Jedro

Sodišče prve stopnje, izhajajoč pri tem iz narave sodnikovega dela, ko je to vselej izpostavljeno instančni presoji, pravilno poudarja, da pojma protipravnega ravnanja sodišča ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, ki bi narekovali spremembo ali razveljavitev sprejete odločitve v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Tudi Ustavno sodišče RS se je namreč že izreklo o tem, da odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost v postopku izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu URS. Sklicevanje na napake v postopku, dokazni presoji, kot tudi pri uporabi materialnega prava, če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (arbitrarnost, izdaja odločbe izven kakršnega koli z zakonom predvidenega postopka, neuporaba povsem jasne zakonske določbe, neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse), za utemeljitev protipravnosti ravnanja državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi že zgoraj citirane ustavne določbe tako ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, s katerim v razmerju do tožene stranke, RS, uveljavlja povračilo škode, ki naj bi jo s protipravnim ravnanjem povzročili njeni organi, ter plačilo pravdnih stroškov, vse v obsegu kot podrobneje izhaja iz izreka izpodbijane sodbe (I. točka izreka). Glede na neuspeh v postopku je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni nerazdelno povrne njene pravdne stroške v višini 417,50 EUR, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju pritožbe se sodišče prve stopnje ni izreklo o pravočasnih trditvah tožeče stranke, da je zemljiškoknjižno sodišče ravnalo protipravno in malomarno, ko sklepa o izvršbi In 2000/00490 z dne 27. 12. 2000, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo s prodajo sporne nepremičnine dolžnika (stanovanje št. 7 v II. nadstropju stanovanjske hiše na ulici v Mariboru, sedaj nepremičnina z ident. št. X, podvl. št. Z k.o. Y.), ni zaznamovalo v zemljiški knjigi in o dovolitvi vpisa na njegovi podlagi ni odločalo v vrstnem redu kot bi moralo, tako da bi ustrezna plomba varovala vrstni red, ki bi omogočal poplačilo iz sporne nepremičnine, temveč ta sklep enostavno priključilo fantomski plombi pod Dn. št. X/1997, s čemer je zagrešilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka tega člena pa je podana, ker je zaključilo, da je izvršilni oddelek sklep o izvršbi zemljiškoknjižnemu sodišču posredoval komaj 16. 6. 2006, saj iz izvršilnega spisa izhaja, da je to storil že 27. 12. 2000. Po prejemu sklepa o izvršbi bi zemljiškoknjižno sodišče pri sporni nepremičnini moralo vpisati plombo, nato pa o zaznambi izvršbe odločiti s samostojnim sklepom. V kolikor bi ugotovilo, da sklepu o izvršbi niso priloženi izvirniki listin, ki so podlaga za vpis lastninske pravice dolžnika pri sporni nepremičnini, pa bi moralo skladno z 69. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) pozvati k predložitvi manjkajočih izvirnikov. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tak poziv ne bi bil uspešen, ker izvršilni oddelek s temi listinami do 24. 2. 2006 ni razpolagal, je napačen, saj bi izvršilno sodišče upnico, sedaj tožečo stranko, pozvalo k predložitvi izvirnikov, ki bi jih ta predložila. Napačno pa je tudi stališče, da zemljiškoknjižno sodišče sklepov o tem, da se vpis ne opravi, ne vroča prizadetim osebam, saj zato ne v določilih ZZK/95 ne v določilih ZZK-1 ni osnove. Ob tem, ko izbris fantomske plombe iz leta 1997 za tožečo stranko ni sporen, bi zemljiškoknjižno sodišče sklep o izvršbi moralo plombirati pod novo Dn. št. že leta 2000, ko ga je prejelo, in ne šele leta 2006 (Dn. št. X/2006), ko je bil predhodno že vložen predlog za vpis lastninske pravice R.K., kar bi povzročilo, da vpis lastninske pravice v korist K. na poplačilno pravico tožeče stranke ne bi imel vpliva. V kolikor pa bi držala prvostopenjska ugotovitev, da je izvršilno sodišče sklep o izvršbi z dne 27. 10. 2000 zemljiški knjigi posredovalo šele 16. 6. 