Jedro

Pravdni stranki sta argumentirano izpodbijali pisne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi očitki ter mu dati možnost, da se o teh očitkih pisno izjavi in ga neposredno zaslišati na obravnavi. Ker tega ni storilo je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik neutemeljeno povezuje javnopravna zavarovanja, ki nastanejo po samem zakonu, s pogodbenim zasebnopravnim odnosom med zavarovalnico in zavarovancem. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona (ZPIZ-2) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, npr. delovnega razmerja. Ker ZPIZ-2 določa dolžnost vključitve v zavarovanje in obseg pravic iz zavarovanja, zavarovanje pa temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, ni mogoče narave socialnega zavarovanja razlagati tako, da ne predstavlja zavarovanja pred odgovornostjo. Zato ne gre za kršenje ustavnih načel, če sodišče pravico, ki izhaja iz vključenosti v socialno zavarovanje (invalidnino), upošteva kot okoliščino pri odmeri odškodnine zaradi poškodbe pri delu.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v prvem odstavku točke I izreka, drugem odstavku točke I izreka za znesek 130.138,97 EUR, v prvem odstavku točke II izreka, v drugem odstavku točke II izreka za znesek 7.470,00 EUR, v prvem odstavku točke IV izreka, v drugem odstavku točke IV izreka za mesečni znesek rente v višini 409,47 EUR ter v točki V izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu delu (odločitev o delu zahtevka za povrnitev potnih stroškov v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2007 dalje do plačila) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino za nematerialno škodo v znesku 24.861,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2008 do plačila v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke I izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 425.138,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke I izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno škodo iz naslova potrebe tuje pomoči v znesku 1.500,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2008 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke II izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 13.439,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za materialno škodo iz naslova prevoznih stroškov v znesku 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 60,00 EUR od 4. 12. 2007 dalje do plačila, od zneska 60,00 EUR od 18. 12. 2007 ter od zneska 60,00 EUR od 8. 4. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode v znesku 6.449,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zamudne obresti od zneska 60,00 EUR pred 18. 12. 2007 in od zneska 60,00 EUR pred 8. 4. 2009, je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Tožena stranka je dolžna tudi tožeči stranki izplačevati mesečno rento iz naslova stroškov potrebne tuje pomoči in sicer od 1. 5. 2008 do 1. 6. 2009 v višini 40,53 EUR, od 1. 6. 2009 do 1. 6. 2010 v višini 37,20 EUR, od 1. 6. 2010 do 1. 6. 2011 v višini 35,40 EUR in od 1. 6. 2011 dalje pa v višini 34,92 EUR, ki v plačilo za tekoči mesec zapadejo 10. v mesecu in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke in zamudne obresti plača v roku 15 dni, po pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče obroke, pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude plačila (prvi odstavek točke IV izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo rente z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (drugi odstavek točke IV izreka). Nadalje je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 8.764,55 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka V izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in sicer v delu odločitve o nematerialni škodi pod točko I izreka sodbe za znesek 130.138,97 EUR, v delu odločitve o materialni škodi zaradi potrebne tuje pomoči pod točko II sodbe za znesek 7.470,00 EUR, zoper točko III izreka sodbe v delu zamudnih obresti za znesek 180,00 EUR, kolikor od dveh prisojenih zneskov glavnice v višini 60,00 EUR ne tečejo od 4. 12. 2007 dalje, temveč šele od 18. 12. 2007 oziroma od 8. 4. 2009 dalje), glede odločitve o renti za tujo pomoč v točki IV izreka sodbe za znesek 409,47 EUR mesečno ter točko V izreka, to je zoper odločitev o stroških postopka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tudi v tem delu ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred spremenjeni senat. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke, vendar je spregledalo, da je izvedenec to oceno podal izključno na podlagi zdravstvene dokumentacije v spisu, iz katere je razvidno, katera protibolečinska sredstva in v kakšnem časovnem obdobju je tožnik jemal v času, ko je bil hospitaliziran, za celotno preostalo obdobje zdravljenja, še posebej za čas po 25. 10. 