Jedro

Navzočnost oseb, ki bi lahko bile priče, na glavni obravnavi ne le da ni obvezna, ampak je načeloma celo nedovoljena pri izvajanju dokazov, dokler taka oseba ni zaslišana (2. odstavek 331. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojene A.E. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojena A. E. je dolžna plačati 200.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obs. A.E. zaradi kaznivega dejanja zatajitve po 5. odstavku 215. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, plačati pa je bila dolžna tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je obs. A.E. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki, 8. točki, 7. točki in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter po 2. odstavku istega člena tega zakona. Navaja, da kaznivega dejanja, za katero je bila obsojena, ni storila in ji ni bilo dokazano. Sodišče ni zaslišalo prič, ki se je oškodovanka J.R. nanje sklicevala, pa bi njene trditve ovrgle. Sodišče naj bi bilo pristransko in vnaprej odločeno v škodo obsojenke. Z njenim zagovornikom je bilo v dogovoru za pristransko vodenje postopka. J.R. naj bi naročila predstavnikom oškodovanega podjetja, da so grozili in fizično napadli njenega moža in hčerko, s takim ravnanjem pridobili obremenilne dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje pristransko uporabilo. Za izračun škode podjetja A.F. d.o.o. naj bi sodišče uporabilo neverodostojne listine, sicer pa sodba tudi v celoti temelji na lažeh in podtikanjih. Razlogi sodbe so nejasni ali pa jih ni, o določenih dejstvih so nasprotja, izpovedbe prič in dokumenti so lažni, tožilstvo je bilo neobjektivno in je obtožbe gradilo na podtikanjih in neresnicah. Predlaga, da se sodbi razveljavita in se jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja sicer vse zakonske razloge po 1. odstavku 420. člena ZKP, utemeljuje pa le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva obs. A.E. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP se lahko zoper pravnomočno sodbo vloži zahteva za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, medtem ko se je zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Trditev v zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker je obs. A.E. obsojena za kaznivo dejanje, ki ji ni dokazano oziroma ga ni storila, je napačna; za kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP gre, če sodišče kljub pravilni in popolni ugotovitvi odločilnih dejstev ugotovi, da dejanje v opisu kaznivega dejanja nima vseh znakov kaznivega dejanja, pa kljub temu izreče obsodilno sodbo. V obravnavanem primeru pa je sodišče ugotovilo, da je obsojenka s svojim dejanjem uresničila vse znake kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ, česar zahteva ne izpodbija, zato ni zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

Za kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo tega zakona ali z ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zahteva ni pojasnila, katere dokaze naj bi sodišče pridobilo od ustrahovane obsojenke ali članov njene družine, zato te trditve ni mogoče preskusiti. Obsojenka ali zagovornik nista zahtevala ne na glavni obravnavi ne v pritožbi, da se na nedovoljen način pridobljeni dokazi izločijo, zato sodišče v rednem postopku o tem vprašanju ni odločalo, tako da ni mogoče ugotoviti, ali se izpodbijani sodbi res opirata na nedovoljen dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Kršitev po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na njej je po zakonu obvezna, to pa so stranke in zagovornik (306., 307. in 308. člen ZKP). Navzočnost oseb, ki bi lahko bile priče, na glavni obravnavi ne le da ni obvezna, ampak je načeloma celo nedovoljena pri izvajanju dokazov, dokler ni zaslišana (2. odstavek 331. člena ZKP). S tem, ko sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je omenjala priča J.R., torej ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ali kakšne druge kršitve postopka.

Za kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre (med drugim), če obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti popolnoma nejasni ali s seboj v nasprotju ali obstaja nasprotje med tem kar se navaja v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Trditve v zahtevi, da se sodbi opirata na neverodostojne listine pri izračunu škode, na podtikanja in neresnične izpovedbe, dokazov v korist obsojenke pa ne upoštevata, ne utemeljujejo tovrstne kršitve postopka, ampak zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi trditve, da je bilo sodišče in državno tožilstvo pristransko, ker naj bi v dogovoru z zagovornikom pristransko vodilo postopek in upoštevalo neverodostojne dokaze v škodo obsojenke, ni pa upoštevalo dokazov v njeno korist, temelji na drugačni oceni verodostojnosti dokazov, ne pa na konkretnih dejstvih, ki bi zbujala dvom o nepristranskosti sodnikov v smislu 6. točke 39. člena ZKP, medtem ko izločitve državnega tožilca iz tega razloga niti ni mogoče zahtevati (1. odstavek 44. člena ZKP).

Zahteva pod točko IV. uveljavlja kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa ne pove, o katerem delu obtožbe sodišče ni odločilo. Kršitev utemeljuje s trditvami o pristranskosti državnih tožilcev in sodnikov. Za kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP gre, če sodišče ne reši popolnoma predmet obtožbe, Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da sta opisa kaznivega dejanja obsojenke v obtožnem predlogu in v izpodbijani sodbi istovetna, torej zatrjevana kršitev postopka ni podana.

V ostalem večinskem delu zahteve vložnica uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja zaradi neresničnih izpovedb prič in neverodostojnih listinskih dokazov ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati.

Ker je zahteva obs. A.E. za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine v tem postopku je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenke (ima dober poklic, zaposlitev, je lastnica manjšega gozda in solastnica stanovanjske hiše, zaposlen je tudi mož, preživlja enega otroka) in zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala razloge po vseh treh točkah 1. odstavka 420. člena ZKP, poleg teh pa tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.