2006, pa je protipravno in malomarno ravnanje tega sodišča. Čim je sprejelo sklep o izvršbi, ga je bilo glede na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč še pred pravnomočnostjo dolžno vročiti zemljiški knjigi zaradi zaznambe. Nevzdržni pa so po prepričanju pritožbe tudi očitki izpodbijane sodbe, da bi tožeča stranka ob postopanju s potrebno skrbnostjo za varstvo svojih pravic lahko poskrbela tudi s sprožitvijo drugih sodnih postopkov. Ob tem, ko k navedenemu tožeča stranka dodaja še, da za tožeči stranki nerazdelno naloženo plačilo pravdnih stroškov prvi odstavek 161. člena ZPP ne nudi osnove, sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo tožeče stranke ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti in jo je mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka smiselno uveljavlja s sklicevanjem na 8. točko drugega odstavka tega člena, ni podana. Podana pa ni niti procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zatrjuje pritožba, saj razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih niso v nasprotju s podatki izvršilnega spisa In 2000/00490, v katerega je bilo v postopku na prvi stopnji vpogledano v dokazne namene. Glede na ugotovljeno dejansko podlago, ki sicer ni pritožbeno sporna, pa je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožeča stranka s predmetno tožbo uveljavlja povračilo škode zaradi nezakonitega ravnanja izvršilnega in zemljiškoknjižnega sodišča prve stopnje v zvezi z realizacijo njene terjatev s predlagano prodajo nepremičnine dolžnika v izvršilni zadevi In 2000/00490 (prej IV I 825/94), ki je bila od vložitve izvršilnega predloga 8. 6. 1994 v teku pri Okrajnem sodišču v Mariboru (prej Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru). Odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje sodišča ima podlago v 26. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ker je skladno s citirano določbo normirano odškodninsko odgovornost države po stališču sodne prakse potrebno presojati po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti (1), je sodišče prve stopnje pri pravni presoji v predmetni zadevi pravilno izhajalo iz predpostavk, ki morejo biti izpolnjene za utemeljitev splošnega civilnega delikta. Zaradi pomanjkanja protipravnosti kot enega od elementov, ki morejo biti kumulativno izpolnjeni za obstoj odškodninske obveznosti, pa je zahtevek tožeče stranke ob tem pravilno zavrnilo. Protipravnost ravnanja je pravni standard, ki ga je potrebno zapolniti v vsakem posameznem primeru, glede na v sodni praksi v zvezi z vprašanjem protipravnosti sodnikovega ravnanja že zavzeta stališča, pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno zaključilo, da o nedopustnem postopanju tako izvršilnega kot zemljiškoknjižnega sodišča v obravnavani zadavi ni mogoče govoriti.

7. Sodišče prve stopnje, izhajajoč pri tem iz narave sodnikovega dela, ko je to vselej izpostavljeno instančni presoji, pravilno poudarja, da pojma protipravnega ravnanja sodišča ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, ki bi narekovali spremembo ali razveljavitev sprejete odločitve v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi (2), čemur nenazadnje pritrjuje sama pritožba. Tudi Ustavno sodišče RS se je namreč že izreklo o tem, da odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost v postopku izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu URS (3). Sklicevanje na napake v postopku, dokazni presoji, kot tudi pri uporabi materialnega prava, če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (arbitrarnost, izdaja odločbe izven kakršnega koli z zakonom predvidenega postopka, neuporaba povsem jasne zakonske določbe, neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse), za utemeljitev protipravnosti ravnanja državnega organa v odškodninskem sporu na podlagi že zgoraj citirane ustavne določbe tako ne zadošča (4). Upoštevaje navedeno, ko tudi sodišče druge stopnje razloge za nastanek zatrjevane škodne posledice vidi predvsem v ravnanju oziroma opustitvah tožeče stranke same, pritožba izpodbijane prvostopenjske odločitve zato ne zmore omajati. Tudi v kolikor je nekatere nepravilnosti v postopanju izvršilnega in zemljiškoknjižnega sodišča ugotoviti, pa velja tožeči stranki odvrniti, da te z dejstvom, da se ta v izvršilnem postopku iz sporne nepremičnine ni uspela uspešno poplačati, niso v pravno relevantni vzročni zvezi.