2007, pa izvedenec poda posplošeno oceno o telesnih bolečinah, ki ne temelji na medicinski dokumentaciji. Zaradi izrecnega navodila sodišča prve stopnje izvedenec ni pregledal tožnika, čeprav se je tožnik s pregledom strinjal in izrecno dovolil vpogled v svojo zdravstveno dokumentacijo. Zato je izvedensko mnenje v delu, ki se nanaša na telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, še posebej pa v delu, ko izvedenec navaja, da tožnik sedaj trpi le občasne bolečine lažje intenzitete, in da bo takšne bolečine trpel tudi v bodoče, nepravilno. Ker sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca ni izvedlo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Glede trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti tožnika je sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca, da so tožnikove splošne življenjske funkcije in sposobnost za aktivnosti v povprečju zmanjšane za 80 %. Kot invalid I. kategorije je tožnik nesposoben za vsa organizirana dela. V predmetnem odstotku niso zajete težave in omejitve o življenjskih in delovnih sposobnostih tožnika, ki so posledica dejstva, da je po škodnem dogodku oglušel, da nima ravnotežja in da ima težave v smislu psihomotorične upočasnjenosti in psiho-organskega sindroma, pa tudi izgube voha, kar pa dodatno in nedvomno vpliva na njegove življenjske in delovne aktivnosti. Poškodba vpliva na normalno, družinsko in spolno življenje, česar sodišče v razlogih sodbe ne omenja, niti se do trditev tožnika v tej smeri ne opredeli. Ker gre za katastrofalno škodo, bi moralo sodišče odmeriti odškodnino za celotno nematerialno škodo v enotnem znesku, saj načelo objektivne pogojenosti in individualizacije škode na to nima vpliva. Opozarja, da odškodnina po posameznih škodnih postavkah niti po seštevku ne dosega ravni pravične denarne odškodnine, saj je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 819/2009 oškodovancu prisodilo odškodnino v višini 384 povprečnih plač, v zadevi opr. št. II Ips 425/96 pa v višini 375 povprečnih plač oziroma dvakrat več kot je sodišče odmerilo tožniku. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ki je od odmerjene odškodnine odštelo znesek nadomestila za telesno okvaro, ki ga tožnik prejema od ZPIZ, za čas do izdaje sodbe. Čeprav gre za denarno nadomestilo, ki omili duševno trpljenje tožnika zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, gre pri tej pravici le za nepravo nezgodno zavarovanje tožnika, pri čemer se prejeti zneski iz nezgodnega zavarovanja ne vštevajo v odškodnino in se z odškodnino dejansko akumulirajo v smislu 972. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki bi ga bilo potrebno analogno uporabiti v obravnavani zadevi. Tožnik opozarja na načelno stališče, ki je bilo zavzeto že na zveznem civilnem posvetovanju 14. in 15. 9. 1983 ter je objavljeno, povzemajo pa ga tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS (npr. sodba opr. št. II Ips 506/2003, II Ips 354/1997, II Ips 619/2004, VIII Ips 132/2001 in VIII Ips 160/2002 itd.). Ker tudi pravica do nadomestila za telesno okvaro po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni sklenjena kot zavarovanje pred odgovornostjo, ni nikakršnega ustavno ali pravno utemeljenega razloga, da bi se pogodba o nezgodnem zavarovanju sklenjena z zavarovalnico obravnavala drugače kot pogodba, sklenjena med tožnikom in ZPIZ. Sodišče zato nadomestila za telesno okvaro, ki ga tožnik prejema s strani ZPIZ pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati, vsekakor pa ne na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Zato tudi predlaga, da o tem vprašanju pritožbeno sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS. V vsakem primeru pa bi moralo sodišče upoštevati le eno polovico zneska, ki ga tožnik prejema kot nadomestilo za telesno okvaro in ne celotni znesek glede na odločitev o temelju tožbenega zahtevka.

Tudi od odmerjene odškodnine za nematerialno škodo sodišče ne bi smelo odšteti zneska 41.729,26 EUR, katerega je 20. 6. 2013 Zavarovalnica A. izplačala tožniku. Po določbi 288. člena OZ daje zakon upniku pravico oziroma izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve bo pokril z dolžnikovim delnim plačilom. Torej ali bo pokril stroške, obresti ali glavnico in tega upnikovega upravičenja ne more izključiti tožnik z izjavo kaj plačuje, razen če upnik pristane na drugačno poračunavanje, kot je nedvomno odločilo sodišče v sklepu opr. št. II Ips 128/99 z dne 23. 11. 2000. Tožnik ni pristal, da se delno plačilo s strani zavarovalnice upošteva pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih in odšteje od odmerjene odškodnine za nematerialno škodo, temveč je izrecno navedel, da bo z izvršenim delnim plačilom pokril najprej pravdne stroške, nato natečene zamudne obresti in ob morebitnem preostanku glavnico. Sodišče bi moralo tožniku prisoditi višjo odškodnino in sicer vsaj v višini povprečne odškodnine, ki jo sodišča presojajo za najhujše škodne primere, to je za izjemno hude primere, kjer je povprečna odškodnina prisojena v višini 301 neto plač, torej v znesku 310.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju tožnikove 50 % soodgovornosti v znesku 155.000,00 EUR, torej 130.138,20 EUR več kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Glede upoštevanja delnega plačila je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 179. in 182. člen OZ. Neutemeljeno tudi ni v celoti ugodeno zahtevku za tujo pomoč in postrežbo. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik potreboval največ 7 ur tuje pomoči dnevno. V bodoče bo tožnik za vsa opravila, ki jih sedaj ne zmore opravljati sam, potreboval tujo pomoč, ki bo časovno presegala 6 ur dnevno. Ni bistveno, da pomoč nudijo tožniku družinski člani, ter da zaradi tega tožnik ni upravičen do stroškov po splošni tržni ceni, temveč po nižji urni postavki. Po določbi 174. člena OZ je tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, dolžan povrniti stroške v zvezi z njegovim zdravljenjem, torej je povzročitelj tisti, ki mora oškodovancu povrniti tudi stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške. V konkretnem primeru škodo odpravlja celotna tožnikova družina, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa niso v nikakršni zvezi do povzročitelja, da bi namesto njega odpravljali škodo, ki jo je povzročil za nižjo ceno, kot bi jo opravljale tretje osebe za enako delo. Tožnik zahteva plačilo urne postavke v višini 5,00 EUR, to je tako, kot jo zahtevajo tretje osebe za najbolj nekvalificirana domača opravila. Sodišče prve stopnje je glede višine urne postavke zmotno uporabilo materialno pravo (164., 168., 174. člen OZ in 14. člen Ustave RS), saj je o pravici do pripadajoče odškodnine sodišče odločilo diskriminatorno glede na tožnikovo osebno okoliščino, torej na njegov zakonski stan in mu na ta način kršilo pravico do enakosti pred zakonom. Zaradi kršitve enakosti enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter bistvenih kršitev določb postopka v zvezi z 216. členom ZPP, je podana kršitev določb postopka. Od že tako prenizke odškodnine je sodišče tudi v nasprotju z zakonom odštelo celotni znesek pomoči, ki jo tožnik sprejema s strani ZPIZ ter prisojeni znesek rente znižalo. Meni, da je takšna odločitev nepravilna, kršena pa so tudi pravila postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 7., 212, in 286. členom ZPP. Sodišče se je namreč pri tem oprlo na predloge tožene stranke, ki jih je vložila prepozno oziroma je bila z njimi prekludirana. Ob dejstvu, da je tožeča stranka odgovorna v višini 50 %, je najmanj v tem odstotku upravičena tudi do nadomestila za potrebno tujo pomoč s strani ZPIZ. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti tožnika, bi sodišče zato moralo toženi stranki naložiti v plačilo zapadlo materialno škodo iz naslova tuje pomoči v znesku 7.479,00 EUR, torej 5.969,53 EUR za čas od 1. 5. 2008 dalje, pa mesečno rento za potrebno tujo pomoč v znesku 450,00 EUR, torej 409,47 EUR več kot je dejansko prisodilo, najmanj pa v znesku 340,00 EUR, v kolikor bi se izkazalo, da je sodišče pravilno upoštevalo trditvene navedbe in dokazne predloge tožene stranke kot pravočasne. Tožnik je tudi trdil, da je za čas do vložitve tožbe, to je do 18. 4. 2008 upravičen do plačila stroškov prevoza na zdravljenje in sicer za tri opravljene prevoze od doma do B. v C., sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo, da stroške prevoza tožnik uveljavlja za čas pred vložitvijo tožbe, sodišče pa jih je prisodilo za čas po vložitvi tožbe, kar je nerazumno in protispisno. Opozarja tudi na prehiter zaključek glavne obravnave v zvezi z možnostjo strank do priglasitve stroškov, pri čemer poudarja, da niti tehnično ni bilo dovolj časa, da bi lahko stranki izpolnili stroškovnik ter ga vložili na glavni obravnavi ali pa to narekovali na zapisnik.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške dosedanjega postopka in pritožbenega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP), ker kljub podanim pripombam na izvedensko mnenje izvedenca prof. dr. D.D. in zahtevi tožene stranke, da se ga zasliši, izvedenca ni zaslišalo. Kadar stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnilo o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroča dvom v popolnost ali pravilnost mnenja, je ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno. Protispisna je ugotovitev izvedenca, da je tožnik v celoti vezan na uporabo invalidskega vozička, saj lahko hodi s hoduljo, pa tudi z berglo, če ima na drugi roki oporo. To je pomembno za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, glede na primer, ki ga je sodišče prve stopnje kot primerljivega upoštevalo pri svoji odločitvi. Izvedenec je ugotovil, da mora tožnik nositi plenice, saj ne more sam opraviti osebne higiene, tožnik pa je zaslišan na naroku dne 9. 9. 2013 izpovedal, da plenic ne nosi. Prav tako je tožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani izpovedal, da gre sam na veliko potrebo, ter da je pri obuvanju in sezuvanju v glavnem samostojen, da se lahko sam obleče, če mu nekdo pripravi oblačila, izvedenec pa je ugotovil, da teh opravil ne zmore sam. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati izvedenca v zvezi z njegovo ugotovitvijo, da tožnik potrebuje 4 ure tuje pomoči na dan. Ne drži tudi ugotovitev izvedenca, da za pripravo hrane potrebuje tujo pomoč dve uri na dan, saj tuje pomoči za navedena opravila sploh ne potrebuje. Že pred nezgodo je tožniku kuhala žena, tožnik pa je povsem zmožen hrano pogreti v času, ko je žena v službi. Nelogična je tudi ugotovitev izvedenca, da tožnik potrebuje dve uri pomoči dnevno za pripravo obleke, saj mu žena pripravi obleko iz omare, obleče in obuje pa se sam. Glede izvajanja fizioterapije je izvedenec presegel nalogo, saj tožnik niti v tožbi niti kasneje ni navedel, da potrebuje tujo pomoč za izvajanje fizioterapije. Materialna škoda iz naslova tuje pomoči torej tožniku ni nastala oz. zgolj podrejeno tožena stranka navaja, da tožnik ne potrebuje več kot pol ure tuje pomoči na dan. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov, zakaj šteje, da je tožnik potreboval pomoč ravno v trajanju sedmih ur, torej zakaj ne šest ali osem, prav tako pa je ugotovitev v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki nikjer ni ugotovil potrebe po tuji pomoči v obsegu sedem ur. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilno je določena urna postavka tuje pomoči, ki jo je sodišče določilo v skladu z določbo 216. člena ZPP. V skladu s sprejeto sodno prakso bi bil primeren znesek, glede na to, da se pomoč zagotavlja v BIH, 1,40 EUR na uro. Nepravilen je tudi izračun mesečne rente. Tožnik do nje ni upravičen, tudi če bi bil pa mesečno ne bi potreboval več kot 15 ur tuje pomoči, kar ob vrednosti 1,40 EUR znaša 21,00 EUR mesečno, ob soprispevku tožnika pa pomeni rento v višini 10,50 EUR mesečno. Ta znesek je potrebno zmanjšati za dodatek za pomoč in postrežbo, ki znaša 145,08 EUR mesečno. Iz tega izhaja, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek za rento zavrniti. Rente tudi ni mogoče zahtevati za nazaj, ampak je ta po naravi stvari odškodnina za bodočo škodo, za nazaj pa je zahtevek iz naslova tuje pomoči možno uveljavljati le v enotnem znesku kot materialno škodo. Tožnik bi moral do konca glavne obravnave modificirati tožbeni zahtevek tako, da bi že zapadle rentne obroke združil v enoten znesek odškodnine ter postavil rentni zahtevek za naprej. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z materialnim pravom tožniku rento prisodilo za nazaj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker bi tožnik z izvedencem medicinske stroke lahko dokazoval le navedbe pod točko II tožbe, ne pa tudi ostalih navedb, kjer je kot dokazni predlog navedel „kot doslej“. Takšno stališče izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 21/2012 z dne 17. 12. 2012. Tožnik izvedenca medicinske stroke ni predlagal v dokaz svojih trditev pod točko III tožbe, glede primarnega in sekundarnega strahu, nevšečnosti med zdravljenjem, telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti, niti glede trditev pod točko IV tožbe glede tuje pomoči in postrežbe. Ker je sodišče upoštevalo ugotovitve izvedenca, je pri odločitvi o višini te škode kršilo 2., 3., 4. in 5. člen ZPP, zaradi česar je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena v previsokem znesku, glede na podobne primere v sodni praksi. Tožniku ne pripada odškodnina za primarni strah, saj je bil ob dogodku nezavesten. Pretirana je tudi prisojena odškodnina za skaženost, saj tožnik ni spastik, za kar je značilno omejeno ter okorno gibanje rok, povezano s pačenjem obraznih mišic. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožba navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo na primer opr. št. II Ips 339/2004, v katerem je bila oškodovanki, ki je bila v škodnem dogodku stara 26 let, prisojena odškodnina za popolno ohromelost spodnjih udov prizadete funkcije odvajanja vode in blata, izgubo spolnih občutkov, nevarnost ponovnega odpiranja ran, ter zaradi izgube vranice, kar pri tožniku ni izkazano. Tožnikove noge so še deloma pokretne, hrbtenica gibljiva, zaradi česar lahko sam skrbi zase, pokreten je tudi z invalidskim vozičkom na daljše razdalje in tudi prihajal je v Slovenijo na sodišče. Zato ni odvisen od pomoči žene in ne gre za katastrofalno škodo, kot v nekaterih drugih primerih, zato je odločitev sodišča, da odmeri odškodnino po načelu enotne odškodnine materialno-pravno zmotna. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer opozarja, da je sodnik prve stopnje zaključil obravnavo, čeprav je gledal kako pooblaščenca izpolnjujeta stroškovnika.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje, zato tudi ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo imenovanega izvedenca medicinske stroke prof. dr. D.D., saj je s tem kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) ter načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP). Po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (npr. sodba opr. št. II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013), do kršitve pravil pravdnega postopka ne pride nujno, ko stranka zahteva zaslišanje izvedenca, pa temu predlogu sodišče ni sledilo, ker stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, ne-obrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja. S tem v zvezi je Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da 253. člen ZPP predvideva primarno ustno izvedbo dokaza z izvedencem, vendar se pravilo o ustni izvedbi tega dokaza v praksi spreminja v izjemo, saj izvedenci svoj izvid in mnenje večinoma podajajo pisno. Pisna ekspertiza ima določene prednosti, saj izvedencu