Jedro

Nejasna pogodbena določila je treba razlagati v korist druge stranke, kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali pa je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (v tem primeru tožene stranke). Ob ugotovitvi, da v medicinskem in dejanskem smislu posledice poškodb niso enake, je tudi po prepričanju višjega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je priznalo invalidnost po obeh spornih točkah.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine za posledice poškodb, ki jih je utrpel pri padcu: zlom telesa 2. ledvenega vretenca, izpah leve rame s kompletno raztrganino rotatorne manšete in raztrganino aksilarnega živca.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 11.090,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od glavnice 6.931,65 EUR od 17. 9. 2010 dalje, od glavnice 4.158,99 EUR pa od 20. 10. 2011 dalje in 728,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

4. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v delu, v katerem ji je naloženo plačilo glavnice višje od 3.465,87 EUR, vsebinsko pa v delu, ki se nanaša na invalidnost zaradi poškodbe leve rame po točkah 111.c in 123 toženkine tabele invalidnosti.

Vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče v skladu z njenimi Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE/04-12 upoštevati prejšnje stanje tožnikove rame, saj je bila ta že pred poškodbo zelo omejeno gibljiva. V skladu s četrtim odstavkom 8. člena Splošnih pogojev bi moralo sodišče ustrezno zmanjšati zavarovalnino na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožnica meni, da je vpliv prejšnjega stanja leve rame vsaj 50 %.

Poleg tega toženka meni, da pri tožniku ni podana invalidnost po 111.c in po 123 Tabele invalidnosti, saj sta obe točki invalidnosti predvideni zaradi enake posledice (trajne izgube splošne delovne sposobnosti) – omejene gibljivosti v ramenskem sklepu. Omejena gibljivost v levi rami je posledica paralize aksilarnega živca, a enaka posledica je že upoštevana v točki 111. Kumulativna uporaba obeh točk je v nasprotju z materialnim pravom, odločilnim v tej zadevi (Splošnimi pogoji).

5. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo stroškov izdelave predpravdnega izvedenskega mnenja dr. V. S., za katerega je plačal 618,00 EUR. Poudarja, da so mu ti stroški nastali, izkazani so po višini in po vsebini, zato bi sodišče moralo temu delu zahtevka ugoditi.

Tožnik še meni, da je njegov uspeh v postopku 90 % in ne 80 %, zato bi mu moralo sodišče priznati stroške v takšnem odstotku.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožeče stranke: O uporabi 4. odstavka 8. člena Splošnih pogojev PG-NE-04-12:

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da tožnik pred nezgodo ni imel degenerativnih sprememb ali prejšnje poškodbe, ki bi vplivala na gibljivost leve rame. Zapis v medicinski dokumentaciji, da je leva rama slabše gibljiva, je po stališču sodišča prve stopnje (ki temelji na ugotovitvah izvedenca in izpovedi tožnika) očitno predstavljal opis začasnega stanja in ne trajnega stanja, ki bi vztrajalo še v kritičnem obdobju, to je v času pred obravnavano nesrečo. Tožeča stranka v pritožbi takšnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje obrazloženo ne nasprotuje. Nasprotuje zgolj temu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo “prejšnjega stanja tožnikove rame“, kar da mu nalaga 4. odstavek 8. člena Splošnih pogojev PG-NE-04-12. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi na okvaro tožnikovega zdravja, povzročeno z nezgodo, vplivala tudi obolenja, degenerativne spremembe oziroma stanja ali hibe, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni razlogov za zmanjšanje obveznosti zavarovalnice v smislu citirane določbe Splošnih pogojev.

O uporabi uvodnega določila Tabela invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode PG-NE-TINV/04-12 (v nadaljevanju: Tabela invalidnosti) o ocenjevanju enakih posledic poškodbe:

9. Pritožnica se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala na uvodno določilo Tabele invalidnosti, ki določa, da se enake posledice poškodbe ne ocenjujejo po različnih točkah, marveč se izbere tista ocena, ki je za zavarovanca ugodnejša in prinaša večji odstotek invalidnosti. Kaj naj bi bile enake posledice v smislu citiranega uvodnega določila Tabela invalidnosti ali Splošni pogoji ne določajo. Tožena stranka v pritožbi (prvič v postopku) navede, da naj bi šlo za enake posledice v smislu izgube splošne delovne sposobnosti (omejene gibljivosti v ramenskem sklepu). Višje sodišče ocenjuje, da je Tabela invalidnosti v povzetem delu nejasna.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da sta tožniku nastali dve poškodbi oziroma dva deficita, ki sicer oba vplivata na gibljivost leve rame, vsak(a) pa prizadene drugi del gibljivosti ramena. Ugotovilo torej je, da v medicinskem smislu in dejanskem smislu posledice poškodbe rotatorne manšete in posledice poškodbe aksilarnega živca niso enake. Tem ugotovitvam pritožnica ne nasprotuje. Tabela invalidnosti pa za vsako od navedenih poškodb določa odstotek invalidnosti.

11. Splošni pogoji, kot je bilo pojasnjeno, ne določajo kakšna so merila za oceno, da so posledice poškodbe enake oz. na katerem področju naj se presoja enakost posledic. V skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika pa je treba nejasna pogodbena določila razlagati v korist druge stranke, kadar je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali pa je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke (v tem primeru tožene stranke). Ob ugotovitvi, da v medicinskem in dejanskem smislu posledice poškodb niso enake, je tudi po prepričanju višjega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je priznalo invalidnost po obeh spornih točkah.

O pritožbi tožeče stranke:

12. Tožnik izpodbija tisti del odločitve sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek na plačilo stroškov predpravdnega izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je ravnalo tako zato, ker je menilo, da bi stroški izvedenca lahko predstavljali pravdne stroške, ne morejo pa biti predmet samostojnega zahtevka. To pritožbeno sodišče je v zadevi II Cp 1634/2014 (sodba s 24. septembra 2014) že obrazložilo, da pravna podlaga tovrstnega zahtevka v resnici niso pravila odškodninskega prava, ampak materialnopravna pravila ZPP o pravdnih stroških. V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški ne le tisti izdatki, ki nastanejo med postopkom, ampak tudi tisti, ki nastanejo zaradi postopka. To, da je tožnik strošek predpravdnega izvedenskega mnenja uveljavljal kot glavni zahtevek, ne spremeni dejstva, da se je na sodišče obrnil s sodnovarstveno zahtevo, ki vsebuje denarni zahtevek. Na pravno kvalifikacijo takšnega zahtevka pa sodišče ni vezano (3. odstavek 180. člena ZPP). V nasprotju z učinkovito pravico do sodnega varstva bi bilo, če bi sodišče zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da terjatev tožniku morda pripada, a bi jo moral uveljavljati kot stransko in ne kot glavno terjatev. Takšna razlaga ne bi bila ustavno skladna.

13. Pritožbeno sodišče je zato presojalo, ali je ta del zahtevka utemeljen na pravni podlagi, ki jo nudijo materialnopravna pravila o stroških postopka v ZPP. Sestavni del teh pravil je tudi pravilo 155. člena ZPP, v skladu s katerim sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Tožnik ni navedel, zakaj so bili stroški predpravdnega izvedenskega mnenja potrebni. Po drugi strani pa je toženka v odgovoru na tožbo izrecno poudarila, da so bili ti stroški nepotrebni, da je bila odločitev tožnika za pridobitev mnenja samovoljna in nepotrebna ter da je mnenje nepotrebno obsežno oziroma se ukvarja z vprašanji, ki niso predmet pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in s tem tožbenega zahtevka. Na takšne trditve se tožnik ni odzval, tako da ni z ničemer napolnil zahteve iz prvega odstavka 155. člena ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje, da ta del zahtevka ni utemeljen, je torej pravilna tudi na tej pravni podlagi.

14. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tudi odmerilo pravilno oz. pravilno ugotovilo, kakšen je uspeh pravdnih strank v obravnavani zadevi. Metoda ugotavljanja uspeha v postopku, za katero se zavzema pritožnik (glede na priznani odstotek invalidnosti) nima podlage v določbi 2. odstavka 154. člena ZPP.

Odločitev višjega sodišče in podlaga zanjo:

15. Pritožbene navedbe tožeče in tožene stranke torej niso utemeljene. Ker višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker sta bili pravdni stranki v pritožbenem postopku neuspešni, sami krijeta stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njunih pritožb.