8. Pravni prednik tožeče stranke (v nadaljevanju tožeča stranka) je kot upnik po svojem pooblaščencu dne 8. 6. 1994 zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, v katerem je kot sredstvo izvršbe predlagal prodajo dolžnikove nepremičnine, to je stanovanja št. 7 v II. nadstropju stanovanjske hiše na ulici v Mariboru, ki stoji na parc. št. X k.o. Y, zemljiškoknjižnega izpiska kot dokaza, da je ta nepremičnina dolžnikova lastnina (prvi odstavek takrat veljavnega 142. člena Zakona o izvršilnem postopku – v nadaljevanju ZIP)(5), pa svojemu predlogu ni priložil. Četudi ob vložitvi izvršilnega predloga leta 1994 zgoraj navedena nepremičnina, to je sporno stanovanje, v zemljiški knjigi še ni bila evidentirana kot samostojen predmet pravnega prometa, pa je bila kot etažni del v zemljiško knjigo vpisana v trenutku prvega procesnega dejanja izvršilnega sodišča (6), ko je to s sklepom IV I 825/94 z dne 7. 10. 1997 tožečo stranko pozvalo, da v roku 8 dni predlog za izvršbo dopolni tako, da predloži izpisek iz zemljiške knjige, sicer bo predlog zavrglo. Še preden je tožeča stranka z vlogo z dne 16. 10. 1997 odgovorila na zgornji poziv, tej pa priložila zemljiškoknjižni izpisek z dne 14. 10. 1997, iz katerega izhaja, da je pri sporni nepremičnini kot etažnem delu vpisana lastninska pravica občine M. (v nadaljevanju občina), ter fotokopijo prodajne pogodbe za sporno nepremičnino z dne 7. 2. 1992, sklenjene med občino kot prodajalcem ter dolžnikom (M.R.) in njegovo materjo R.R. kot kupcema (vsak do ½ celote), kot tudi sklepa o dedovanju D 746/92 z dne 6. 10. 1992, po katerem je dolžnik idealno polovico sporne nepremičnine dedoval po svoji materi (priloge izvršilnega spisa A5, A4 in A3), je izvršilno sodišče dne 10. 10. 1997 zemljiškoknjižnemu sodišču skupaj z odredbo z dne 7. 10. 1997 za vpis plombe pri sporni nepremičnini (list. št. 7 izvršilnega spisa) posredovalo svoj sklep z dne 7. 10. 1997 (skupaj z izvršilnim spisom in s tem tudi s predlogom za izvršbo)(7), s katerim je tožečo stranko pozvalo k dopolnitvi izvršilnega predloga. Zemljiškoknjižno sodišče se je izvršilnemu sodišču najprej odzvalo z uradnim zaznamkom z dne 13. 10. 1997 (list. št. 11 izvršilnega spisa), iz katerega izhaja, da referentka pri podvložku št. X k.o. Y, kjer je vpisano sporno stanovanje, vpisa plombe pod Dn. št. X/97 (glede na uradni zaznamek zemljiškoknjižnega sodišča z dne 8. 9. 2004 na list. št. 32 izvršilnega spisa pravilno: Dn. št.X/97) ni opravila, ker je pri tem stanovanju vpisana lastninska pravica občine, nato pa po razgovoru z izvršilno sodnico in na njeno urgenco pri podvložku X k.o. Y dne 29. 10. 1997 vpisalo plombo Dn. št. X/97 kljub neujemanju lastninskega stanja (list. št. 11 in 67 izvršilnega spisa). S tem je bila pri sporni nepremičnini torej vpisana t. i. predplomba oziroma fantomska plomba, ki jo je bilo skladno s takrat utečeno sodno prakso v zemljiški knjigi mogoče izposlovati že zgolj ob predložitvi izvršilnega predloga, vendar pa jo je bilo kasneje potrebno upravičiti s sklepom o izvršbi. Po tem, ko je tožeča stranka z vlogo z dne 16. 10. 1997 dopolnila svoj predlog za izvršbo in je bila v zemljiški knjigi vpisana fantomska plomba, jo je izvršilno sodišče s sklepom IV I 825/94 z dne 15. 12. 1997, ker je štelo, da je s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska ter kopijo prodajne pogodbe in sklepa o dedovanju (priloge izvršilnega spisa A5, A4 in A3) lastninska pravica dolžnika na sporni nepremičnini zgolj verjetno izkazana, kar pa za izdajo sklepa o izvršbi ne zadošča, ob sklicevanju na določbe 142. člena ZIP, predvsem na četrti odstavek tega člena, napotilo, da v roku 30 dni vloži tožbo za vpis lastninske pravice na dolžnika pri spornem stanovanju. Takšna odločitev je bila kasneje na podlagi pravočasne pritožbe tožeče stranke s sklepom naslovnega sodišča Cp 404/98 z dne 27. 3. 1998 razveljavljena in zadeva sodišču prve stopnje vrnjena v nov postopek z argumentom, da je napotitev na pravdo nepotrebna, saj tožeča stranka lahko doseže vpis lastninske pravice na ime dolžnika pri spornem stanovanju na podlagi listin v spisu, vendar le, če predloži kupoprodajno pogodbo v izvirniku. Izvršilno sodišče je nato s sklepom o izvršbi In 2000/00490 z dne 27. 12. 2000 dovolilo predlagano izvršbo kljub dejstvu, da tožeča stranka prodajne pogodbe (ter sklepa o dedovanju)(8) v izvirniku do tedaj ni predložila, saj je to storila šele z vlogo z dne 24. 2. 2006, kar vse med pravdnima strankama ni sporno in služi kot izhodišče za pravno presojo.

