Jedro

Zahteva za denacionalizacijo je bila (glede na odstop zahteve na pristojni organ oziroma predlog prvega tožnika za uvedbo postopka za denacionalizacijo teh zemljišč 17. 2. 2011 oziroma 18. 2. 2011) vložena prepozno. Iz zahteve, vložene 29. 1. 1993, namreč ne izhaja, da bi vlagateljica in prvi tožnik uveljavljala vrnitev tega premoženja, ne glede na to, da je bila k vlogi priložena tudi odločba o podržavljenju tega premoženja in zemljiškoknjižni izpisek. Predmet zahtevka v denacionalizacijskem postopku je namreč povsem v dispoziciji strank in če stranke ne zahtevajo vsega, kar lahko, ne gre za nepopolno vlogo, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo. Uvedba in izvedba postopka, ki je lahko po zakonu ali po naravi stvari začet in izpeljan le na podlagi zahteve stranke, brez ustrezne zahteve pa bi pomenili nezakonito postopanje organa oziroma je tudi razlog za ničnost.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo z dne 29. 1. 1993, ki sta jo vložila pok. A.A. in njen sin B.B., oba iz …, ki ju je takrat zastopala odvetnica C.C. V obrazložitvi je navedel, da mu je Upravna enota Gornja Radgona z dopisom z dne 17. 2. 2011 odstopila v reševanje del zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega prejšnjima solastnikoma pok. D.D. in A.A., glede zemljišč, ležečih v k. o. …. Organ je ugotovil, da ni pogojev za uvedbo postopka. Glede na 64. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) je treba zahtevo vložiti do 7. 12. 1993, ki mora vsebovati v 62. členu ZDen predpisane podatke. V obravnavanem primeru je iz zahteve razvidno, da je vlagateljica uveljavljala denacionalizacijo parcel, pripisanih pri vl. št. …, … in …, k.o. …, pri vl. št. …, … in …, k.o. … ter pri vl. št. …, k.o. …, ni pa uveljavljala denacionalizacije nepremičnine v k.o. …, za katera bi bil pristojen ta upravni organ. Ker te nepremičnine niso predmet zahteve, ni pogojev za uvedbo postopka po 125. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), zaradi česar je zahtevo zavrgel. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbi tožnikov, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še navedel, da je za vodenje denacionalizacijskega postopka nujen pisni in izrecen zahtevek za vračilo posameznega premoženja, ker velja načelo dispozitivnosti. V tem primeru tudi ni mogoče šteti, da gre za nepopoln ali nejasen zahtevek, saj k zahtevi ni bilo priložena nobena dodatna listina v zvezi s to katastrsko občino. Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi, I Up 1237/2006 z dne 6. 9. 2007, ter Upravno sodišče v sodbi, U 2864/2005 z dne 13. 6. 2006. Ker pa pri Upravni enoti Gornja Radgona ni bila vložena zahteva za nepremičnine, za reševanje katerih bi bil pristojen prvostopni organ, tudi ni bilo podlage za takojšnji oziroma hitrejši odstop dela zahteve za denacionalizacijo. Niti navedba odločbe o podržavljenju v zahtevi za denacionalizacijo oziroma priložena kopija k zahtevi pa ne more nadomestiti izrecnega zahtevka stranke za vračilo.