omogoča poglobljen pristop k delu, prav tako je razumljivejša in popolnejša. Živ dialog je potreben vselej, ko so potrebna medsebojna pojasnila, ali ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti in površnosti. Pravica stranke do izjave se kaže v možnosti, da se stranka seznani z izvidom in mnenjem ter se do njega opredeli. Sodišče se mora do pripomb na izvedensko mnenje opredeliti in navesti, zakaj pripombe niso utemeljene oziroma zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni ter zakaj ni potrebno dodatno zaslišanje. Obrazložitev izvedenskega mnenja mora biti zato jasna, razumljiva in celovita, takšna torej, da omogoča preizkus in kritično presojo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta v obravnavani zadevi tožnik in tožena stranka podali konkretizirane pripombe ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Tožnik je posebej opozoril na to, kar je v pisnem mnenju izpostavil tudi izvedenec prof. D.D., da v medicinski dokumentaciji ni podatkov o zdravljenju tožnika po 20. 10. 2007. Zato je lahko izvedenec podal mnenje o sedanjih telesnih bolečinah tožnika in tistih, ki jih bo trpel tudi v bodoče le na podlagi dostopnih podatkov, tožnik pa zatrjuje, da trpi bolečine težje intenzitete, da občasno trpi tudi krče in bolečine, ki se pasasto širijo v noge, te bolečine pa so stalne oziroma vsakodnevne ter mora zaradi njih jemati protibolečinsko zdravilo Ketonal. V tem delu je torej tožnik že v pripombah na izvedeniško mnenje z ustreznimi konkretnimi navedbami izpodbijal ugotovitve izvedenca ter predlagal dopolnitev mnenja in zaslišanje izvedenca.

Tožena stranka se ni strinjala z ugotovitvami izvedenca v delu, v katerem je ta podal svoje ugotovitve glede časovnega trajanja tuje pomoči, ki jo tožnik vsakodnevno potrebuje za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka je menila, da je ugotovitev izvedenca, da tožnik potrebuje 4 ure pomoči dnevno, nepravilna, ter da medicinska dokumentacija oziroma stanje tožnika ne utemeljuje takšne ugotovitve. Predlagala je dopolnitev izvedenskega mnenja in zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi.

Glede na to, da sta stranki tega spora argumentirano izpodbijali pisne ugotovitve izvedenca medicinske stroke, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi očitki ter mu dati možnost, da se o teh očitkih pisno izjavi in ga tudi neposredno zaslišati na obravnavi. S svojim postopanjem je tako kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem strankama kršilo pravico do obravnavanja pred sodiščem.

Zaradi navedenega so najmanj preuranjene in zato nepravilne dejanske ugotovitve in posledično pravni zaključki sodišča prve stopnje glede izpodbijanega dela odločitve o višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo, prav tako pa tudi glede odškodnine za materialno škodo iz naslova tuje pomoči in denarne rente. Kršitev postopka v konkretnem primeru tudi pomeni, da sodišče zaradi zavrnitve predlaganega zaslišanja izvedenca ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 354. in 355. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu točke I, II in IV izreka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenca medicinske stroke razčistiti sporna vprašanja glede intenzitete tožnikovih telesnih bolečin po 25. 10. 2007 ter potrebe po tuji pomoči. Za ugotovitev teh dejstev bi bilo smiselno, da izvedenec tožnika tudi pregleda ter pridobi novejšo medicinsko dokumentacijo za tožnika. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo lahko sodišče prve stopnje ponovno odločilo o višini tožbenega zahtevka, glede na to, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno po temelju, saj je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1924/2008 z dne 1. 7. 2011, v zvezi s sodbo Višjega in socialnega delovnega sodišča opr. št. Pdp 906/2011 z dne 21. 10. 2011 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 61/2012 razsojeno, da sta stranki za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 16. 11. 2006, odgovorni vsaka do 50 %. Ker zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja še ni ugotovljena škoda, ki je tožniku nastala zaradi posledic poškodbe pri delu z dne 16. 11. 2006, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do vseh obširnih navedb, s katerima skušata stranki izpodbiti pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede višine prisojne odškodnine. Primerjava odškodnine s podobnimi primeri oziroma objavljeno sodno prakso odločanja v podobnih zadevah bo namreč smiselna šele, ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo vsa dejstva, ki vplivajo na višino odškodnine. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju zmanjšanja življenjskih funkcij ni ustrezno opredelilo do težav in omejitev življenjskih in delovnih sposobnostih tožnika, ki so posledica dejstva, da ima po škodnem dogodku slabši sluh, da ima težave z ravnotežjem, da je pri tožniku podana psihomotorična upočasnjenost in psiho-organski sindrom, prav tako pa tudi, da je zaradi poškodbe glave ob padcu zgubil voh. Tožnik je tudi opozarjal, da poškodba vpliva na normalno, družinsko in spolno življenje.