9. Z oziroma na to, da je v predmetni zadevi nesporno, da je bila v zemljiški knjigi 29. 10. 1997 pri sporni nepremičnini napravljena zgolj fantomska plomba, to je plomba, ki se je skladno z ustaljeno sodno prakso v zemljiško knjigo sicer lahko vpisala že zgolj na podlagi izvršilnega predloga, vendar pa jo je bilo kasneje potrebno upravičiti s predložitvijo sklepa o izvršbi, iz zatrjevanj tožeče stranke same (prva pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2011) pa izhaja, da se je zavedala, da ji takšna plomba prednosti pred kasnejšimi vpisi v zemljiško knjigo, glede na to, da sklep o izvršbi še sploh ni bil izdan, ne nudi, je tožeča stranka tudi po prepričanju sodišča druge stopnje mogla in morala biti, sploh ko je v izvršilni zadevi vseskozi nastopala po (do novembra 2005 celo kontinuirano po istem) kvalificiranem pooblaščencu – odvetniku, že ob poznavanju relevantnih pravnih pravil takrat veljavnega ZIP in ZZK/95 ter z oziroma na že zgoraj povzeto procesno dogajanje v izvršilnem in zemljiškoknjižnem postopku, seznanjena, da bo zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi in s tem pravno posledico iz drugega (posledično pa tudi tretjega) odstavka 144. člena ZIP, ki določa, da s to zaznambo upnik pridobi pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine (poplačilna pravica) tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico ali pravico razpolaganja, z učinkom od trenutka, ko je bila v zemljiški knjigi vpisana plomba, to je, ko je sodišče prejelo listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti (prvi odstavek 46. člena ZZK/95 (9) v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena tega zakona)(10), lahko dosegla le, v kolikor bi s predložitvijo zemljiškoknjižnega izpiska izkazala, da je lastnik nepremičnine, na katero je predlagana izvršba, dolžnik, oziroma sodišču predložila listine, ki bi vpis dolžnikove lastninske pravice pri tej nepremičnini omogočale.

10. Že z ozirom na določbo takrat veljavnega prvega odstavka 142. člena ZIP, ki je določal, da mora upnik predlogu za izvršbo priložiti izpisek iz zemljiške knjige v dokaz, da je nepremičnina, na katero se predlaga izvršba, vpisana kot dolžnikova lastnina, ter drugega odstavka istega člena, ki je v primeru, da je bila nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana na koga drugega in ne na dolžnika, upniku nalagal predložitev listine, primerne za vpis dolžnikove pravice, ki se je skladno s tretjim odstavkom tega člena opravil po uradni dolžnosti, pri čemer je bila tožeča stranka na citirane zakonske določbe izrecno opozorjena tudi s sklepoma izvršilnega sodišča IV I 825/94 z dne 7. 10. 1997 ter 15. 12. 1997, vsebina katerih je pojasnjena že zgoraj, je bilo namreč jasno, da bo tožeča stranka zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi z učinkom od trenutka, ko je bila dne 29. 10. 1997 pri sporni nepremičnini vpisana fantomska plomba, ob tem, ko dolžnik nesporno ni bil njen zemljiškoknjižni lastnik, dosegla le, v kolikor bo zemljiškoknjižnemu sodišču posredovan sklep o izvršbi skupaj z listinami, sposobnimi za vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime dolžnika. Skladno z določbo prvega odstavka 17. člena ZZK/95, kakor sedaj enako določa tudi drugi odstavek 9. člena ZZK-1, so bili vpisi v zemljiško knjigo namreč dovoljeni zgolj zoper osebo, na katero je ob času vložitve predloga ali uvedbe postopka po uradni dolžnosti že bila vpisana, ali pa se je istočasno vknjižila ali predznamovala pravica, glede katere se bo se izvršil nov vpis (načelo pravnega prednika). Kljub jasni določbi tretjega odstavka 82. člena ZZK/95 (kasneje enako drugi odstavek 142. člena ZZK-1), ki je narekoval, da se zasebne listine zemljiškoknjižnemu sodišču predložijo v izvirniku, ter ob tem, ko je bila tožeča stranka s sklepom naslovnega sodišča Cp 404/98 z dne 17. 3. 1998 še posebej poučena, da bo vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime dolžnika lahko izposlovala že zgolj, v kolikor bo izvršilnemu sodišču dostavila izvirnik kupoprodajne pogodbe z dne 7. 2. 