Tožnika sta v tožbi navedla, da je bila zahteva za denacionalizacijo premoženja v k.o. … vložena pravočasno, tj. 29. 1. 1993 in je vsebovala vse osnovne podatke za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Na podlagi iste zahteve je organ v Gornji Radgoni tudi že pravnomočno odločil o vrnitvi premoženja v naravi, ki se nahaja na območju, ki spada pod pristojnost odločanja zadnje navedenega organa. Glede obravnavanega premoženja je bila zahteva odstopljena prvostopnemu organu. Iz zahteve je razvidno, da je bilo izrecno zahtevano, da se upravičencem vrne celotno premoženje, ki je bilo odvzeto po odločbah, ki so bile priložene k zahtevi, k le-tej pa je bila priložena odločba z dne 12. 8. 1948, Dn. št. 271/49, na podlagi katere je bilo premoženje odvzeto. Na podlagi takšne zahteve je organ v Gornji Radgoni že pravnomočno odločil o vrnitvi premoženja v k.o. …, ki je bilo odvzeto z isto odločbo, ni pa bilo odločeno o nepremičninah v k.o. …, zato je prvi tožnik predlagal odstop zahteve v reševanju pristojnemu organu. Iz odločbe z dne 12. 8. 1948, ki ji je bil priložen tudi zemljiškoknjižni izpisek za parcelo – gozd v izmeri 7 ha 3 a in 83 m2 (prej vl. št. …, sedaj vl. št. …), k.o. …, je namreč nesporno razvidno, da se odločba nanaša tudi na to premoženje. Zahteva za denacionalizacijo je bila torej dovolj konkretizirana in se je nanašala na vse parcele, odvzete po tej odločbi, priložen pa je bil tudi zemljiškoknjižni izpisek z dne 10. 1. 1993, iz katerega je razvidno, za katere parcele gre. Glede na 7. člen ZUP bi organ moral, če je menil, da zahteva ni dovolj specificirana, stranko na njeno pravico opozoriti in zahtevati dopolnitev. To sicer ni menil upravni organ v Gornji Radgoni, ki je na podlagi iste zahteve parcele vrnil. Če bi menil, da ni krajevno pristojen, bi moral zahtevo odstopiti oziroma če bi menil, da je zahteva nerazumljiva, bi moral zahtevati njeno dopolnitev glede na 67. členu ZUP. Po 69. členu ZUP mora organ, če ugotovi, da ni pristojen za reševanje vseh zahtevkov, sprejeti v reševanje zahtevke, za reševanje katerih je pristojen, glede drugih pa ravnati po 65. členu ZUP. Po 21. členu ZUP pa je, v primerih če je več organov krajevno pristojnih, pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek. V vsakem primeru pa ne more vloge kar zavreči. Datum odstopa vloge pa tudi ni datum, ki bi se štel za datum vložitve zahteve in ni mogoče govoriti o tem, da so stranke zamudile rok za vložitev zahteve. V smislu 63. člena ZDen bi moral organ celo po uradni dolžnosti zahtevati od zavezanca ali tretjih oseb dokazila o verjetnosti obstoja pravice, ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna in stranki omogočiti, da uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). To upravnemu organu nalagata tudi 139. in 140. člen ZUP, po 143. členu ZUP pa mora organ stranko po potrebi opozoriti na njene pravice v postopku in na posledice njenih dejanj ali opustitev. V tem primeru organ ni storil ničesar v smeri ugotavljanja in varovanja pravice stranke, ampak je vlogo po 129. členu ZUP zavrgel. Glede na navedeno sta tožnika predlagala, da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu, toženka pa naj jima povrne stroške postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju zahteve za denacionalizacijo zemljišč, ležečih v k.o. …, iz razloga zamude roka za njeno vložitev po prvem odstavku 64. člena ZDen.

Po prvem odstavku 64. člena ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona (tj. do 7. 12. 1993).

Tudi sodišče se strinja z zaključkom prvostopnega organa, da je bila zahteva za denacionalizacijo za zemljišča v k.o. … (glede na odstop zahteve na pristojni organ oziroma oziroma predlog prvega tožnika za uvedbo postopka za denacionalizacijo teh zemljišč 17. 2. 2011 oziroma 18. 2. 2011) vložena prepozno. Iz zahteve, vložene 29. 1. 1993, namreč ne izhaja, da bi (takrat še) vlagateljica A.A. in prvi tožnik uveljavljala vrnitev tega premoženja, ne glede na to, da je bila k vlogi priložena tudi odločba o podržavljenju tega premoženja in zemljiškoknjižni izpisek. Predmet zahtevka v denacionalizacijskem postopku je namreč povsem v dispoziciji strank in če stranke ne zahtevajo vsega, kar lahko, ne gre za nepopolno vlogo, saj lahko stranke s svojimi zahtevki prosto razpolagajo. Uvedba in izvedba postopka, ki je lahko po zakonu ali po naravi stvari začet in izpeljan le na podlagi zahteve stranke, brez ustrezne zahteve (kot je v obravnavanem primeru) pa bi pomenili nezakonito postopanje organa oziroma je tudi razlog za ničnost. Organ bi bil dolžan pozvati tožnika na dopolnitev oziroma razjasnitev vloge po določbah ZUP/86, ki urejajo postopanje organa z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo, v primeru, če k sami zahtevi za denacionalizacijo ne bi bile vložene ustrezne listine, kot jih zahteva ZDen. Tožnika zato nimata prav, da bi ju moral organ, ko je (po njunem mnenju pravočasno) prejel zahtevo za denacionalizacijo, kateri je bila priložena odločba o podržavljenju ter zemljiškoknjižni izpisek, ki je vsebovala tudi premoženje, ki ni predmet zahteve za denacionalizacijo, pozivati na dopolnitev vloge, saj v tem primeru ni šlo za nepopolno vlogo. Zato organu tudi ni mogoče očitati kršitev določb ZUP/86 v zvezi z varstvom pravic strank (5. člen) ter postopanjem z vlogo v postopku (IV. poglavje Občevanje organov in strank). Sodišče pri tem še pripominja, da se po izrecni zakonski določbi ZDen (drugi odstavek 6. člena) v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP/86, če ta zakon ne določa drugače, in ne ZUP/99, na katerega se sklicujeta tožnika v tožbi. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati pravnomočna odločitev Upravne enote Gornja Radgona o vračilu zemljišč v k.o. … na podlagi iste zahteve in prilog, saj pravnomočnost akta sanira morebitne nezakonitosti oziroma nepravilnosti odločitve, ne glede na to pa sodišče še dodaja, da so v zahtevi izrecno navedena zemljišča v k.o. … (V. točka zahteve), za katere sta (med drugim) vlagatelja zahtevala njihovo vrnitev, zaradi česar je organ o njihovem vračilu mogel odločiti.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je sklep pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnikov je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.