Jedro

Med tožnikom in toženo stranko je bil sklenjen dogovor o višji urni postavki plačila za opravljeno delo za vtoževano obdobje. Zato je tožnik upravičen do plače, pri kateri se upošteva ustni dogovor o višji urni postavki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v II. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujini plačati znesek 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova (za plačilo dnevnic v znesku 165,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati razliko plače za november 2011 v bruto znesku 363,85 EUR, razliko plače za december 2011 v bruto znesku 3.616,65 EUR, za mesec januar 2012 pa nadomestilo plače v bruto znesku 265,92 EUR, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane dajatve in tožniku izplačati neto zneske razlik v plači in nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje, do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino plačati znesek 715,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila. V III. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razliko med zahtevanimi in prisojenimi zneski razlik v plači in nadomestila plače v višini 585,25 EUR bruto, za razliko med zahtevanim in prisojenim zneskom dnevnic v višini 495,00 EUR in za znesek stroškov prevoza in cestnin v višini 1.091,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila. V IV. točki izreka je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti znesek 132,16 EUR iz naslova stroškov sodnega postopka, 805,66 EUR pa nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer poudarja, da je bistvo pritožbenih navedb nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede višine plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Med strankama nikoli ni bila dogovorjena višja plača od tiste, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi, delavec tožene stranke A.A. pa je dal tožniku le obljubo za izplačilo višje plače. A.A. s tožnikom ni sklepal pogodbe o zaposlitvi, niti ni teh pogodb pripravljal. Tožnik bi moral zahtevati pisni aneks za višjo plačo, saj obljuba, ki mu jo je A.A. dal, ni bila dovolj. Ker tega ni storil, mu višja plača ne pripada. Ker je sodišče prve stopnje obljubo enačilo z dogovorom, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožniku pripada 25 dnevnic, tožnik pa je zahteval le 22 dnevnic, je bil prekoračen tožbeni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku za celotno obdobje obračuna plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi in da mu iz naslova neizplačanih dnevnic prisodi le znesek 550,00 EUR in ne 715,00 EUR, oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu s določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka te bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo) ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen delno v zvezi s prisojenimi dnevnicami.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanje tožnika in priče A.A.) povsem utemeljeno zaključilo, da je bil med tožnikom in toženo stranko sklenjen dogovor o višji urni postavki plačila za opravljeno delo za obdobje, ko bo tožnik delal pri toženi stranki na delovišču v Nemčiji. Ta urna postavka je znašala 14,00 EUR neto na uro, kar je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz izpovedbe priče A.A., ki je pri toženi stranki opravljal delo tehničnega vodje, kar izhaja iz priloge B9 in A3, izhaja, da sta se tožnik in navedena priča dogovorili, da bo tožnik za čas dela na delovišču v Nemčiji dobil plačano delo po postavki 14,00 EUR neto na delovno uro. Ob takšnem dejstvu tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bistveno, da med tožnikom in toženo stranko ni bil sklenjen še poseben pisni aneks k pogodbi o zaposlitvi, kot to tožena stranka zatrjuje v pritožbi. Dogovor med tožnikom in pričo A.A. kot delavcem tožene stranke torej ni predstavljal le obljube A.A. za plačilo dela po postavki 14,00 EUR, temveč je dejansko ta njen dogovor pomenil dogovor o višini plače za čas dela tožnika na delovišču v Nemčiji. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje tožniku povsem utemeljeno prisodilo vtoževano plačo, upoštevaje zgoraj omenjeni ustni dogovor. Ker je bila višina vtoževane plače preverjena po izvedenskem mnenju sodne izvedenke za ekonomijo (navedeno izvedenko je sodišče prve stopnje v postopku tudi zaslišalo), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v obdobju od novembra 2011 do januarja 2012 upravičen do takšne plače oziroma nadomestila plače, kot mu ga je v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisodilo sodišče prve stopnje.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o vtoževanih dnevnicah, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo prekoračilo tožbeni zahtevek. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče odloči mimo zahtevka oziroma preko zahtevka. Do navedene situacije pa v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede vtoževanih delnic ni prišlo. Iz modifikacije tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik oblikoval v svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2013, izhaja, da je tožnik vtoževal dnevnice v skupnem znesku 1.210,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila in da je sodišče o tem delu tožbenega zahtevka odločilo tako v II. točki izreka (ko mu je prisodilo neizplačane dnevnice v znesku 715,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) kot tudi v drugi alineji III. točke izreka, ko je zavrnilo razliko med zahtevanim in prisojenim zneskom dnevnic v višini 495,00 EUR. Glede na to je potrebno ugotoviti, da je sodišče odločalo o dnevnicah tožnika glede na znesek, ki ga je ta vtoževal v modifikaciji tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da do prekoračitve tožbenega zahtevka ni prišlo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno presodilo listine v zvezi z vtoževanimi delnicami, saj tako iz priloge C (izvedensko mnenje) kot tudi iz tožnikove pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2013, izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do plačila 22 dnevnic. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožena stranka tožniku že izplačala 12 dnevnic, je tožnik upravičen še do izplačila 10 dnevnic, kar glede na neprerekano višino pripadajoče dnevnice 55,00 EUR znaša 550,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 dalje do plačila. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in znesek, ki ga je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova dnevnic, znižalo za 165,00 EUR (358. člen ZPP), medtem ko je v preostalem tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker odgovor tožnika na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.