1992, pa tožeča stranka pogojev za tak zemljiškoknjižni vpis, ki bi se glede na določbo tretjega odstavka 142. člena ZIZ opravil po uradni dolžnosti, ni zagotovila, saj izvirnika prodajne pogodbe (in sklepa o dedovanju) izvršilnemu sodišču ni predložila še pred trenutkom, ko je skladno s 5. členom ZZK-1 dne 29. 11. 2004 začel učinkovati vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist R. K. Prav to pa bi tožeča stranka, glede na to, da jo je v izvršilnem postopku zastopal pooblaščenec, zavezan postopati skladno s standardi profesionalne skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka – tretji odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerij oziroma drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), tudi po naziranju naslovnega sodišča lahko učinkovito storila iz lastne moči. Z ozirom na to, da je bil izvršilni predlog vložen že leta 1994, fantomska plomba pa pri sporni nepremičnini vpisana 29. 10. 1997, in tudi v kolikor bi šteli, da je bila tožeča stranka šele s sklepom naslovnega sodišča Cp 404/98 z dne 27. 3. 1998, ki ji je bil po pooblaščencu vročen 4. 5. 1998, seznanjena, da vpis lastninske pravice na ime dolžnika lahko doseže zgolj s predložitvijo originala prodajne pogodbe, je bilo namreč nedvoumno na razpolago zadosti časa, da bi na podlagi potrebne procesne aktivnosti v zemljiški knjigi realizirala zaznambo sklepa o izvršbi z učinkom pred trenutkom, ko je R. K. 29. 11. 2004 podala predlog za vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini v njeno korist. V kolikor pa tožeča stranka z izvirnikom prodajne pogodbe (ter sklepa o dedovanju) pred 24. 2. 2006, ko je te listine nesporno predložila, ni razpolagala, pa bi skladno z določbo četrtega odstavka 142. člena ZIP, na kar je bila izrecno opozorjena tudi s sklepom izvršilnega sodišča IV I 825/94 z dne 15. 12. 1997, vpis lastninske pravice na dolžnika lahko uveljavljala s tožbo, vrstni red svoje poplačilne pravice pa ob tem zavarovala ob uporabi drugih instrumentov civilnega prava (v slučaju tožbe vložitev predloga za zaznambo spora skladno s prvim odstavkom 44. člena ZIP). Ker se ti uresničujejo v postopkih predlagalne narave, kakršna je sicer tudi sporna izvršba, obveze po usmerjenju tožeče stranke za postopanje v tem smislu na strani izvršilnega oziroma zemljiškoknjižnega sodišča onkraj storjenega, kakor smiselno zaključuje že sodišče prve stopnje, zato ni mogoče utemeljiti.

11. Zemljiškoknjižno sodišče je sklep izvršilnega sodišča IV I 825794 z dne 7. 10. 1997 oziroma predlog za izvršbo zaradi vpisa plombe pri sporni nepremičnini prejelo 10. 10. 1997 in po urgenci izvršilnega sodišča dne 29. 10. 1997 vpis plombe oziroma obrobne beležke pod Dn. št. X/97 tudi opravilo, o čemer skladno z določili ZZK/95, kakor je kasneje 138. člen ZZK-1 (11) tudi izrecno določil, ker se je vpis plombe izvajal po uradni dolžnosti, posebnega sklepa ni bilo dolžno izdajati. Tudi v kolikor izhajamo iz prepričanja, da je določilo prvega odstavka 69. člena ZZK/95, enako kot velja v primeru prejema sklepa o izvršbi zaradi zaznambe izvršbe, potrebno analogno uporabiti tudi v primerih, ko je zemljiškoknjižno sodišče, ravno z namenom varovanja upnikove poplačilne pravice pred negativnimi posledicami takrat dolgotrajnih izvršilnih postopkov, po ustaljeni praksi v zemljiški knjigi obrobno beležko, da je začet postopek za vpis zaznambe izvršbe in posledično pridobitve hipoteke, opravilo že po prejemu izvršilnega predloga, pa je zemljiškoknjižno sodišče tej svoji obveznosti skladno z zgoraj citiranim členom vendar zadostilo že s tem, ko je izvršilno sodišče z uradnim zaznamkom z dne 13. 10. 1997 obvestilo, da vpis plombe pri sporni nepremični zaradi neujemanja lastninskega stanja, ker je bila pri stanovanju, na katerega je tožeča stranka predlagala izvršbo, kot lastnica vpisana občina, ni mogoč, neoziraje na to, da je tak vpis nato po urgenci izvršilnega sodišča dejansko opravilo. Že na tej osnovi je bilo namreč jasno, da bo zaznambo izvršbe z učinkom od trenutka vpisa t.i. fantomske plombe mogoče izposlovati le na podlagi sklepa o izvršbi, kateremu bodo priložene listine, primerne za vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini na ime dolžnika. Ob tem, ko je bila tožeča stranka že s sklepom izvršilnega sodišča IV I 825/97 z dne 7. 10. 1997, s katerim jo je to k dopolnitvi izvršilnega predloga pozvalo tako, da predloži izpisek iz zemljiške knjige, opozorjena, da bo realizacija njene terjatve s prodajo sporne nepremičnine uspešna le, v kolikor je ta nepremičnina last dolžnika, pa je bila tožeča stranka že glede na vsebino sklepa izvršilnega sodišča IV I 825/94 z dne 15. 12. 1997, s katerim jo je napotilo, da vloži tožbo za vpis lastninske pravice pri spornem stanovanju na ime dolžnika in tudi izrecno opozorilo, da je predmet izvršbe lahko le dolžnikova stvar ali premoženjska pravica (28. člen ZIP), ob tem, ko dolžnik nesporno ni bil zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine (zemljiškoknjižni izpisek, ki ga je tožeča stranka svoji vlogi z dne 16. 10. 1997 priložila sama – priloga A5 izvršilnega spisa), seznanjena, da mora za izdajo sklepa o izvršbi predložiti listine, sposobne za vpis lastninske pravice na dolžnika (drugi odstavek 142. člena ZIP), v kolikor pa s temi ne razpolaga, pa skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZIP vložiti ustrezno tožbo. Ob tem, ko je prodajno pogodbo ter sklep o dedovanju v kopiji izvršilnemu sodišču predložila že z vlogo z dne 16. 10. 1997, pa je bilo glede na argumentacijo naslovnega sodišča v sklepu Cp 404/98 z dne 27. 3. 1998, s katerim je bil zgoraj citirani sklep sicer razveljavljen, nedvoumno izraženo, da bo tožeča stranka vpis lastninske pravice pri spornem stanovanju na ime dolžnika in s tem sklep o izvršbi, s katerim bo fantomsko plombo z dne 29. 10. 1997 lahko uspešno upravičila, lahko dosegla že zgolj s predložitvijo izvirnika kupoprodajne pogodbe za sporno nepremičnino z dne 7. 2. 1992. Takšne listine pa tožeča stranka, ko je po obrazloženem mogoče zaključiti le, da kakršenkoli nadaljnji poziv izvršilnega sodišča v tej smeri ni bil potreben, temu sodišču do 29. 11. 2004, ko je skladno z določili ZZK-1 že začela učinkovati pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju v korist R. K., ni predložila. V kolikor z njo takrat ni razpolagala, pa tudi tožbe skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZIZ oziroma kasneje veljavnega petega odstavka 168. člena ZIZ, kar je bilo vse v njeni dispoziciji, ni vložila.

12. Po odločitvi naslovnega sodišča s sklepom Cp 404/98 z dne 27. 3. 1998 je izvršilno sodišče, kljub dejstvu, da tožeča stranka lastninske pravice dolžnika na sporni nepremičnini ni izkazala z zahtevanimi listinami, s sklepom o izvršbi In 2000/00490 z dne 27. 12. 2000 sicer, kar je bilo le v korist tožeče stranke, dovolilo predlagano izvršbo, vendar pa z ozirom na to, da tega sklepa zemljiškoknjižnemu sodišču neposredno po njegovi izdaji ni posredovalo, kar sodišče prve stopnje v razloge izpodbijane sodbe po vpogledu v spis izvršilnega sodišča In 2000/00490 v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno povzema, tako da procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana (12), le - to nove Dn. št. že pojmovno ni moglo odpreti oziroma o tem, ali se zaznamba sklepa o izvršbi pri sporni nepremični opravi, s sklepom odločiti v okviru že odprte Dn. št. X/97, se pravi z učinki od dne vpisa fantomske plombe, saj je bilo takšno plombo, kakor ugotavlja že tožeča stranka sama (pripravljalna vloga z dne 12. 10. 2011), potrebno s predložitvijo sklepa o izvršbi šele upravičiti. Grobe kršitve procesnih določb takrat veljavnega ZZK/95 oziroma kasneje ZZK-1, ki bi narekovale zaključek o protipravnosti ravnanja na strani zemljiškoknjižnega sodišča, sploh ob tem, ko je to izvršilno sodišče tudi večkrat pozvalo, da bodisi dostavi sklep, na osnovi katerega bo mogoče odločiti o vpisu predlagane zaznambe, torej sklep o izvršbi, bodisi odredi izbris fantomske plombe (pred 29. 11. 2004 dopis oziroma urgenca zemljiškoknjižnega sodišča z dne 3. 3. 2004 na list. št. 70 izvršilnega spisa, nato pa še dopisi tega sodišča z dne 4. 3. 2006, 8. 5. 2006 in 12. 5. 2006 na list. št. 71, 73 in 75 izvršilnega spisa), zato z argumenti, ki jih navaja pritožba, ni mogoče utemeljiti.