Tožnik je že v točki III tožbe navedel, da je zaradi zloma lobanje in posledično krvavitvijo v možgane utrpel izgubo sluha, delno parezo ravnotežnega organa in izgubo voha. Zato je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi izgube voha ni navajal ničesar, oziroma da zaslišanje izvedenca, če bi to okvaro ugotovil, ne bi vplivalo na odmero višje odškodnine. Nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče sanirati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je štelo, da nekoliko višja odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pokriva tudi morebitno okvaro tožnikovega zdravja zaradi izgube voha.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni zatrjeval, da potrebuje tujo pomoč pri izvajanju fizioterapije, ter da je zaradi ugotovitve o potrebi za takšno pomoč izvedenec presegel nalogo. Fizioterapijo je mogoče šteti za osebno nego, saj se s tem pri poškodovancih, ki se ne morejo samostojno gibati in morajo daljša časovna obdobja preležati oziroma presedeti, preprečujejo preležanine ter možni zdravstveni zapleti. Po ugotovitvah izvedenca pa se s fizioterapijo oziroma razgibavanjem vzdržuje tudi gibljivost sklepov. Zato kot pomoč pri osebni negi tožnika torej ni mogoče šteti le pomoč pri osebni higieni, temveč vsa opravila, ki jih je navedel izvedenec (pomoč pri pripravi jedi, oblačenju, osebni higieni in gibanju).

Zmotno je sklicevanje tožene stranke na to, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu glede dokazovanja posameznih vrst škode, ker je le na koncu točke II tožbe predlagal dokaz z izvedencem medicinske stroke, v nadaljnjih točkah pa je pri dokaznih predlogih navajal „kot doslej“. Sklicevanje tožene stranke na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 21/2012 z dne 17. 12. 2012 ter odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 965/2012 z dne 17. 11. 2010, oziroma odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 329/2012 in I Cpg 1409/2011, ni utemeljeno. Zadostitev dokaznemu bremenu je treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Po proučitvi vsebine tožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožnik sicer res v točkah od III do VI predlagal izvedbo nekaterih dokazov z besedno zvezo „kot doslej“. Vendar pa je v svojih navedbah natančno konkretiziral trditve glede narave poškodb, ki jih je utrpel ob padcu s strehe ter ustrezno obrazložil zahtevek za plačilo odškodnine za vsako posamezno obliko gmotne oziroma negmotne škode. Ker je v točki I in II tožbe navedel, katere dokaze predlaga, v nadaljevanju pa se je skliceval na te dokaze, ne bi bilo nič bolj zadoščeno obveznosti predlaganja ustreznih dokazov, če bi tožnik pri vsaki nadaljnji točki tožbe ponovno izrecno navedel, da predlaga izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke travmatologom. Šlo bi le za podvajanje oziroma ponavljanje teksta, kar ne bi v konkretnem primeru v ničemer vplivalo na večjo konkretizacijo dokaznega bremena. V zadevah, ki jih navaja pritožba tožene stranke, je šlo za nekonkretizirane navedbe tožnikov, ki jih ni bilo mogoče dokazovati s sklicevanjem na že podane dokazne predloge. Ker gre v obravnavani zadevi za drugačen primer, je sodišče prve stopnje izvedencu utemeljeno postavilo vprašanja, ki se nanašajo na vse podlage za priznanje odškodnine, torej tudi glede primarnega in sekundarnega strahu, nevšečnosti med zdravljenjem, telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tuje pomoči. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, ki se zavzema zato, da bi pritožbeno sodišče sprožilo postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije zaradi določil o upoštevanju invalidnine, ki jo oškodovanec prejema pri ZPIZ. Sodišče prve stopnje je namreč pri svoji odločitvi pravilno upoštevalo invalidnino, ki jo tožnik prejema pri ZPIZ v višini 99,48 EUR tako, da je skupni znesek invalidnine, ki ga je tožnik prejel do odločitve sodišča prve stopnje v višini 8.319,42 EUR, odštelo od prisojenega zneska odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Invalidnina je denarno nadomestilo za telesno okvaro. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sodba opr. št. II Ips 355/2011 z dne 5. 12. 2013) izhaja, da je invalidnina ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ), ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere torej. Invalidnina ni namenjena kritju višjih stroškov zaradi invalidnosti. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Zato se po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS upošteva kot ena izmed okoliščin primera iz 179. člena OZ pri odmeri pravične denarne odškodnine (opr. št. II Ips 91/2003, II Ips 549/2000, II Ips 267/99, II Ips 413/99, II Ips 397/96). Ker je invalidnina le ena od več okoliščin primera, ki vplivajo na prisojo pravične denarne odškodnine, se pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003). Zato upoštevanje višine invalidnine, kot jo je tožnik prejel do odločitve sodišča prve stopnje pomeni pravilno uporabo materialnega prava, saj s tem omejuje znesek, ki se od prisojene odškodnine odšteje, takšna odločitev pa bi bila kvečjemu v škodo tožene stranke, saj je že sedaj jasno, da bo tožnik tudi v bodoče prejemal invalidnino oziroma nadomestilo za telesno okvaro.

