Jedro

Če ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožničin pes A. ugriznil psa B., saj je že s tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se tožničinemu psu A., pasme mešanec, označenem z mikročipom št. ..., podeli status nevarnega psa in se ga kot takega vpiše v Centralni register psov Republike Slovenije (v nadaljevanju CRPsi).

2. V obrazložitvi je navedel, da je dne 4. 12. 2017 prejel obvestilo (izpis iz CRPsi), iz katerega izhaja, da je tožničin pes A. 28. 11. 2017 v čakalnici veterinarske ambulante ugriznil psa B.. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je pozval lastnici psov, naj se v zvezi z dogodkom izjasnita. Lastnici psov sta bili enotni, da se je dogodek zgodil v čakalnici veterinarske ambulante. Oba psa sta bila na povodcu. Ko sta se približala en drugemu, da bi se povohala, je A. ugriznil B., zaradi česar je prišlo do raztrganine njegovega gobčka v dolžini 5 cm. Tožnica se je sklicevala na stresne razmere, v katerih se je zgodil dogodek, in sicer da sta z A. na previjanje poškodovane tačke čakala več kot pol ure v čakalnici, polni ljudi in živali, pa tudi, da je A. že več kot 5 let aktiven terapevtski pes z več kot 200 prostovoljno opravljenimi urami, pretežno z osebami s posebnimi potrebami in z njim nikoli ni bilo nobenih problemov. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je uradna veterinarka zaključila, da so podani vsi zakonski pogoji za izrek ukrepa iz 9. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv). Sklicuje se še na definicijo ugriza iz 26. točke 5. člena ZZZiv in ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni sporno, da je šlo za ugriz, saj je bilo potrebno rano šivati.

3. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil, obrazložitvi prvostopenjskega organa pa dodaja, da je za odločitev o zadevi bistvena ugotovitev o izpolnjenosti zakonskega znaka iz 9. točke 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv), ta pa v obravnavnem primeru ni sporna. Navedeno pomeni, da so izpolnjeni zakonski pogoji, da velja A. za nevarnega psa. Tožničinih navedb, da A. B. ni napadel oziroma da se do njega ni vedel napadalno, da pred dogodkom nikoli ni kazal znakov agresije ali strahu, da je kot šolan terapevtski pes vodljiv in ubogljiv, ni mogoče upoštevati kot olajševalnih ali kot takih, ki bi izkazovale obstoj katere od štirih izjem v zvezi z opredelitvijo nevarnega psa iz 9. točke 5. člena ZZZiv. Pri ukrepu iz izpodbijane odločbe ne gre za kazensko sankcijo, ki bi bila neposredno namenjena psu ali tožnici, temveč je namenjen preprečitvi ponovitve dogodka, ki se je nedvomno zgodil. Izpostavlja še, da je načelo sorazmernosti mogoče upoštevati le, kadar materialni predpis določa možnost izreka različnih ukrepov, za kar pa v obravnavnem primeru ne gre.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je nesporno, da je njen pes A. povzročil rano na gobčku psa B., ki jo je bilo treba šivati. Vendar pa meni, da navedenega dejanskega stanja ni mogoče označiti oz. obravnavati kot ugriz in dogodek „vkalupiti“ v definicijo iz 9. točke 5. člena ZZZiv. Pojasnjuje, da ZZZiv ne vsebuje določb glede vodenja postopka izdaje odločbe o določitvi statusa nevarnega psa, niti določb, s katerim bi bila varovana „pravica psa (živali) do poštenega sojenja“. Zato je treba postopek voditi po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predvsem z njegovim 8. in 10. členom. Pojasnjuje, da je tožnica storila vse, da njen pes ne bi bil nevaren za okolico. Gre za šolanega, terapevtskega psa, z lastnico pa sta člana društva Ambasadorji nasmeha z okoli 200 opravljenimi urami v različnih ustanovah. Kljub temu pa ni mogla vplivati na ravnanje drugega psa, ki je silil v njenega psa. Pojasnjuje, da sta za vsak konflikt potrebna dva in da če je odgovornost prevzela sama, ker je na pokazano B. željo po spoznavanju A. popustila povodec, je odgovorna tudi B. lastnica, ki je sama spustila B. v A. bližino. Dopušča možnost, da je v mladostniškem navdušenju in skakanju pes B. stopil A. na poškodovano tačko in je ta nagonsko odreagiral tako, da je šavsnil proti B.. Meni, da je raztrganino na B. gobčku povzročilo dejstvo, da sta lastnici psov v tistem trenutku psa potegnili narazen. Morda pa je bila tudi posledica ugriza tretjega psa, ki je B. napadel in ugriznil kakšen dan prej, in je bil za nastanek rane potreben le še dotik A. gobčka. Vse te okoliščine je potrebno upoštevati pri sledenju materialni resnici. Ker A. ne more več opravljati nalog, za katere je izšolan, pomeni izrečeni ukrep zanj in njegovo lastnico kazensko sankcijo. Opozarja pa tudi na konkurenco zaščite dveh javnih interesov, in sicer javnega interesa zaščite drugih živali in ljudi pred potencialno možno ponovitveno nevarnostjo ugriza psa A. in javnega interesa zaščite pravic oseb s posebnimi potrebami do zdravljenja s pomočjo terapevtskega psa A.. Toženka je očitno postavila javni interes zaščite pred ugrizom pred zaščito drugega javnega interesa, za kar pa nima pravne podlage. Pojasnjuje, da navedena določba pomeni, da se pes, ki ga nekdo muči, izziva ali povzroča trpljenje, ne sme braniti, ampak mora prenašati bolečino, če noče tvegati statusa nevarnega psa. S statusom nevarnega psa se bistveno poseže v njegovo življenje, kajti omejitve oz. obveznosti lastnika bistveno poslabšujejo njegov socialni položaj in sobivanje psa s človekom. Zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo toženki oz. naj samo odloči o stvari tako, da se postopek do določitve statusa nevarnega psa ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot nerelevantne ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem se opira na razloge, navedene v obrazložitvi odločbe organa prve in druge stopnje.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po 10. točki 5. člena ZZZiv so nevarne tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Po 9. točki 5. člena ZZZiv je za pse še posebej določeno, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po isti določbi se za nevarne ne štejejo: službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti; psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom; psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi; ter psi, ki še niso dopolnili devet mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v register psov že pred ugrizom. Skladno s 26. točko 5. člena istega zakona je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice.

8. Že zakon torej izčrpno ter določno opredeljuje vse situacije, v katerih ugriz ne pripelje do podelitve statusa nevarnega psa. Povedano drugače: v vseh drugih primerih bi bila opustitev podelitve v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo.

9. Če torej ne obstaja nobena od omenjenih - izrecno določenih - izjem, je torej za odločitev v obravnavani zadevi pomembno le, ali je tožničin pes A. ugriznil psa B., saj je že s tem dejstvom izpolnjen dejanski stan iz citirane zakonske določbe oziroma podana (dejanska) podlaga za izpodbijano odločitev.

10. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega po citirani 9. točki 5. člena ZZZiv. Tožnica obstoja katere od teh okoliščin niti ne zatrjuje, takšne okoliščine pa po navedeni določbi tudi ne predstavlja dejstvo, da gre za terapevtskega psa, katerih dejavnost brez dvoma predstavlja javni interes.

11. V obravnavanem primeru je torej glede na povedano za odločitev pomembna le presoja pravilnosti ugotovitve toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da je tožničin pes ugrizni psa B..

12. Zato so tožničine navedbe, da gre za prijaznega in nenevarnega terapevtskega psa in da gre za enkratni dogodek, da je bil pes zaradi čakanja in drugih ljudi in živali v čakalnici v stresu, da mu je B. morda stopil na poškodovano nogo in je ravnal nagonsko, ter o soodgovornosti B. lastnice za dogodek, za opredelitev psa kot nevarnega pravno nepomembne. Pravno nepomembne pa so iz istega razloga tudi tožbene navedbe, da gre v obravnavanem primeru za kazensko sankcijo, naperjeno zoper tožnico in njenega psa in da je toženka brez pravne podlage dala prednost zaščiti javnega interesa zaščite drugih živali pred potencialno možno ponovitveno nevarnostjo ugriza psa A., pred javnim interesom zaščite javnega interesa zdravljenja s pomočjo terapevtskega psa.

13. Glede na izvedeni dokazni postopek in dejstva, ki v postopku niso bila sporna, sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožničin pes A. psu B. z zobmi povzročil opisane poškodbe, in sicer raztrganino na levi strani gobčka v dolžini približno 5 cm in s tem ugriz v smislu 26. točke 5. člena ZZZiv, ki je razviden iz veterinarskega poročila. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjski organ tudi pravilno uporabil materialno pravo, saj 9. točka 5. člena ZZZiv pomeni tisti zakonski dejanski stan, ki se ujema z dejanskim stanjem obravnavane zadeve.

14. Tožničina tožbena navedba, da je bila rana morda povzročena samo z dotikom A. gobčka (da stika z zobmi sploh ni bilo) in da jo je dejansko lahko povzročil že ugriz neznanega psa, česar toženka ni ugotavljala, pa je nedovoljena tožbena novota, saj tožnica tega dejstva ni navajala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pa v tožbi za to ni navedla opravičljivih razlogov (52. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče zato te navedbe ni presojalo.

15. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Tožnica v tožbi ni predlagala novih dokazov oziroma navajala novih okoliščin, ki bi bile pomembne za odločitev o zadevi, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.