13. Nastanek zatrjevane škodne posledice pa ni v pravno relevantni vzročni zvezi niti z ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnih ravnanj izvršilnega sodišča. Tudi v kolikor bi izvršilno sodišče sklep o izvršbi In 2000/00490 z dne 27. 12. 2000 zemljiškoknjižnemu sodišču posredovalo neposredno po njegovi izdaji, kar bi z oziroma na to, da nepravnomočnost sklepa o izvršbi za zaznambo sklepa o izvršbi ni ovira, lahko storilo kljub dejstvu, da sklep o izvršbi dolžniku ni bil uspešno vročen, zemljiškoknjižno sodišče ob odločanju o predlagani zaznambi izvršbe bodisi pod Dn. št. X/97 oziroma na novo otvorjeno Dn. št. zaznambe izvršbe pri sporni nepremični na podlagi sklepa o izvršbi z dne 27. 12. 2000 ne bi opravilo, ker to z oziroma na to, da tožeča stranka izvirnika prodajne pogodbe (ter sklepa o dedovanju) izvršilnemu sodišču, ki bi te listine sklepu o izvršbi priložilo, ni predložila, vpisa lastninske pravice pri spornem stanovanju na ime dolžnika pa ni dosegla niti v pravdnem postopku, glede na stanje zemljiške knjige, kjer je bila kot lastnica pri sporni nepremičnini vpisana občina, ne bi bilo mogoče (tretji odstavek 85. člena ZZK/95 v zvezi s prvim odstavkom 17. člena ZZK/95 oziroma 147. člen ter prvi odstavek 150. člena ZZK-1 v zvezi z drugim odstavkom 9. člena ZZK-1).

14. Glede na to, da je tožeča stranka originalne listine izvršilnemu sodišču nesporno dostavila šele 24. 2. 2006, to je po vložitvi predloga za vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini v korist R.K., pa drugačne odločitve zemljiškoknjižnega sodišča, to je takšne, ki bi tožeči stranki na podlagi sklepa o izvršbi z dne 27. 12. 2000 zagotavljala prednost pri poplačilu njene terjatve ne glede na kasnejšo spremembo lastninske pravice pri sporni nepremičnini z učinkom od dne 29. 11. 2004 v smislu določbe drugega odstavka 144. čelna ZIP oziroma drugega odstavka 170. člena ZIZ, tudi v kolikor bi bil tožeči stranki sklep izvršilnega sodišča In 2000/00490 z dne 23. 12. 2003, s katerim je to sklep o izvršbi z dne 27. 12. 2000 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo, vročen neposredno po njegovi izdaji in ne šele 17. 1. 2005, pri čemer ne gre prezreti, da je tožeča stranka pravico do pravnega sredstva v zvezi s tem sklepom po vročitvi dopolnilnega sklepa z dne 3. 1. 2004 dne 18. 11. 2004 uspešno izčrpala (o pritožbi tožeče stranke z dne 25. 1. 2005 je naslovno sodišče s sklepom II Cp 1625/2006 z dne 28. 9. 2006 odločilo kot o pritožbi zoper sklep izvršilnega sodišča z dne 23. 12. 2003 ter dopolnilni sklep tega sodišča z dne 3. 11. 2004), upoštevajoč načelo pravnega prednika ter določila o dovoljenosti vpisa glede na stanje zemljiške knjige, ne bi bilo moč izposlovati.

15. Ker je v obravnavani zadevi za presojo protipravnosti ravnanja izvršilnega ter zemljiškoknjižnega sodišča v izvršilni zadevi In 2000/00490 bistveno osvetliti zgolj postopanje navedenih sodišč vse do trenutka, ko je R.K. dne 29. 11. 2004 vložila zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice pri sporni nepremičnini v njeno korist, pa velja tožeči stranki končno odvrniti še, da vprašanje vročitve sklepa zemljiškoknjižnega sodišča Dn. št. 7355/1997, ker je bil ta izdan šele 28. 9. 2006, za odločitev v predmetni zadevi ni relevantnega pomena. Razlogi izpodbijane sodbe, da se sklep o odločitvi, da se vpis, o katerem zemljiškoknjižno sodišče odloča po uradni dolžnosti, vroča le organu, na čigar zahtevo je to sodišče odločalo, zato na pravilnost prvostopenjske meritorne odločitve, četudi je tako zavzeto stališče glede na določila drugega odstavka 154. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 153. člena ter 1. točko 132. člena tega zakona pravilno, ne vplivajo.

16. Z ozirom, da glede na obrazloženo tožeča stranka v izvršilnem postopku In 2000/00490 zaznambe izvršbe ter vknjižbe hipoteke pri sporni nepremičnini in s tem poplačilne pravice neoziraje na morebitno kasnejšo spremembo lastništva pri le-tej (144. člen ZIP oziroma 170. člen ZIZ), do katere je pri spornem stanovanju prišlo z učinkom od dneva vložitve predloga za vpis lastninske pravice v korist R.K.(29. 11. 2004), ni izposlovala iz razlogov, ki so na njeni strani, je sodišče druge stopnje, že ker protipravnosti kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti pri postopanju izvršilnega ter zemljiškoknjižnega sodišča ni ugotovilo in ko je tudi pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve, ob tem, ko so tožeče stranke kot stroškovni dolžniki v razmerju do tožene stranke solidarne (nerazdelne) zavezanke po tretjem odstavku 161. člena ZPP, zgolj zaradi zmotnega sklicevanja izpodbijane sodbe na prvi odstavek tega člena, lahko le neuspešna, njeno pritožbo skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Glede na to, da tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje stroške pritožbenega postopka krije sama.

