Jedro

Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

V postopku za izdajo zamudne sodbe sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba spremeni tako, da se sedaj glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 18.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 2.2.2006 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 843,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

V preostalem se tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 26,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.7.2008 dalje do plačila ter stroške pravdnega postopka v znesku 588,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe toženki dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po svoji pooblaščenki se pravočasno pritožuje tožnik, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu dosodi višjo odškodnino, da določi tek zakonskih zamudnih obresti od dne 2.2.2006 dalje ter da spremeni sklep o stroških postopka. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je dosojena odškodnina v znesku 10.000,00 EUR za trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju prenizka, prav tako pa je prenizka dosojena odškodnina za skaženost v znesku 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000,00 EUR. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj je zamuda toženke nastopila dne 2.2.2006, ko je prejela dodatni odškodninski zahtevek za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje mu je pri odločitvi o stroških postopka za dodatni odškodninski zahtevek zmotno priznalo le 100 točk, namesto priglašenih 1000 točk. Sodišče prve stopnje pa bi po njegovem mnenju moralo, glede na to, da je bil med strankama sporen tudi temelj odškodninskega zahtevka, pri določitvi njegovega uspeha v pravdi upoštevati tudi uspeh po temelju in ne le po višini.

Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99- 45/08).

Tožnik se pritožuje zoper z izpodbijano sodbo odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi možganske krvavitve (anevrizme), ki je nastopila v posledici prometne nesreče z dne 18.11.2005. Sodišče prve stopnje je tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju dosodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju so obrazložene v izpodbijani sodbi, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za navedeno nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Sodišče prve stopnje je navedeno upoštevalo, pri čemer je tožniku dosojeni znesek za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju tudi ustrezno umeščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo.

Za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo v celoti zahtevan znesek 1.500,00 EUR. Ker odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov (1. odstavek 2. člena ZPP), so pritožbene navedbe o prenizko odmerjeni odškodnini iz tega naslova brezpredmetne.

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo, da je sodišče prve stopnje tožniku, glede na že navedene kriterije za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in sodno prakso v podobnih primerih, prenizko odmerilo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (v znesku 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o premalo konkretiziranih trditvah o tej obliki nepremoženjske škode. Tožnik je v tožbi natančno navedel, kaj vse je vzrok njegovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je povzeto tudi v izpodbijani sodbi, zato pritožbeno sodišče navedenega ne ponavlja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP) tako, da je tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo odškodnino v znesku 7.000,00 EUR (za 2.000,00 EUR več kot v izpodbijani sodbi). Tako dosojena odškodnina je po oceni pritožbenega sodišča odmerjena v skladu z že obrazloženimi merili in je primerljiva z odškodninami, ki jih priznavajo sodišča v podobnih primerih nastalih nepremoženjskih škod, ter predstavlja pravično zadoščenje za nastalo škodo. Celotna odškodnina za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo tako sedaj znaša 18.500,00 EUR.

Tožnik se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti. Zahteval je plačilo odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.2.2006 dalje, ko je toženka prejela njegov (dodatni) odškodninski zahtevek. Sodišče prve stopnje pa mu je dosodilo odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (od dne 2.7.2008) dalje. Sodišče prve stopnje je do izpodbijanega zaključka o teku zakonskih zamudnih obresti, ki sicer temelji na določilu 943. člena OZ, prišlo na podlagi ocene o tem, koliko časa je toženka potrebovala za ugotovitev (ne)obstoja vzročne zveze med prometno nesrečo in nastalo škodo oziroma za ugotovitev njene obveznosti do tožnika, pri čemer je upoštevalo trditve v odgovoru na tožbo in temu priloženo izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje pa takšne (dokazne) ocene, ker je v skladu z 2. odstavkom 282. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, ne bi smelo narediti, prav tako pa ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov iz odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo, ker pravilno vabljena toženka ni pristopila na prvi narok za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila (2. in 6. odstavek 282. člena ZPP), v skladu z 2., 3. in 4. točko 1. odstavka 318. člena ZPP le preizkusiti, ali gre morda za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), ali izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ter ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. V postopku za izdajo zamudne sodbe torej sodišče dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, saj procesna neaktivnost tožene stranke vzpostavlja pravno fikcijo oziroma neizpodbitno domnevo, da so dejanske trditve v tožbi resnične, oziroma da jih je kot takšne tožena stranka s svojo pasivnostjo priznala ter jih zato kot nespornih ni potrebno dokazovati. Edini pogoj, ki mora biti pri izdaji zamudne sodbe v zvezi z dokazi izpolnjen je, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka 1. odstavka 318. člena ZPP). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženka prejela tožnikov (dodatni) odškodninski zahtevek oziroma obvestilo o (dodatno) nastali škodi in zavarovalnem primeru dne 2.2.2006 (kot je to navedeno v tožbi in kar ni v nasprotju s predloženimi dokazi). Ker v tožbi ni zatrjevan rok, v katerem bi bila toženka dolžna plačati odškodnino, tečejo zakonske zamudne obresti od dne 2.2.2006 dalje (1. odstavek 943. člena OZ - tožnik zahteva odškodnino na podlagi zavarovalne pogodbe, ki jo ima sklenjeno s toženko). Upoštevaje navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (358. člen ZPP) tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine 18.500,00 EUR od dne 2.2.2006 dalje do plačila.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče pri izračunu tožnikovega uspeha v pravdi upoštevati tudi njegov uspeh s temeljem in ne le uspeh po višini tožbenega zahtevka. Takšen izračun uspeha stranke v pravdi se je izoblikoval v sodni praksi v primerih, ko je večji del dokaznega postopka potekal glede ugotavljanja temelja tožbenega zahtevka. Navedeno pa v obravnavanem primeru, ker gre za zamudno sodbo, pri kateri se, kot že povedano, štejejo dejstva, navedena v tožbi, za resnična, ne pride v poštev. Upoštevaje v pritožbenem postopku dosojeni znesek odškodnine, je tožnik v pravdi tako uspel s 37% svojega tožbenega zahtevka. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu tožnikovih pravdnih stroškov za dodatni odškodninski zahtevek pomotoma štelo 100 točk, namesto priglašenih 1000 točk (1. točka tarifne št. 38 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT - Ur. l. RS, št. 67/03). Pritožbeno sodišče je tako pri izračunu tožnikovih pravdnih stroškov za navedeno storitev upoštevalo 1000 točk, glede ostalih storitev pa je izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov, saj se tožnik zoper njih ne pritožuje. Seštevek tožnikovih pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje tako znaša 2.280,32 EUR. Upoštevaje tožnikov 37% uspeh v pravdi, mu je toženka dolžna povrniti 843,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13.12.2006).

V preostalem pa je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišču je tožniku v skladu z določili OT priznalo priglašenih 800 točk za sestavo pritožbe, 2% za materialne stroške in 20% DDV, kar, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR, znaša 447,98 EUR. Ker pa je tožnik uspel (le) s 6% od v pritožbenem postopku še zahtevanega zneska, mu je toženka dolžna povrniti 26,88 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila.