stopnje o poteku pritožbenega roka za dopolnitev pritožbe vložene dne 26.7.1996, zmotno. Sodišče je namreč prezrlo določbo 3. odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZS), ki prepoveduje vročanje pisanj, (ki niso nujna) v času sodnih počitnih, to je od 15.7. do 15.8. (1. odstavek). Ker je bila toženi stranki vročena sodba sodišča prve stopnje dne 15.7.1996, vročanje med sodnimi počitnicami pa je prepovedano, pritožbeni rok v tem primeru ni mogel začeti teči pred iztekom sodnih počitnic, to je 16.8.1996. Sodišče druge stopnje tega določila pravno ni upoštevalo, dejansko pa je v okviru pooblastila iz 2. odstavka 365. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo prve stopnje, v mejah razlogov, ki so bili navedeni v dopolnitvi pritožbe. Ob ugotovitvi, da se zaradi neuporabe določbe 83. člena Zakona o sodiščih procesni položaj tožene stranke ni poslabšal, revizijsko sodišče odločitve sodišča druge stopnje samo iz tega razloga ni spreminjalo.

Revizijski očitek, da naj bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, s tem, da je sodišče druge stopnje izpodbijani odločbi tožene stranke pripisalo drugačno pravno naravo kot prvostopno sodišče, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaradi poteka postopka in v uvodu navedene pravne podlage (29. člen Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki ureja disciplinske ukrepe in kršitve in 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR) preizkušalo tudi zakonitost izvedenega disciplinskega postopka, vendar je ob ugotovitvi, da gre za odločitev tožene stranke po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, presojalo njeno pravilnost v okviru tega zakonskega določila.

Z ostalimi revizijskimi trditvami, da ni bil izveden dokaz z izvedencem finančne stroke in da je sodišče poklonilo vero tožnici in lečeči zdravnici, pa tožena stranka izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

V obravnavani zadevi je bilo, po presoji revizijskega sodišča, tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Podlaga za preizkus pravilno uporabljenega materialnega prava, je določba 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), po kateri delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pred obrazložitvijo opravljenega preizkusa pravilne uporabe te določbe je potrebno opozoriti, da revizijsko sodišče opravi ta preizkus na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (2. odstavek 385. člena ZPP). Pri svoji presoji je bilo tako revizijsko sodišče vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč in sicer, da je tožnica ostala doma po navodilu lečeče zdravnice, ki je zaprosila za podaljšanje bolniškega staleža pristojno zdravniško komisijo. Ker je ta organ tožnici zaključil bolniški stalež za nazaj, o čemer je bila obveščena šele 8.3.1993 (priloga A 6), tožnica, kot sta pravilno ugotovili obe sodišči, ne more trpeti škodljivih posledic. Tožnica kot nekvalificirana delavka, se je mogla in smela ravnati po navodilih izbrane zdravnice, da je njena odsotnost z dela upravičena, zlasti ob dejstvu, ker je pred tem prestala operativni poseg, ki je terjal dolgotrajno zdravljenje. Ravnanje tožnice je bilo zato opravičljivo, saj ji zaradi navedenih okoliščin ni mogoče očitati nepazljivosti, malomarnosti ali premajhne skrbnosti. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava - ker tožeča stranka ni bila neupravičeno odsotna z dela, ni utemeljen, ker ni bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).