Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje glede izkazanosti verjetnosti terjatve napačni. Pritrditi je namreč pritožbenim trditvam, da je upnik zatrjeval obstoj terjatve iz naslova dogovora glede delitve dobička, ne pa glede prenosa nepremičnin. Utemeljeno zato pritožba sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi z izkazanostjo verjetnosti terjatve sklicevanje na določbo 52. člena OZ materialnopravno zmotno, saj navedena določba OZ ureja obličnost pogodbe o prenosu nepremičnin.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka) ter sklenilo, da upnik sam nosi svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje se je upnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vse v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču očita, da se v zvezi s sklenitvijo dogovora materialnopravno zmotno sklicuje na določbo 52. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj v konkretnem primeru ni šlo za dogovor o prenosu nepremičnin, temveč za dogovor o delitvi dobička pri prodaji nepremičnin. Poudarja, da je v predlogu jasno navedel, da sta z dolžnikom sklenila ustni dogovor glede delitve dobička, zaradi katerega je v nadaljevanju tudi prišlo do nakupa nepremičnin s strani dolžnika, kar zakoniti zastopnik dolžnika priznava v dopisu z dne 31. 7. 2020. Vsled navedenemu izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila sklenjena ter zatrjuje, da zgolj ni bila sklenjena v pisni obliki, kar pa na veljavnost dogovora skladno z 51. členom OZ ne vpliva. Ker je nadaljnji sestanek in poslani osnutek pogodbe s strani zakonitega zastopnika dolžnika služil zgolj formalizaciji že sklenjenega ustnega dogovora, so zaključki sodišča prve stopnje, da se upnik in dolžnik nista sporazumela o bistvenih sestavinah pogodbe, zmotni. Zatrjuje, da bi sodišče glede okoliščin sklenitve dogovora moralo zaslišati predlagane priče, poslovno sodelovanje med upnikom in dolžnikom pa izhaja tudi iz dopisa zakonitega zastopnika dolžnika z dne 31. 7. 2020 ter osnutka sporazuma o poslovnem sodelovanju. Predlaga ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodoma je poudariti, da iz izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa izhaja, da je bila začasna odredba predlagana v zavarovanje (bodoče) denarne terjatve, kar pritožbeno ni izpodbijano. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev utemeljilo na zaključku, da upnik ni izkazal že verjetnosti terjatve, kot prvega pogoja iz 270. člena ZIZ, pri čemer pa zaradi zahtevane kumulativnosti, ostalih pogojev v zvezi z utemeljenostjo predloga za izdajo začasne odredbe ni presojalo.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da so razlogi sodišča prve stopnje glede izkazanosti verjetnosti terjatve napačni. Pritrditi je namreč pritožbenim trditvam, da je upnik zatrjeval obstoj terjatve iz naslova dogovora glede delitve dobička, ne pa glede prenosa nepremičnin. Utemeljeno zato pritožba sodišču prve stopnje očita, da je v zvezi z izkazanostjo verjetnosti terjatve sklicevanje na določbo 52. člena OZ materialnopravno zmotno, saj navedena določba OZ ureja obličnost pogodbe o prenosu nepremičnin. Prav tako pa so neprepričljivi tudi nadaljnji razlogi izpodbijanega sklepa, da se stranki o bistvenih sestavinah pogodbe nista sporazumeli, saj je upnik k predlogu predložil nepodpisan osnutek sporazuma o poslovnem sodelovanju in je tako zaslediti, da pogodba ni bila realizirana. Upnik utemeljeno izpostavlja, da je v predlogu jasno navedel, da sta z dolžnikom sklenila ustni dogovor glede delitve dobička ter da je poslani osnutek pogodbe s strani zakonitega zastopnika dolžnika služil zgolj formalizaciji že sklenjenega dogovora. Za opredelitev trenutka sklenitve pogodbe pa se realizacija pogodbe ne zahteva.

6. Ker pa sodišče prve stopnje drugih pogojev za izdajo začasne odredbe sploh ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj bi sicer lahko prišlo do posega v strankino pravico do pravnega sredstva. V novem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi utemeljenost upnikovega predloga za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo. Pri tem pa poleg določbe 270. člena ZIZ upoštevati tudi določbo prvega odstavka 271. člena ZIZ, ki določa, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Ob tem je poudariti, da je namen začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (bodoča uspešna) izterjave navedene denarne terjatve. Ob navedenem je torej pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno upoštevati, da mora biti tudi predlagano sredstvo zavarovanja tako, da je mogoče doseči namen začasne odredbe1. 7. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 „Pred odločanjem o utemeljenosti predloga za začasno zavarovanje mora sodišče po uradni dolžnosti presoditi, ali bo predlagatelj od želenega varstva imel pravno korist, neposredno povezano s spornim materialnopravnim razmerjem,ki ga uveljavlja v pravdnem postopku.“ (N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, stran 170)