Jedro

Tožbe za ugotovitev lastninske pravice ni mogoče vložiti zoper "neznane dediče" zemljiškoknjižnega lastnika. Tako označeni toženi stranki tudi ni mogoče postaviti začasnega zastopnika v smislu 84. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je v uvodoma navedeni pravdni zadevi tožbo zavrglo, ker je glede na letnico vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah na prvega in drugega toženca ocenilo, da gre za mrtvi osebi, ki ne moreta biti stranki postopka in ker ni mogoče vložiti tožbo zoper neznane dediče. Začasnega zastopnika po 84. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je namreč mogoče postaviti le znanemu tožencu neznanega bivališča. Zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu.

Navaja, da pravni red ne more in ne sme dopuščati, da se določena dejanska razmerja ne bi uredila po pravni poti. V primeru dvoma mora sodišče ravnati v skladu s splošnimi načeli pravnega reda. Med take situacije spada tudi primer, ko oseba, ki je vpisana v zemljiški knjigi kot lastnik določene nepremičnine, ni dosegljiva oziroma njen naslov ni znan ali je za pričakovati, da je že umrla. V takem primeru, ko ni mogoče pridobiti niti podatkov o tem, ali je taka oseba imela dediče, pravni red omogoča, da je pravdna stranka lahko tudi neznani dedič, ki mu lahko sodišče po 84. čl. ZPP postavi začasnega zastopnika. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi šlo za neustavno pravno praznino in onemogočanje pravnega reševanja dejanskih situacij na ustrezen pravni način in v razumnem roku. Sodišče bi moralo najti ustrezno pravno normo in s tem rešitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede prvega in drugega toženca ne more biti dvoma, da gre za osebi, ki sta že pokojni in zato ne moreta biti stranki postopka. Prvostopno sodišče je to povsem zanesljivo ugovilo na podlagi izpiska iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da je bil vpis lastninske pravice na oba toženca opravljen leta 1883 na podlagi pravnega naslova - pogodbe iz leta 1865. Pravilno pa je tudi stališče prvostopnega sodišča, da neznani dediči ne morejo biti stranka postopka in jim zato tudi začasnega zastopnika ni mogoče postaviti.

Po 84. čl. ZPP (sedaj 82. čl. ZPP/1999) sodišče postavi toženi stranki začasnega zastopnika le v primeru, če se pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali za obe stranki. Že tega prvega pogoja tožeča stranka ni izkazala. Poleg tega pa je mogoče zastopnika postaviti le znani osebi. Tudi ne drži, da tako stališče onemogoča tožeči stranki uresničitev njene pravice v sodnem postopku, kar da naj bi bilo v nasprotju s pravnim redom. Zakon o dedovanju (ZD) namreč v 130. čl. določa način izvedbe postopka v primeru neznanih dedičev, v 131. čl. pa, da postavi sodišče v primeru, če so dediči neznani, začasnega skrbnika zapuščine, ki je upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen in sploh, da dediče zastopa.

Pritožba tožeče stranke je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 380. čl. ZPP).