Jedro

ZD se v 224. čl. sklicuje le na smisleno uporabo določil ZPP/77, ki se nanašajo na obnovitvene razloge, ne pa tudi drugih določil o obnovi postopka. Tako ne prihajajo v poštev določila ZPP/77 o roku za vložitev predloga za obnovo (423. čl. ZPP/77). Vprašanje pravočasnosti tožbe je zato treba rešiti z odgovorom na vprašanje narave tožbe v konkretnem primeru. Tožnica kot oporočna dedinja po pok. J.M. zahteva od toženca kot zakonitega dediča po pok. J.M. ugotovitev, da je oporočna dedinja in torej na podlagi oporoke lastnica določenega nepremičnega premoženja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica teh nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo. Gre torej za dediščinsko tožbo, sestavljeno iz ugotovitvenega dela, s katerim se ugotavlja dedna pravica, in dajatvenega dela za izročitev dela zapuščine, ki ji ga je z oporoko zapustil oporčitelj. Kdaj zastara pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, pa določa 141. čl. ZD. Sodišče v pravdnem postopku po 224. čl. ZD ne razveljavlja odločbe zapuščinskega sodišča in ne izdaja nove odločbe o glavni stvari (novega sklepa o dedovanju), kot to določa 427. čl. ZPP/77 za primer obnove pravdnega postopka. V pravdnem postopku sodišče ne razveljavi neposredno samega sklepa o dedovanju, temveč razreši spor med strankama, upoštevajoč meje postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP/77). To sicer pomeni spremembo vsebine sklepa o dedovanju, vendar le v obsegu, o katerem je bilo odločeno v pravdi, velja namesto sklepa o dedovanju sodba, izdana v pravdnem postopku. Nujni dedič lahko zahteva odpravo prikrajšanja nujnega deleža v poznejši pravdi ob pogojih za obnovo postopka (224. čl. ZD) le s tožbo. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD) in je zgolj z ugovorom ne more uspešno uveljaviti. Če hoče doseči pravnomočno odločitev o tem vprašanju in spremebo sklepa o dedovanju tudi v tem delu, mora to uveljaviti s tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene pritožbene stroške v znesku 33.750,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi soglasje tožnice, dano na zapuščinski obravnavi po pok. J. M., da ne glede na obstoj zapustnikove oporoke nastopi dedovanje na podlagi zakona (tč. 1. izreka sodbe). Obenem je ugotovilo, da je tožnica po omenjeni oporoki oporočna dedinja in lastnica enonadstropne hiše v D, stoječe na parc. št. 382, ki tvori z.k. telo II vl. št. 1077 k.o. ...ter imetnica pravice uporabe parc. št. 382 in 71/6, kar tvori z.k. telo I iste vl. št. (tč. 2 in 3 izreka sodbe) ter tožencu naložilo, da izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bo mogoč vpis takšne njene lastninske pravice. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne stroške pravdnega postopka v znesku 107.820,00 SIT (tč. 5 izreka) ter s sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke za zaznambo spora. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. tč. 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 1. odst. 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). V zvezi z napačno uporabo materialnega prava navaja, da stranka po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) med drugim ni vezana na pravnomočni sklep o dedovanju, če so podani pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka. Za to veljajo določbe 421. do 428. čl. ZPP/77. Po določilu 423. čl. ZPP/77 je treba v primeru iz 9. tč. 421. čl. ZPP/77 vložiti predlog v 30 dneh od dneva, ko je stranka mogla navesti sodišču nova dejstva oziroma nova dokazila. Ta rok se šteje od vročitve odločbe zadnje stopnje, v konkretnem primeru od vročitve odločbe višjega sodišča v postopku, v katerem je tožeča stranka dosegla razveljavitev dednega dogovora, t.j. od dne 20.6.1997. Tožeča stranka je vložila tožbo 20.11.1997, torej po preteku roka, ki je dolčen za obnovo postopka. Če veljajo v vsem pogoji za obnovo postopka po določbah pravdnega postopka, velja to tudi za rok in je zato tožba nedopustna. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, razlogi, kolikor jih sodba sploh vsebuje, pa so nejasni in med seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, in med listinami. Sodišče prve stopnje prezre, da je tožnica prav na podlagi sklenjenega dednega dogovora prišla do parc. št. 943/28 in 943/29 k.o....., ki pa jih ni v zahtevku, čeprav se v tč. 2 izreka sodbe ugotavlja, da je tožnica dedinja po oporoki pok. J. M., po kateri ji ti dve parceli ne pripadata. To bi moralo iz zahtevka oziroma sodbe vsekakor izhajati. Če se že ugotavlja njena poslovna nesposobnost, potem je je neveljavna tudi njena izjava, ki se nanaša na sprejem parc. št. 943/28 in 943/29, česar pa se sodišče ne dotakne. Obrazložitev sicer ima nekaj besed o tem, vendar pa so ugotovitve povsem drugačne od tistega, kar izhaja iz izreka. V prvem odstavku na zadnji strani obrazložitve je navedeno, da tožnica s sodbo postaja izključna lastnica hiše v L., toženec pa ostaja lastnik dveh gozdnih parcel, ko se parcele naštevajo, pa so naštete tri: 943/28, 943/29 in 943/40 k.o. ... in torej ni jasno, kaj sodišče meni, v nadaljevanju pa zapiše, da je toženec na vseh teh parcelah že vknjižen kot lastnik po sklepu o dedovanju, kar pa ne drži. Takšni zaključki so v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je toženec vknjižen le kot lastnik parc. št. 943/40 k.o. ...., tožnica pa pri obeh ostalih. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pravna posledica razveljavitve dednega dogovora ta, da nastopi dedovanje, ki je bilo predhodnik sklepanega dednega dogovora. Če bi bila možna obnova zapuščinskega postopka, bi bilo treba izvesti postopek dedovanja na podlagi oporoke. Tako se ta postopek nadomešča s pravdo in sodbo in so vsi zahtevki, ki jih postavlja tožeča stranka utemeljeni, saj so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, popolnoma skladni z določili oporoke. Takšni zaključki sodišča spet ne držijo oziroma niso točni, saj bi morala tožnica kot dedinja po oporoki prejeti le to, kar ji po njej pripada, torej nikakor ne parcel 943/28 in 943/29 k.o...., na katerih je še vedno vknjižena kot lastnica, po oporoki pa pripadejo tožencu. Sicer pa, če velja zaključek sodišča prve stopnje, da se zapuščinski postopek nadomešča s to sodbo, bi moralo sodišče obravnavati celotno zapuščino, upoštevati vsa določila oporoke, ponovno ugotoviti, ali jo toženec kot dedič priznava, ga v nasprotnem primeru napotiti na pravdo, če bi jo priznal, pa vsaj upoštevati njegovo tudi že uveljavljano pravico do nujnega deleža in ga obravanati v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, saj ta nikakor ne more biti utemeljen do višine nujnega deleža toženca. Vsa ta vprašanja bi se vsekakor obravnavala v zapuščinskem postopku. Če se zapuščinski postopek nadomešča s to sodbo, bi moralo sodišče ravnati enako kot pri obravnavanju zapuščinske zadeve. Z odločitvijo sodišča prve stopnje je prišlo do tega, da tožnica kljub ugotovitvi, da je oporočna dedinja po oporoki pok. J. M., dobi več, kot pa ji po oporoki pripada, toženec pa ne niti tega, kar mu po njej pripada, čeprav ima kot nujni dedič pravico tudi do tistega dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrže tožbo ali spremeni in zavrne tožbeni zahtevek ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik sicer pravilno citira določilo 224. čl. ZD, po katerem se v primeru, kadar je zapuščinska obravnava končana s pravnomočnim sklepom o dedovanju ali sklepom o volilu, pa so dani pogoji za obnovo postopka po določilih pravdnega postopka, zapuščinski postopek ne obnovi, temveč lahko stranke uveljavljajo svoje pravice v pravdi. Vendar pa to ne pomeni, da za takšno pravdo veljajo v celoti določila 5. tč. 26. poglavja ZPP/77 (členi 421 - 428), kot tudi ne, da pravdno sodšče v pravdnem postopku obravnava vsa vprašanja, ki se sicer obravnavajo v zapuščinskem postopku. Iz pritožnikovega tako razumljenega pravdnega postopka, ki teče ob pogojih za obnovo zapuščinskega postopka, namreč izvira njegova pretežna graja sodbe prve stopnje. Kot je v obrazložitvi svoje odločbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se ZD sklicuje le na smisleno uporabo določil ZPP/77, ki se nanašajo na obnovitvene razloge, ne pa tudi drugih določil o obnovi postopka. Tako npr. ne prihajajo v poštev določila ZPP/77 o roku za vložitev predloga za obnovo (423. čl. ZPP/77), naroku za obravnavanje predloga za obnovo (426. čl. ZPP/77), izdaji odločbe o predlogu in odločbe o glavni stvari (427. čl. ZPP/77), saj se s sodbo, izdano v pravdnem postopku, ne posega (razveljavlja ali spreminja) v pravnomočen sklep o dedovanju in tudi ne opravlja nov zapuščinski postopek. Vprašanje pravočasnosti tožbe je zato treba rešiti z odgovorom na vprašanje narave tožbe v konkretnem primeru. Tožnica kot oporočna dedinja po pok. J. M. (dedni dogovor, ki ga je s tožencem sklenila na zapuščinski obravnavi dne 11.6.1993, je bil v pravdi pred sodiščem prve stopnje opr. št. P 155/94 že pravnomočno razveljavljen) zahteva od toženca kot zakonitega dediča po pok. J. M. ugotovitev, da je oporočna dedinja in torej na podlagi oporoke lastnica določenega nepremičnega premoženja ter izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko kot lastnica teh nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo. Gre torej za dediščinsko tožbo, sestavljeno iz ugotovitvenega dela, s katerim se ugotavlja dedna pravica (in do katerega ima torej tožnica nedvomno pravni interes, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje), in dajatvenega dela za izročitev dela zapuščine, ki ji ga je z oporoko zapustil oporčitelj (ker gre za nepremičnine torej zahtevek vsebuje izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere je mogoča vknjižba lastninske pravice in s tem izročitev dediščine). Kdaj zastara pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, pa določa 141. čl. ZD, vsi ti roki pa še niso potekli, glede na razveljavitev dednega dogovora pa je upošteven njegov 2.odst. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, prav tako so jasni in razumljivi ter popolni tudi razlogi o odločilnih dejstvih. Kolikor jim pritožnik očita nasprotje z listinami v spisu - očitno zemljiškoknjižnimi podatki o lastninski pravici na parc. št. 943/28, 943/29 in 943/40 k.o. ..., za katere je sodišče v razlogih res zapisalo, da so že vpisane na ime toženca, dejansko pa je kot lastnica prvih dveh na podlagi (sedaj že razveljavljenega) dednega dogovora vpisana tožnica in le zadnje navedene tožnik - pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nasprotje o dejstvih, ki za odločitev o tožbenem zahtevku niso bistvena (odločilna), saj se, kot ugotavlja tudi sam pritožnik, tožbeni zahtevek teh parcel ne tiče. Že je bilo omenjeno, da si tožena stranka očitno napačno predstavlja potek pravdnega postopka, ki teče po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, kadar so podani pogoji za obnovo, torej pravdnega postopka po 224. čl. ZD. Sodišče namreč v takšnem pravdnem postopku ne razveljavlja odločbe zapuščinskega sodišča in ne izdaja nove odločbe o glavni stvari (novega sklepa o dedovanju), kot to določa 427. čl. ZPP/77 za primer obnove pravdnega postopka. V pravdnem postopku sodišče ne razveljavi neposredno samega sklepa o dedovanju, temveč razreši spor med strankama, upoštevajoč meje postavljenega tožbenega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP/77). To sicer pomeni spremembo vsebine sklepa o dedovanju, vendar le v obsegu, o katerem je bilo odločeno v pravdi, velja namesto sklepa o dedovanju sodba, izdana v pravdnem postopku. V teh okvirih je celoten postopek in odločbo razumelo tudi sodišče prve stopnje in tako je treba razumeti tudi navedbo v obrazložitvi, da se zapuščinski postopek (in sklep o dedovanju) nadomešča s pravdo in sodbo - sodba kot samostojni pravni naslov velja le namesto tistega dela sklepa o dedovanju, ki je predmet izreka sodbe. Tožena stranka tako v pritožbi neutemeljeno odpira vsa sporna vprašanja, ki se sicer obravanavajo v zapuščinskem postopku: obravnavanje celotnega obsega zapuščine, upoštevanje vseh določil oporoke, ponovno ugotavljanje, ali jo toženec kot dedič priznava, v nasprotnem primeru pa njegovo napotitev na pravdo, če bi jo priznal, pa vsaj upoštevanje njegove pravice do nujnega deleža. Pravdni postopek po 224. čl. ZD namreč ne pomeni ponovnega odločanja o vseh vprašanjih, ki se sicer obravnavajo v zapuščinskem postopku - takšno obravnavanje bi tudi presegalo meje uveljavljanega zahtevka (1. odst. 2. čl. ZPP/77), enako kot odločanje o parcelah št. 943/28 in 943/29, katerih zemljiškoknjižna lastnica je še vedno tožnica. Kot oporočni dedič teh dveh parcel ima toženec prav tako kot tožnica na voljo dediščinsko tožbo, če seveda stranki razmerja ne bosta mogli urediti sporazumno. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo pritožnik očitno vidi tudi v nasprotju med situacijo, nastalo po sodbi in nespremenjenem delu sklepa o dedovanju, in situacijo, kot jo je predvidel zapustnik v oporoki, potemtakem ni podana. Končno pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo o toženčevem ugovoru prikrajšanja nujnega deleža. Zgolj z ugovorom te pravice ne more uveljaviti oziroma takšne korekcije sklepa o dedovanju ne more doseči. Nujni dedič lahko zahteva odpravo prikrajšanja nujnega deleža v poznejši pravdi ob pogojih za obnovo postopka (224. čl. ZD) le s tožbo. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. čl. ZD) in je zgolj z ugovorom ne more uspešno uveljaviti. Če hoče doseči pravnomočno odločitev o tem vprašanju in spremembo sklepa o dedovanju tudi v tem delu, mora torej to uveljaviti s tožbo (nasprotno tožbo). Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP/77 v zvezi z določilom 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP/77. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči njene stroške za sestavo odgovora na pritožbo.