Op. št. (1) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Op. št. (2) : Sodba III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012 in sodba in sklep II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Op. št. (3) : Sklep Up-82/02 z dne 12. 3. 2004. Op. št. (4) : Sodba III Ips 48/2010 z dne 17. 12. 2012, sodba in sklep II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012, pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji 24. 12. 1995. Op. št. (5) : Prvi odstavek 142. člena ZIP: »Predlogu za izvršbo na nepremičnino mora upnik priložiti izpisek iz zemljiške knjige v dokaz o tem, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina oziroma da ima dolžnik pravico razpolaganja na nepremičnini, ki je družbena lastnina.« Op. št. (6) : O tem je sklepati z oziroma na to, da je tožeča stranka izvršilnemu sodišču predložila zemljiškoknjižni izpisek z dne 14. 10. 1997 (priloga izvršilnega spisa A5), iz katerega izhaja, da je na spornem stanovanju že oblikovana etažna lastnina, stanovanje vpisano v podvložek št. X k.o. Y, kot zemljiškoknjižna lastnica pa navedena občina. Ob vpogledu v zgodovinski izpisek iz zemljiške knjige za to nepremičnino (sedaj etažni del z iden. št. Z, vl. št. X, k.o. Y) pa je ugotoviti, da je bil predlog za vpis pridobitve lastninske pravice pri tej nepremičnini s strani občine vložen že 24.4. 1996. Op. št. (7) : Z uradnega zaznamka zemljiškoknjižnega sodišča z dne 13. 10. 1997 (list. št. 11 izvršilnega spisa) izhaja, da je bil sklep IV I 825/94 z dne 7. 10. 1997 zemljiškoknjižnemu sodišču posredovan skupaj z izvršilnim spisom.

Op. št. (8) : Prepis sklepa o dedovanju, skladen z izvirnikom, kot ga je terjal 82. člen ZZK/95 oziroma četrti v zvezi s petim odstavkom 142. člena ZZK-1, bi izvršilno sodišče pri zapuščinskem sodišču lahko pridobilo po uradni poti.

Op. št. (9) : Prvi odstavek 46. člena ZZK/95: »Vrstni red vpisa se določi po trenutku, ko je predlog za vpis vložen pri zemljiškoknjižnem sodišču oziroma ko to sodišče prejme listino, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti.« Op. št. (10) : Tretji odstavek 5. člena ZZK/95: »Vpis v zemljiško knjigo ima pravni učinek nasproti drugim od trenutka vložitve predloga za vpis, v primeru, ko sodišče opravi vpis po uradni dolžnosti, pa od trenutka, ko prejme listino, ki je podlaga za vpis.« Op. št. (11) : 138. člen ZZK-1: »O vpisih in izbrisih plomb, o katerih odloča po uradni dolžnosti, zemljiškoknjižno sodišče ne izda posebnega sklepa.« Op. št. (12) : Vročitev sklepa o izvršbi z dne 27. 12. 2000 zemljiškoknjižnemu sodišču je bila sicer odrejena (odredba na sklepu o izvršbi samem), vendar pa ni izkazano, da je bila tudi dejansko opravljena, saj povratnica ni priložena (list. št. 21 izvršilnega spisa). O tem je sklepati predvsem glede na urgence zemljiškoknjižnega sodišča pri izvršilnem oddelku z dne 3. 3. 2004, 4. 3. 2006, 8. 5. 2006 in 12. 5. 2006 (list. št. 70, 71, 73, 75 izvršilnega spisa), saj je iz teh razbrati, da zemljiškoknjižno sodišče sklepa o izvršbi pred odločitvijo naslovnega sodišča s sklepom II Cp 1625/2006 z dne 28. 9. 2006, s katerim je bil sklep izvršilnega sodišča In 2000/00490 z dne 23. 12. 2003, s katerim je bil sklep o izvršbi z dne 27. 12. 2000 razveljavljen ter predlog za izvršbo zavržen, ter dopolnilni sklep tega sodišča In 2000/00490 z dne 3. 11. 2004, s katerim je bil zemljiškoknjižnemu sodišču naložen izbris zaznambe sklepa o izvršbi pod Dn. št. X/97, razveljavljen, ni prejelo.