Neutemeljeno je zavzemanja tožnika za to, da bi se odškodnina in invalidnina kumulirali ter s tem v zvezi sklicevanje na analogno uporabo določbe prvega odstavka 972. člena OZ. Ta določa, da zavarovalnica, ki je izplačala zavarovalno vsoto pri osebnem zavarovanju, ne more imeti nikakršne pravice do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. V skladu z drugim odstavkom 972. člena OZ ima zavarovalec oziroma upravičenec pravico do odškodnine od tretjega, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, ne glede na njegovo pravico do zavarovalne vsote. Po določbi tretjega odstavka 972. člena OZ pa se določbe prejšnjih dveh odstavkov ne nanašajo na primer, ko je nezgodno zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo.

Nepravilno je razlogovanje tožnika, da je upravičen do kumuliranja odškodnine, ker pravica do nadomestila za telesno okvaro po določbah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni sklenjena kot zavarovanje pred odgovornostjo, ter da zaradi tega ni utemeljenega razloga, da bi se pogodba o nezgodnem zavarovanju obravnavala drugače kot pogodba, sklenjena med tožnikom in ZPIZ. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/2012 in naslednji; ZPIZ-2) obsega obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti (v nadaljnjem besedilu: obvezno zavarovanje) obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov, ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev (v nadaljnjem besedilu: delodajalec) in na osebni odgovornosti zavarovank ali zavarovancev (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec) za izvajanje zavarovanja. Podobno odločbo je imel prej veljavni prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1, ki je določal, da se z obveznim zavarovanjem zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primere starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi. V prvem odstavku ZPIZ-2 so naštete pravice iz zavarovanja in sicer pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Tožnik neutemeljeno povezuje javnopravna zavarovanja, ki nastanejo po samem zakonu, s pogodbenim zasebnopravnim odnosom med zavarovalnico in zavarovancem. Po določbi drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona (ZPIZ-2) z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, npr. delovnega razmerja. Ker ZPIZ-2 določa dolžnost vključitve v zavarovanje in obseg pravic iz zavarovanja, zavarovanje pa temelji na načelih vzajemnosti in solidarnosti, po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče narave socialnega zavarovanja razlagati tako, da ne predstavlja zavarovanja pred odgovornostjo. Zato ne gre za kršenje ustavnih načel (ki jih tožnik niti ne konkretizira v pritožbi), če sodišče pravico, ki izhaja iz vključenosti v socialno zavarovanje (invalidnino), upošteva kot okoliščino pri odmeri odškodnine zaradi poškodbe pri delu.

Sodišče prve stopnje pri odločitvi o ceni ure tuje pomoči ni kršilo načela enakosti pred zakonom v smislu 14. člena Ustave RS, ker prisojenega zneska ni „prilagodilo“ dejstvu, da je tožnik poročen in da del hišnih opravil opravlja tožnikova žena, kot to zmotno uveljavlja tožena stranka. V novem sojenju bo moralo sodišče ponovno odločiti o višini rente, v kolikor bo ugotovilo, da je tožnik do nje upravičen, pri čemer pa je treba poudariti, da načeloma odločitev sodišča prve stopnje o urni postavki 3,00 EUR upošteva izhodišče, da je višina urne postavke v Bosni in Hercegovini nižja, vendar pa sodišče svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo, saj ni povedalo, kateri kriterij je uporabilo pri svoji odločitvi (npr. višino BDP, povprečno plačo, minimalno plačo, višino urne postavke). Čeprav je odločanje v takšnem primeru po prostem preudarku utemeljeno, pa sodišče mora odločitev obrazložiti na preverljivih dejstvih, ki bi omogočala primerjavo s prisojenimi zneski, v podobnih primerih v Republiki Sloveniji. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da tožnik ni v takšnem obsegu, kot je ugotovljen, upravičen do tuje pomoči, ker za hišna opravila, pranje, kuhanje itn. skrbi žena, pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to ne more biti razlog zato, da tožnik ne bi bil upravičen do plačila za tujo pomoč oziroma do denarne rente iz tega naslova. Zato so navedbe tožene stranke v celoti neutemeljene.

Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da pri tožniku ne gre za t. i. katastrofalno odškodnino, zaradi česar sodišče ne bi smelo odškodnine odmeriti po načelu enotne odškodnine. Navedbe, da tožnik lahko hodi z berglo v razdalji 30 metrov namreč ne pomenijo, da je zaradi tega mobilen. V izvedenskem mnenju, ki ga je izdelal izvedenec medicinske stroke Dr. E.E., dr. med (mnenje z dne 14. 9. 2012, izdelano za potrebe pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. III P 2393/08 - priloga A54) izhaja, da je tožnik vezan na voziček in v najboljšem primeru občasno hodi z berglo ali hoduljami, vendar ob skrajnem naporu, hoja pa je neenakomerna. Izvedenec tudi ugotavlja, da je tožnik z opornicami (levo za gleženj in stopalo, desno pa za koleno, gleženj in stopalo), zmožen s hoduljo po hiši in ob hiši prehoditi kakšnih 30 metrov, prav tako berglami, pri tem pa potrebuje pomoč tretje osebe, saj je poleg ohromelosti dodatno negotov zaradi prizadetosti ravnotežnega organa. Tožnikovega prizadevanja, da bi s pomočjo opornic in bergle prehodil nekaj metrov po hiši in okoli hiše, zaradi česar ima tudi težave z zapestjem, ni mogoče šteti za dejstvo, ki bi izključevalo odmero odškodnine po načelu enotne odškodnine. Pritožba tukaj popolnoma spregleda ostale posledice poškodbe, predvsem ohromelostjo telesa glede odvajanja vode in blata, zaradi česar mora vodo odvajati z uporabo katetra, kar tudi po ugotovitvah izvedenca prof. dr. D.D. povzroča dodatne zdravstvene zaplete (vnetja sečil, nastanek ledvičnih kamnov). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje odškodnino prisodilo tako, da je ugotavljalo višino škode ob upoštevanju posameznih segmentov oziroma vrst škode (posebej se je opredelilo do višine, ki pripada tožniku zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu, skaženosti, tuje pomoči), zato postavitev zahtevka v enotnem znesku 450.000,00 EUR ne pomeni, da bi bila sodba zaradi tega nejasna oziroma da ne bi imela razlogov.

V zvezi s pritožbo tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov odškodnine za materialno škodo zaradi stroškov prihoda na zdravljenje, oziroma pritožbe tožene stranke glede same glavnice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal tri prihode na zdravljenje v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine, oziroma tožnikovega bivališča v F., od ugotovljenih dni pa je tožniku tudi prisodilo zakonske zamudne obresti. V tem delu torej ne gre za protispisno odločitev, kot to neutemeljeno očita tožnik, prav tako pa je glede na obrazloženo neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, saj je strošek prihoda v znesku 60,00 EUR za potovanje v Slovenijo in nazaj, v zadostni meri izkazan. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu (izpodbijani del točke III izreka) obe pritožbi zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni zaslišalo izvedenca medicinske stroke, ni ugotavljalo vseh odločilnih dejstev, ki se nanašajo na odškodninsko odgovornost tožene stranke, torej ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko saniralo pritožbeno sodišče. Če bi sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranki izpostavljata v zvezi z ugotovitvami izvedenca iz pisnega izvedenskega mnenja, bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ter upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe, dopolnitev postopka s strani pritožbenega sodišča ni možna.

Do preostalih pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje ni opredelilo, saj niso pravno odločilne za odločitev o zadevi (360. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče le še opozarja, da je zavarovalnica A. v svoji vlogi z dne 2. 7. 2013 sodišče prve stopnje obvestila, da je tožniku izplačala maksimalen znesek zavarovalne vsote v višini 41.729,26 EUR, ter posebej izpostavila da v predmetni zadevi nima več pravnega interesa in se postopka ne bo več udeleževala. Ni pravilno postopanje sodišča prve stopnje, ko je tudi po tej vlogi zavarovalnico štelo za stranskega intervenienta. Glede že plačane akontacije odškodnine pa pritožba tožnika utemeljeno opozarja na pravila vračunavanja delnih plačil v smislu določbe 288. člena OZ, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri svoji odločitvi.

Posledično je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (točka V izreka), saj bo mogoče o stroških odločiti, ko bo znan uspeh strank (154. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.