11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 23. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 133/2003 z dne 30. 5. 2006 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 246/2001 z dne 16. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Carinski urad Ljubljana je v postopku zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora po enotni carinski listini (v nadaljevanju ECL) pritožnico solidarno zavezal k plačilu nastalega carinskega dolga. Ugotovil je, da pritožnica, kot glavni carinski zavezanec iz ECL, ni izpolnila dolžnosti iz 125. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – v nadaljevanju CZ), saj blago v tranzitu ni bilo prijavljeno namembni carinarnici – Carinskemu terminalu v Ljubljani. Carinska uprava Republike Slovenije je pritožbo pritožnice zoper odločitev organa prve stopnje zavrnila. Upravno sodišče je s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo tožbo pritožnice ter potrdilo pravilnost odločbe upravnega organa druge stopnje. Vrhovno sodišče pa je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču obeh upravnih organov kakor tudi Upravnega sodišča ter potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23., 24. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da oseba, ki je izpolnila ECL in je v polje št. 50 vpisala pritožnico kot glavnega carinskega zavezanca, sebe pa kot pooblaščeno osebo zavezanca, za to ni imela pooblastila. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča očita arbitrarnost, ker naj bi Vrhovno sodišče razloge za odločitev o tem, da je zaposlena delavka pritožnice imela pooblastilo za izpolnitev ECL, oprlo na obligacijskopravne predpise. Očitek kršitve 6. člena EKČP pritožnica utemeljuje z navedbo, da upravni organi ne smejo posegati v civilnopravna razmerja med špediterjem in stranko. Zato po mnenju pritožnice spora, ki nastane iz takega (pogodbenega) razmerja, ni mogoče obravnavati v upravnem postopku ali upravnem sporu. Meni, da bi moral carinski organ na podlagi 48. in 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP) ter tretjega odstavka 4. a člena CZ preveriti, ali ECL vsebuje vse predpisane podatke iz 67. člena ZUP, tudi ime in priimek zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. Slednji pa bi se moral, na podlagi 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 in nasl. – ZGD), carinskemu organu izkazati s pooblastilom zakonitega zastopnika pravne osebe oziroma pritožnice. Pritožnica zatrjuje tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave, ker naj bi Vrhovno sodišče v enaki zadevi (sodba št. U 113/95 z dne 25. 3. 1998) odločilo drugače ter zavzelo stališče, "da špediter in pooblaščena oseba špediterja ni isto". Zatrjuje še, da se Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni izreklo o tem pritožbenem ugovoru. Trdi, da izpodbijana sodba ni obrazložena v bistvenih delih ter da je sodišče spregledalo ponujene dokaze in se ni izjavilo o pravnih nadziranjih pritožnice.

B.

3.Glavni očitek pritožnice v obravnavani zadevi je, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je zaposlenega delavca pritožnice, ki je izpolnil ECL, šteti za pooblaščenca po zaposlitvi, arbitrarno. Ta očitek pa je očitno neutemeljen. Oceno arbitrarnosti stališča bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanemu stališču ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je svojo odločitev oprlo na pravne argumente in razumno obrazložilo, zakaj ni mogoče šteti, da delavec pritožnice, ki je izpolnil ECL, za to dejanje ni imel pooblastila. Zgolj nestrinjanje pritožnice z odločitvijo sodišča, pa še ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

4.Očitek pritožnice, da bi moral upravni organ preveriti, ali ima oseba, ki je izpolnila ECL, pooblastilo zakonitega zastopnika pritožnice za to dejanje, po vsebini pomeni očitek o nepravilni uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po svoji vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava.

5.Pritožnica s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča št. U 113/95 zatrjuje, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano odločitvijo odstopilo od ustaljene sodne prakse, saj naj bi v enakem primeru odločilo drugače. Ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako. Že Vrhovno sodišče je pojasnilo, da glede na vsebino odločitve ne gre za podoben primer, saj je bila z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča odpravljena odločba carinskega organa, ker tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe v pritožbi glede pooblastila za zastopanje. Vrhovno sodišče v konkretni zadevi stališča glede zakonitega zastopanja sploh ni zavzelo. Zato je očitek o odstopu od ustaljene in enotne sodne prakse očitno neutemeljen.

6.Navedbe pritožnice, da naj izpodbijana sodba v bistvenih delih ne bi bila obrazložena oziroma da naj bi sodišče spregledalo ponujene dokaze, o pravnih nadziranjih pritožnice pa da se sploh ne bi izreklo, bi bile lahko ustavnopravno pomembne z vidika 22. in 25. člena Ustave. Vendar je ta očitek pavšalen, saj ga pritožnica ne konkretizira in ne pojasni, česa naj sodišče ne bi obrazložilo. Zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

7.Očitno neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi 6. člena EKČP, ki zagotavlja pravico do poštenega sojenja. V obravnavani zadevi je sodišče odločalo o pravilnosti ugotovljene carinske obveznosti pritožnice. Iz česa naj bi izhajalo, da gre za poseg v civilno razmerje med špedicijo in stranko, pritožnica ne pojasni. Navedbe sodišča v zvezi s pooblastilom pa so le pojasnilo pritožnici na njene trditve, da je ECL izpolnila nepooblaščena oseba.

8.Kršitev 23. in 24. člena Ustave pritožnica ni utemeljila, zato ju Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan