Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 144. člena OZ ugotavlja, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik, medtem ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzor z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru, da mora tožnik dokazati, da je škodo povzročil mladoletnik, da je škodo povzročil v času, ko je bil pod nazorom odgovorne osebe, od katere se povrnitev škode zahteva, da se toženec svoje odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je nadzorstvo opravljal z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Na podlagi izpovedb prič, ki so zaposlene pri tožencu, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njihova naloga, da izvajajo nadzor nad varnostjo otrok, da posredujejo pri igri otrok, ko začnejo teči, da jih umirjajo, da bi s tem preprečili poškodbe. Vendar pa je toženec opustil dolžnostna ravnanja, zato je bilo njegovo ravnanje nedopustno (protipravno), hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je zaradi opustitve teh dolžnostnih ravnanj tožniku nastala škoda, zato je podana tudi (krivdna) odškodninska odgovornost toženca za škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2. tč. izreka spremeni tako, da se glasi; „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v deležu 10 %, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v deležu 90 %.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Opis spora_

1. Mladoletni tožnik1 je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da se je 11. 2. 2017 na otroškem igrišču na igralu, ki je last toženca, in ki se nahaja v nakupovalnem središču v ..., zgodila nezgoda, v kateri se je telesno poškodoval, ko je padel z igrala, da je pri padcu z glavo močno udaril ob tla, da si je pri tem pregriznil jezik in prebil ustnico, da je toženec kot lastnik igral opustil osnovne varnostne ukrepe in dolžno nadzorstvo, da ni dovolj poskrbel za varstvo uporabnikov, da je do padca tožnika z igrala prišlo zato, ker so bili na igralih otroci stari dvanajst let, ki so se prerivali, da je tudi toženec trdil, da je tožnik padel z igrala, ker so ga porinili drugi uporabniki igral,2 da igrala lahko uporabljajo le otroci v starosti od štirih do devetih let, kar izhaja iz objave obvestila toženca na spletni strani, da je vsakomur jasno, da so starejši otroci bolj živahni in se ne ozirajo na mlajše otroke, da bi toženec moral vedenje starejših otrok prilagoditi ostalim otrokom na igrišču, da je toženec odgovoren za ravnanje drugih otrok, ker so otroci pod njegovim nadzorom, da bi toženec ob potrebni skrbnosti lahko preprečil škodni dogodek.3

2. Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva, da mu toženec plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2017 dalje do plačila.4

3. Toženec je nasprotoval tožbenemu zahtevku po temelju in višini. Trdil je, da je odgovornost za škodo v sferi tretjih oseb, da toženec ne izvaja varstva otrok, temveč zgolj nudi obiskovalcem za njihove otroke na razpolago igrala, katerih uporaba je na lastno odgovornost, da varstvo otrok na igrišču ni organizirano, da je do padca tožnika prišlo zaradi nepravilnega ravnanja drugih uporabnikov igrala, ki so tožnika porinili skozi odprtino, za ta dejanja pa toženec ni odgovoren, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi naključja.5 _**Dosedanji potek postopka**_

4. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju s sodbo II P 1274/2017 z dne 10. 4. 2019 tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da plača tožencu stroške postopka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je toženec zagotovil zadostno varnost na igralu, da tožnik ni dokazal, da bi bila igrala neustrezna, da je tožnikova poškodba posledica njegovega dejanja oziroma naključja.

5. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 1536/2019 z dne 30. 1. 20206 pritožbama ugodilo,7 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da je tožnik v trditvah tudi zatrjeval, da so bili v času padca na igralih prisotni trije starejši otroci (v starosti 12 let), da v kolikor je med otroki prišlo do prerivanja, in je bil padec posledica tega dejstva, bi toženec lahko preprečil škodni dogodek s skrbnim nadzorom igral, vedenje starejših otrok pa bi moral prilagoditi ostalim otrokom igrišča. Pritožbeno sodišče je v sklepu pojasnilo, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil zaupan v varstvo toženki, da je bil tožnik kot tudi drugi (starejši otroci) v varstvu oziroma pod nadzorstvom toženca, da toženec odgovarja za ravnanje otrok na otroškem igrišču, da toženec ob prihodu otroka na otroško igrišče nad njim in njegovo igro prevzame nadzor, kar potrjuje tudi evidenca prihodov in odhodov otrok ter pridobivanje telefonskih številk staršev od otrok, da režim uporabe otroškega igrišča poteka na način, da starši pustijo otroka na otroškem igrišču pod nadzorom dveh zaposlenih delavk toženca, da je otrok pod nadzorom te osebe, da kljub temu, da toženec formalno ni varstvena ustanova, opravlja dejanski nadzor nad varnostjo otrok, da toženec ni razbremenjen odgovornosti za varstvo otrok, ker so starši seznanjeni, da je uporaba igral na lastno odgovornost oziroma ker starši s podpisom v evidenco potrdijo, da so seznanjeni s pravili, da otroka puščajo na igrišču na lastno odgovornost. 6. Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje dalo navodilo, da v novem sojenju ugotoviti, kaj je bi vzrok tožnikovega padca iz otroškega igrala, ali so bili na igralih starejši otroci, ali je toženec kršil lastna pravila, s tem, ko je dopustil, da se na igralih igrajo tudi otroci starejši od devetih let, ali je ta opustitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in nastalo škodo, ter da je treba na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP oceniti, ali naj se šteje za priznano dejstvo, ki ga je toženec (v zvezi s padcem tožnika iz otroškega igrala) najprej zatrjeval, potem pa je to dejstvo umaknil oziroma ga je zanikal. _**Odločitev sodišča prve stopnje**_

7. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžna plačati tožniku 1.400,00 EUR,8 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2017 dalje do plačila (1), da je toženec dolžan povrniti tožniku njegove pravdne stroške v deležu 55 %, tožnik pa je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v deležu 45 % (2), da bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti te odločbe (3), višji tožbeni zahtevek tožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo (4).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

8. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zmotna. Tožnik je v tožbi navajal, da je padel skozi nezaščiteno odprtino s pretrgano zaščitno mrežo in na tanko blazino pod igralom, v pripravljalni vlogi z dne 18. 12. 2017 je trdil, da so bili v času padca pri odprtini prisotni trije starejši otroci, da je možno, da je med otroci prišlo do prerivanja in je bil padec posledica tega dejstva, v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2019 pa je nasprotno trdil, da je do škode prišlo zato, ker pod igralom ni bilo ustrezne blazine. Tekom postopka je spremenil tudi trditve o tem, kje na igrišču naj bi prišlo do padca.

10. Sodišče je oprlo ugotovitev, da so bili na igralu ob škodnem dogodku starejši otroci, na nekonsistentno izpoved tožnikove matere, ki je večkrat spremenila svoje trditve, ali škodni dogodek videla ali ne. Iz njene izpovedbe izhaja, da gre le za sklepanje in da dogodka ni videla. Tožnikova mati je izpovedala: „...ta odprtina, ko so se pač starejši, moj je pa star bil 4 leta, to je majhen otrok in so se verjetno, so odrinili mojega otroka... jaz sem se usedla pač tam na klopco in nisem videla direktno, ampak sem videla dva otroka... sta ga seveda v tistem divjanju, ker sta tekla samo odrinila... jaz sem samo, ko je začel kričati.. tako, da jaz, ko je … tak steber je in tam, ko sem jaz sedela nisem natančno videla, jaz sem samo videla, da je on zgoraj pa sem mislila pač, da bo šel pač po mreži tako, kot ponavadi, ko je šel, vendar je dol padel, in tista dva otroka sta bila ob tistem času gor... videla sem, da sta ga dva otroka pač, da so bili skupaj vsi trije gor in na istem mestu in, da sta bila onadva preveč živahna...prerivali so se gor, ampak moj je stal, stal je na mestu, ker se je pač bal tudi starejših otrok... ja onadva sta se, ki sta bila 12 let stara, sta se med seboj prerivala...in v tistem ruvanju, je odrinil mojega otroka tako, da je dol padel... videla sem kako ga je odrinil... ja zdaj tista dva vem, da sta bila starejša, zdaj za tistega tretjega ne vem koliko je bil star..., bil pa je starejši mislim veliko starejši od mojega štiriletnega sina... mi smo prišli, to se je zgodilo vse v 5 minutah, jaz sem se usedla, začela s starši pogovarjati, nakar je prišlo do tega krika in do vsega tega...“ Povzetek izpovedbe tožnikove matere potrjuje, da ni videla, kako je prišlo do padca tožnika, in da gre le za sklepanje. Tožnikova mati se je med padcem tožnika pogovarjala z drugimi starši. Dodatno njeno neverodostojnost potrjujejo njena neresnična izpovedba, da pod odprtino skozi katero je padel tožnik, ni bilo debele blazine - sodišče je ugotovilo, da to ne drži in da je bila pod odprtino debela blazina.

11. Sodišče ni obrazložilo, zakaj verjame izpovedbi tožnikove matere, drugih dokazov za ugotovitve o prisotnosti starejših otrok na igrišču, prerivanju oziroma odrivanju tožnika in vzroku padca tožnik ni predložil. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi prerivanje drugih otrok povzročilo tožnikov padec in ni zapisalo, da je tožnik padel, ker je bil odrinjen – zapisalo je le, da se je med prerivanjem drugih otrok tožnika odrivalo, ker je bil plašen, kar je povzročilo njegov padec, ni pa pojasnilo, kako je do padca dejansko prišlo.

12. Ali je toženec dal dokaze, iz katerih bi izhajajo, da na igrišču v času škodnega dogodka ni bilo starejših otrok oziroma da se niso prerivali oziroma imeli „živahnejše igre“ oziroma ali so odrinili tožnika, ni relevantno, ker je na tožniku dokazno breme, da dokaže vzrok padca, tega dokaznega bremena pa ni zmogel. 13. Tožnik je sam padel, nista ga odrinila starejša otroka. Tožnik je povedal izvedencu ob pregledu 2. 11. 2021, da je sam doskočil z igrala in se ob tem ugriznil v jezik. Tožnik po dogodku ni bil nezavesten in izvedencu je opisal dogodek. Tudi Katarina Tomc je na naroku 5. 2. 2019 izpovedala, da ji je po nesreči tožnikov brat, ki se je takrat prav tako igral na igralih toženke povedal, da se je „pač bratec s kolenom v brado“, da je „pač na blazino dol padel“.

14. Toženec na svojem igrišču ne izvaja varstva otrok, temveč svojim obiskovalcem le nudi igrala na razpolago. Iz izpovedbe A. A. z dne 5. 2. 2019 izhaja, da je v času škodnega dogodka ni bilo občutno starejših otrok na igrišču, da je bilo igranje bolj umirjeno, ker so bili tam mlajši otroci. B. B. je izpovedala, da tudi v primeru, če so na igrišču otroci, ki so starejši od 9 let, zaposleni te otroke opozorijo, da se morajo pri igri primerno obnašati, ker bodo drugače morali zapustiti igrišče. Nobenih dokaz ne potrjuje, da toženka nadzora ne bi ustrezno izvajala. Ni dokazov, da bi bili v času škodnega dogodka na igrišču starejši otroci, katerih igre toženka ne bi ustrezno nadzorovala. Tožnik ni postavil navedb, v čem je bil nadzor opuščen in česa toženec ni izvedel, pa bi moral. To je bilo dokazno breme tožnika.

15. Travmatolog ne more dati strokovnega mnenja o strahu, ki spada na področje psihološke oziroma psihiatrične stroke. Okoliščina, da izvedenec ni zavrnil odgovora na vprašanje glede tožnikovega strahu, ne pomeni, da gre za vprašanje, ki spada v izvedenčevo strokovno področje. Tožnik ni dokazal, da bi imel strah. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik ob pregledu ni znal opisati stopnje strahu, straha se ni spomnil, ne obstaja pa noben drug dokaz, ki bi potrdil tožnikove navedbe, da je tožnik imel strah. Izvedenec je v mnenju opisal le, kakšen je običajen strah v podobnih primerih. Pri odmeri odškodnine za strah je treba tipične posledice subjektivizirati in pojasniti, kako so se izrazile pri konkretnem oškodovancu.

16. Sodišče je zmotno presojalo stroške ločeno glede na temelj in glede na višino. Ugotovitve sodišča, da se pravdni stroški, ki so nastali v zvezi z ugotavljanjem temelja, razlikujejo od pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi dokazovanja višine tožbenega zahtevka, so neutemeljeni, ker se o stroških ločeno po temelju in višini odloča zgolj izjemoma, v primerih, ko je glede temelja treba izvajati izjemno obsežen dokazni postopek, in je treba postaviti več izvedencev in opraviti oglede ter zaslišati številne priče. Te okoliščine v konkretnem primeru niso izkazane, kar potrjuje sodna praksa.9 Večina obravnave temelja v konkretnem primeru je bila povezano z vprašanjem neprimernosti igral – glede odprtine, skozi katero je tožnik padel in debeline blazine ter glede strgane mreže - vse te navedbe pa so se izkazale kot neresnične.

_**Odgovor na pritožbo**_

17. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

_**Odločitev o pritožbi**_

18. Pritožba je delno utemeljena.

_**Glede procesnih kršitev**_

19. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20. Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj verjame izpovedbi tožnikove matere, da ni pojasnilo, kako naj bi prerivanje starejših otrok povzročilo tožnikov padec, da v sodbi sodišče ni zapisalo, da je tožnik padel, ker je bil odrinjen, in da ni pojasnilo, kako je do padca dejansko prišlo.10

21. Protispisne so pritožbene navedbe, da tožnik ni dal navedb, da je toženec opustil dolžni nadzor otrok na otroškem igrišču. _**Glede uporabe materialnega prava**_

22. Sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ugotavlja, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarja skrbnik, šola oziroma druga ustanova razen, če dokažejo, da so opravljali nadzor z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzoru, da mora tožnik dokazati, da je škodo povzročil mladoletnik, da je škodo povzročil v času, ko je bil pod nazorom odgovorne osebe, od katere se povrnitev škode zahteva, da se toženec svoje odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je nadzorstvo opravljal z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.11 _**Presoja pritožbenega sodišča**_

23. Igrala so bila primerna in niso bila poškodovana, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato v tem delu niso bile utemeljene tožnikove navedbe glede odgovornosti toženca. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožnik le na teh dejstvih utemeljeval odgovornost tožnika za škodni dogodek. Izpoved tožnikove matere je bila v tem delu neprepričljiva, kar pa ne pomeni, kot so to pričakovanja pritožbe, da je bila iz tega razloga tudi neverodostojna izpoved o poteku škodnega dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

24. Izvlečki izpovedbe tožnikove matere, ki jih citira toženec v pritožbi, so skrbno in selektivno izbrani ter iztrgani iz njene celote, da ustrezajo „pričakovanemu dejanskemu stanu“, kot ga je zatrjeval toženec. Pritožba spregleda argumente, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje na podlagi presoje vseh dokazov in vsakega dokaza posebej, kot to določa metodološki napotek iz 8. člena ZPP, pojasnilo odločilna dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo potek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se na igralih, kjer je stal tožnik, igrala dva otroka, ki sta bila stara dvanajst let,12 kar je tožnikova mati ugotovila na podlagi razgovora z njunima staršema. Toženec v dokazne namene v tem delu ponuja prilagojeno izvlečene citate iz izpovedbe tožnikove matere, s katerimi ne uspe vzpostaviti dvoma v pravilnost teh ugotovitev sodišča prve stopnje. Enako velja za ugotovitve, da sta starejša otroka po igralih divjala in tekala ter da je pri njunem prerivanju tožnik stal na mestu, ker se je starejših otrok bal, in da je tožnik že zaradi „samega prerivanja oziroma odrivanja padel z igrala in se poškodoval.“ Toženec s predlaganimi dokazi (posebej ne z zaslišanjem zaposlenih pri toženki, ki niso izvajale dolžnega nadzorstva) ni uspel dokazati, da se škodni dogodek ni zgodil na način, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Na otroškem igrišču so bili zaposleni toženca dolžni skrbeti za varnost otrok, kar pomeni, da bi lahko/morali videti padec tožnika iz igrala. Izpovedbe zaposlenih pa so bile neprepričljive, zato tudi niso mogle izpodbiti trditev tožnika oziroma izpovedbe tožnikove matere. Iz izpovedb zaposlenih ne izhaja, da na igralu ni bilo starejših otrok, ki bi se prerivala in da tožnik ni padel z igrala zaradi prerivanja teh (dveh) otrok, ampak zaradi lastne neprevidnosti. Zmotna je teza pritožbe, da je s tem materialnopravno dokazno breme preneseno na toženca - na tožencu je bilo le dokazno breme, da dokaže nasprotno, kar je bilo ugotovljeno na podlagi izpovedbe tožnikove matere in drugih dokazov. Tudi logično sklepanje glede na način igre starejših otrok, katerima glede na njuno starost igralo ni bilo namenjeno, potrjuje pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno (na podlagi tretjega odstavka 214. člena ZPP) presojalo umik navedb toženca, ki se je v odgovoru na tožbo skliceval na navedbe tožnikove matere iz odškodninskega zahtevka v zvezi s padcem tožnika iz otroškega igrala, ko je ta dejstva najprej zatrjeval, potem pa je to dejstvo umaknil oziroma ga je zanikal.13

25. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedencu povedal, da je doskočil z igrala in se pri tem ugriznil v jezik, kar v ničemer ne spreminja prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, glede vzroka, zaradi katerega je tožnik padel z igrala.

26. Pritožbeno sodišče je že v citiranem sklepu predstavilo materialnopravna stališča v zvezi z dolžnostnim ravnanjem, ki se pričakuje od toženca, v zvezi z varstvom otrok, ki se igrajo na igralih. Na teh izhodiščih temelji tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je v sodbi prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih je podana odgovornost toženca za škodni dogodek.14 Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi izpovedb prič, ki so zaposlene pri tožencu, ugotovilo, da je njihova naloga, da izvajajo nadzor nad varnostjo otrok, da posredujejo pri igri otrok, ko začnejo teči, da jih umirjajo, da bi s tem preprečili poškodbe. Prepričljive so ugotovitve sodišča prve stopnje, da nad otroci, ki pridejo na otroško igrišče, toženec prevzame dejansko kontrolo, kar dokazujejo številni dokazi,15do katerih se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo.

27. Iz teh razlogov niso utemeljene pritožbene trditve, da je toženec ob škodnem dogodku izvajal ustrezen nadzor na otroškem igrišču – nasprotno, toženec je opustil dolžnostna ravnanja, zato je bilo njegovo ravnanje nedopustno (protipravno), hkrati pa je bilo ugotovljeno, da je zaradi opustitve teh dolžnostnih ravnanj tožniku nastala škoda, zato je podana tudi (krivdna) odškodninska odgovornost toženca za škodni dogodek.

_**Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo**_

28. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo primerno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ustreza odškodninam, kot jih priznava sodna praksa v podobnih primerih, hkrati pa so upoštevane vse individualne posebnosti konkretnega primera v zvezi s poškodbami in posledicami teh poškodb pri tožniku.

29. Nobenega dvoma ni, da je imel tožnik ob škodnem dogodku zelo intenziven primarni strah, ker je imel ob padcu močno bolečino in krvavitve, potreben je bil kirurški poseg, kar tudi pomeni, da je glede na potek zdravljenja obstajal tudi sekundarni strah, ki je trajal krajše obdobje do odstranitvi šivov, kar vse utemeljuje, da je prisojena odškodnina za strah primerna, tako glede na objektivno pogojenost odškodnin, kakor tudi glede na okoliščine konkretnega primera. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, da tožnik izvedencu ni povedal ničesar glede strahu v zvezi s škodnim dogodkom, glede na starost otroka ob škodnem dogodku in ob pregledu pri izvedencu, ni odločilna.

30. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec travmatolog nima potrebnega znanja za oceno strahu - prav nasprotno, v tem delu gre tudi za strokovna vprašanja, s tem, da se izvedenci te stroke do teh vprašanj redno opredeljujejo v sodnih postopkih, torej imajo pri opisu te vrste škode izkušnje, kar sodišču dodatno zagotavlja, da na podlagi lastnih izkušenj in splošno znanih dejstev ter logičnega mišljenja, pravilno oceni trajanje in intenzivnost strahu. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju na te ugotovitve sklicuje.16 _**Glede odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje**_

31. Pritožba utemeljeno opozarja, da je glede temelja potekal tudi dokazni postopek glede neprimernosti igrala oziroma neprimerne zaščite otrok na tem igralu v primeru padca otroka iz igrala, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so trditve tožnika v tem delu neutemeljene, sodna praksa, ki jo je deloma navedel toženec v pritožbi, pa pritrjuje pritožbenim navedbam, da okoliščine konkretnega primera ne dopuščajo, da bi se pri odločitvi o povrnitvi stroškov posebej upošteval uspeh po temelju. Ni moč prezreti, da je tožnik postavil pretirano visok odškodninski zahtevek, s tem, da je bil v celoti zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje tako lahko temelji le ob upoštevanju odškodnine, kot mu je priznana z izpodbijano sodbo, in ob upoštevanju višine odškodninskega zahtevka, kot ga je uveljavljal v tožbi.17 _**Odločitev o pritožbi**_

32. Pritožbeni razlogi so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

_**Odločitev o pritožbenih stroških**_

33. Toženec je s pritožbo uspel le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, torej v neznatnem delu glede na obseg izpodbijanja, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi tožnik, na podlagi enakih kriterijev, glede na vsebinske razloge, s katerimi je nasprotoval pritožbenim razlogom (drugi odstavek 154. člena ZPP).

1 Rojen ... 2012. 2 Glej odgovor na tožbo – l. št. 21, te navedbe je toženec naknadno umaknil. 3 Podrobneje glej 1. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 4 Tožnik zahteva za telesne bolečine 6.000,00 EUR, za strah 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR. 5 Podrobneje glej 2. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in pritožbene navedbe, ki bodo povzete v nadaljevanju – v postopku je bilo ugotovljeno, da so neutemeljene trditve tožnika, da igrala niso bila primerna in varna, zato teh navedb pravdnih strank pritožbeno sodišče ne povzema. 6 L. št. 118-125. 7 Toženka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških postopka. 8 Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine 1.000,00 EUR in za strah 400,00 EUR, v ostalem delu je za te dve obliki nematerialne škode tožbeni zahtevek zavrnilo – v celoti pa je zavrnilo zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. 9 Pritožba se sklicuje na odločbi VSL - II Cp 1418/2016, II Cp 1308/2020. 10 Glej 9.-11. in 19. tč. obrazložitve sodbe. 11 Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na materialnopravna stališča, ki jih je zavzelo v sklepu II Cp 1536/2019, in ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri odločitvi - glej 7. tč. obrazložitve sodbe. 12 Na spletni strani je obvestilo toženca (priloga A 11), kjer je navedeno: „Otroško igrišče je namenjeno otrokom starim od 4 do 9 let. Vabljeni tudi otroci, ki še niso dopolnili štirih let. V tem primeru je potrebno spremstvo odraslega.“ 13 Glej 11. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 14 Sodišče prve stopnje je podrobno, sistematično in prepričljivo pojasnilo razloge v zvezi z opustitvijo dolžnega nadzora toženca v zvezi s škodnim dogodkom (glej 12.-22. tč. obrazložitve sodbe), zato se pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje do pritožbenih trditev v tem delu, da bi se izognilo ponavljanju – glej tudi 5. tč. te obrazložitve pritožbenega sodišča. 15 Npr. na spletni strani toženca je v opisu otroškega igrišča zapis, da se otroci na otroškem igrišču zabavajo „pod nadzorstvom zaposlenih, medtem ko vi nakupujete ali pijete kavo“ - priloga A 11 – itd. 16 Glej 34. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 17 Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval odškodnino v višini 14.000,00 EUR, uspel je z zahtevkom v višini 1.400,00 EUR, kar pomeni, da je njegov uspeh 10 %, uspeh toženke pa je 90 %.